VSC Sklep I Kp 6800/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju, po vložitvi obtožnice zoper obdolženega A. V., zaradi kaznivih dejanj umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, na podlagi predloga okrožnega državnega tožilca, po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšal obdolžencu pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec se nahaja v priporu od 1. 2. 2020 od 15.35 ure dalje.

2Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po proučitvi prvostopenjskega sklepa o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice v luči pritožbenih navedb, pritožbeni senat ugotavlja, da je zunajobravnavni senat pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je potrebno opraviti presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje takšno presojo opravilo pod točko 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa in pravilno ocenilo, da tekom preiskave izvedeni dokazi utemeljenega suma niso omajali do te mere, da ta ne bi bil več podan. V tem delu prvostopenjski sklep niti ni bil pritožbeno izpodbijan.

6Zagovornik se predvsem ne strinja z zaključki prvega sodišča glede obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Izpostavlja, da slednji še nikoli ni bil v kazenskem postopku, obravnavani dogodek pa je enkraten v njegovem življenju. Kaznivi dejanji naj bi bili storjeni v posebnih okoliščinah ter nekem posebnem psihičnem stanju obdolženca, kot ga je opisal sam pa tudi oškodovanka N. V. ter priča E. M.. Ne glede na to, da je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja v izvedenskem mnenju psihiatrične stroke zavzela stališče, da je bila obdolženčeva zmožnost razumevanja pomena dejanja ter sposobnost obvladovanja ravnanja okrnjena v smislu zmanjšanja, vendar ne bistveno, pritožnik opozarja, da je obramba podala pripombe na to izvedensko mnenje v ugovoru zoper obtožnico, saj izvedensko mnenje sploh ne podaja obrazložitve psihičnega stanja obdolženca na dan očitanih kaznivih dejanj ter dan pred tem.

7V nasprotju s pritožnikom sodišče prve stopnje ugotavlja, da je zunajobravnavani senat v razlogih izpodbijanega sklepa pod točko 7 sklepa nanizal, ocenil ter z razumnimi razlogi utemeljil vse tiste okoliščine, ki potrjujejo nadaljnji obstoj obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. To velja tako za objektivne kot subjektivne okoliščine. Zato zagovornik nima prav, ko v pritožbi trdi, da obdolženec ni ponovitveno nevaren, ker naj bi šlo za enkraten dogodek, ki naj bi ga storil v posebnem psihičnem stanju. Do teh pomislekov obrambe se je prvo sodišče v zadostni meri opredelilo pod točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pravilno je opozorilo na stališče sodne prakse (tako npr. odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. 3/2009), da lahko same okoliščine konkretnega primera (način izvršitve kaznivega dejanja, dolžina časovnega obdobja, brutalni in zahrbtni napad na oškodovanca, vztrajnost in odločenost dokončati dejanje itd.) tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati utemeljujejo zaključek o danosti predmetnega pripornega razloga. Sicer pa je bila okoliščina, da obdolženec še ni bil kaznovan pred sodiščem sodišču znana že od odreditve pripora dalje in zato ne predstavlja nove okoliščine. Z njo zagovornik ne more utemeljiti pritožbene trditve, da je zaključek sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti obdolženca zmoten.

8Glede obdolženčevega subjektivnega odnosa do obravnavanih kaznivih dejanj ter s tem povezane njegove ponovitvene nevarnosti, se je sodišče prve stopnje oprlo na psihiatrično izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 20. 4. 2020. Izvedenci so dognali, da je „ugotovljeno stanje v obravnavanem času vplivalo na obdolženčevo sposobnost razumevanja pomena dejanja in obvladovanja njegovega ravnanja. Njegovo razumevanje in obvladovanje je bil okrnjeno v smislu zmanjšanja, vendar ne bistvene stopnje“. Iz točke V. izvedenskega mnenja, še zlasti 7. in 8. alineje izhaja, da se mnenje nanaša na obdolženčevo stanje v „času kaznivega dejanja“. Glede na to, v predmetni fazi postopka na obstoj same obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ne more vplivati nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem oziroma izraženi pomisleki v zvezi s časovnim obdobjem na katerega naj bi se mnenje nanašalo. Že vrhovno sodišče pa je v sklepu z dne 23. 4. 2020, opr. št. II Kr 6800/2020, poudarilo, da je obdolženčevo ravnanje zaradi okoliščine „posebnega psihičnega stanja“ lahko nepredvidljivo in utrjuje sklepanje o tem, da je pri njem predmetni priporni razlog podan.

9V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pod točko 8 je ugotovljena in sprejemljivo obrazložena tudi neogibnost pripora za varnost ljudi, ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (obdolženčevo prostost) ne bo hujši kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom. Zaradi tega pritožbeno sodišče zavrača zgolj posplošen očitek obrambe, da pripor zoper obdolženca ni več neogibno potreben in predstavlja nesorazmeren poseg v njegovo osebno svobodo.

10Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

11Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.