VSL Sklep I Cp 573/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter da se ga zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v X. najdalj do vključno 25. 3. 2020.

2Udeleženec je zoper odločitev o zadržanju na zdravljenju vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da postopek ustavi, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ima določene zdravstvene težave (glavoboli, slabosti), zaradi katerih je soglašal s slikanjem glave. Na zdravljenje je bil odpeljan prisilno oziroma pod pretvezo, da ga peljejo na slikanje glave. Navedene zdravstvene težave niso razlog za prisilno zadržanje v zdravstveni ustanovi. Nikoli ni bil nasilen ali agresiven, nima duševnih motenj in blodenj. Prav tako ne ogroža svojega življenja ali zdravja, ali življenja in zdravja drugih, niti ne povzroča premoženjske škode sebi ali drugim. Če bi se njegove zdravstvene težave izkazale za dovolj resne in da izvirajo iz duševnih motenj, bi se lahko obravnavale in zdravile brez prisilnega zadržanja, z ambulantnim zdravljenjem oziroma nadzirano obravnavo. Prisilno zadržanje je najskrajnejši ukrep, z njegovo uporabo pa je sodišče kršilo načelo sorazmernosti in ustavno pravico do varstva osebne svobode.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno izhodišče za odločanje v tej zadevi. Po določbi 53. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) je oseba lahko sprejeta na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena omenjenega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. omenjenega zakona. Pogoji iz 39. člena ZDZdr morajo biti podani kumulativno, in sicer, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje in zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; če navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem oziroma nadzorovano obravnavo).

5Sodišče prve stopnje je ob sodelovanju sodnega izvedenca psihiatra ugotovilo, da gre pri udeležencu za preganjalno nanašalno blodnjavost, ki bistveno vpliva na njegovo zmožnost presoje realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Iz pogovora z udeležencem in psihiatričnega pregleda izhaja njegovo prepričanje, da mu želi nekdo škoditi, saj se mu dogajajo skrajno nenavadne stvari. Med pogovorom in pregledom je njegova napetost naraščala, postajal je tesnoben in v krču, govoril pa je čedalje bolj afektirano. Zaradi omenjene duševne motnje in njenih simptomov je tudi hudo ogroženo udeleženčevo življenje in zdravje. Izvedenec je ugotovil, da je pri udeležencu brez terapije velika samomorilna ogroženost. Ob ugotovljeni avtoagresiji je brezpredmeten pritožbeni očitek, da udeleženec v postopku ni izkazal nasilnosti oziroma agresivnosti.

6Sodišče je tudi ugotovilo, da je udeleženec do svoje bolezni in zdravljenja povsem nekritičen in bolezen v celoti zanika. Navedena okoliščina ob realni ogroženosti udeleženčevega življenja pogojuje njegovo nujno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom, saj z drugimi milejšimi oblikami zdravljenja ne bo mogoče odvrniti vzrokov udeleženčeve duševne motnje in ogrožanja. Kot je ugotovil izvedenec, udeleženec nujno potrebuje tritedensko bivanje na oddelku pod posebnim nadzorom. V tem času bo mogoče izpeljati celovito diagnostiko in izpeljati psihofarmako terapijo ter s tem doseči udeleženčevo sposobnost za nadaljnje ambulantno vodenje oziroma nadzorovano obravnavo.

7Udeleženec v svoji pritožbi zgolj neargumentirano in brez dejanske opore zanika navedene dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča. Ti izkazujejo izpolnjenost vseh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in s tem nujnost zadržanja udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Udeleženčevo pritožbo je bilo zato treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).