VSC Sodba II Kp 5122/2015

Pritožbi zagovornice se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa se tudi po uradni dolžnosti spremeni:

- v odločbi o krivdi tako, da iz opisa kaznivega dejanja izpusti točka I/3, v pravnem stavku pa navedbi ″ter plačilu predpisanih prispevkov″ ter ″ in izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov″,

- v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolženemu, ob nespremenjeni preizkusni dobi, določena kazen zniža na 8 (osem) mesecev zapora, posebni pogoj pa se mu ne določi,

- sicer pa se v ostalem delu pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. O. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba v okviru katere mu je bila določena kazen enega leta zapora¹, s splošnim pogojem, da v dveletni preizkusni dobi po pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja ter s posebnim pogojem, da oškodovanki E. M. v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.568,86 EUR, oškodovanki M. L. pa v istem roku plača premoženjskopravni zahtevek 5.473,73 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku je sodišče prve stopnje oškodovankama prisodilo premoženjskopravna zahtevka v zgornjih zneskih, s presežkom pa ju je napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je prvo sodišče obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, razen krivdnih stroškov vročanja po pooblaščeni vročevalki v znesku 192,34 EUR.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, graja pa tudi odločbi kazenski sankciji in premoženjskopravnih zahtevkih. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba je delno utemeljena, v izpodbijano sodbo pa je bilo treba poseči tudi po uradni dolžnosti.

5Uvodoma pritožnica utemeljeno graja točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri prvostopenjsko sodišče za obravnavani primer napačno povzema zakonsko dikcijo kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku v zvezi s prvim dostavkom 196. člena KZ-1E, ki se uporablja od 2. 7. 2017 dalje. Pri tem sodišče prve stopnje niti ni zaznalo, da sta za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja po drugem odstavku zagroženi kazen zapora do petih let in denarna kazen, kar pomeni, da bi okrajno sodišče kršilo svojo stvarno pristojnost. Se pa sodišče druge stopnje ne strinja s pritožnico, da je prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v nadaljevanju ni obrazložilo razlogov za uporabo novejšega zakona. Iz siceršnje obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno in nedvomno izhaja, da je sodišče za obravnavani primer uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, po katerem je tudi kaznivo dejanje v opisu pravno opredeljeno in sicer KZ-1, veljaven od 1. 11. 2008 do 14. 5. 2012 oziroma v tem delu nespremenjenem KZ-1B, veljaven od 15. 5. 2012 do 19. 10 2015. Zgolj povzemanje zakonske dikcije po neuporabljenem kazenskem zakonu KZ-1E, ob siceršnji pravilni pravni opredelitvi kaznivega dejanja in s slednjo skladni obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa ni v ničemer vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

6Pritožnica v nadaljevanju izpostavlja, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da sta oškodovanki izgubili pravice, ki izvirajo iz neplačanih prispevkov. Na podlagi neplačanih prispevkov pa oškodovankam pravice ne pripadajo, ampak jim pripadajo kvečjemu na podlagi plačanih prispevkov. Zgolj pravice, ki izvirajo iz plačanih prispevkov bi po mnenju pritožnice oškodovanki lahko izgubili. Sodišče druge stopnje zavrača takšno pritožbeno tolmačenje opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Opis je namreč skladen zakonski dikciji po uporabljenem drugem odstavku 196. člena KZ-1, ki se glasi: „Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico nezakonito prenehanje delovnega razmerja, neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ali izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, se storilec kaznuje zaporom do treh let“. V opisu kaznivega dejanja uporabljen pravni stavek je torej skladen zakonski dikciji obravnavanega kaznivega dejanja. Je pa sodišče druge stopnje prav v zvezi z očitkom izgube pravic, ki izvirajo iz neplačanih prispevkov izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi po uradni dolžnosti spremenilo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Pritožnica zmotno oporeka opisu kaznivega dejanja v delu, kjer se obdolžencu očita, da naj bi kaznivo dejanje storil tudi kot prokurist družbe I., trgovina in zastopanje, d. o. o., Š., saj je ta status imel šele od 4. 12. 2012 dalje.

8Najprej je potrebno pojasniti, da opis kaznivega dejanja obdolžencu očita storitev predmetnega kaznivega dejanja v vlogi dejanskega poslovodje in prokurista. V skladu z kazenskem zakonom, veljavnim v času storitve predmetnega kaznivega dejanja, je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 storil tisti, ki zavestno ni ravnal po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in tako delavca prikrajšal za pravico, ki mu pripada. Torej ne gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria), pač pa ga lahko stori vsak, ki ne ravna po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Opis predmetnega kaznivega dejanja obdolžencu očita, da po relevantnih predpisih zavestno ni ravnal kot prokurist in dejanski poslovodja družbe I. d. o. o.. Sodišče prve stopnje je to odločilno dejstvo v izpodbijani sodbi pod točkami 6 in 11 utemeljilo z razumnimi razlogi ter nesporno ugotovilo, da je posle poslovodenja od leta 2008 in dalje ves čas, ki ga zajema obtožba, opravljal obdolženec kot dejanski poslovodja, S. K. pa je bil direktor družbe (od 17. 3. 2008) le formalno. Obe oškodovanki sta skladno izpovedovali, da je bil obdolženec tisti, s katerim sta sklepali pogodbo o zaposlitvi, da je on odrejal delo, da je on dovažal blago, izplačeval plačo, pobiral dnevni izkupiček, na njega sta se obračali v zvezi z zamudo pri izplačilu ali celo neizplačilom plač, mu pisali opomine, medtem ko sta formalnega direktorja S. K., ki je sicer prihajal iz B., le bežno videli in z njim nista imeli nobenih stikov. Tudi priča M. K. je izpovedala, da mu je ime S. K. znano le iz pogodbe o zaposlitvi, stečajni upravitelj družbe I. d. o.o. B. Š. pa je kot priča celo poudaril, da naj bi bil direktor S. K. le ″slamnati mož″ iz B.. Glede na zgoraj navedeno gre torej zavrniti pritožbene navedbe, češ da obdolženec v obravnavanem obdobju ″ni bil zakoniti zastopnik družbe in kot tak ni bil zavezan k spoštovanju določb, ki zavezujejo k plačilu prispevkov in plač″.

9Pritožnici sicer gre pritrditi, da je sodna praksa izoblikovala stališče, da kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 ni podano, če zavezanec za plačilo prispevkov le-teh svojim delavcem ne zmore plačati iz objektivnih razlogov, ker nima dovolj sredstev za izpolnitev svojih obveznosti do delavcev in ne gre za naklepno povzročitev slabega finančnega stanja zavezanca². V takem primeru je izključena protipravnost dejanja. Vendar pa v predmetnem primeru takšne okoliščine na strani zavezanca niso bile podane in gre pritrditi presoji prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec dal prednost poslovanju družbe I. d. o. o. pred izpolnitvijo vseh obveznosti do oškodovanih delavk. Likvidnostne težave te družbe so, kot to izhaja iz izpovedb obeh oškodovank, pa tudi izvedenskega mnenja sodne izvedenke za ekonomijo, računovodstvo in revizijo mag. O. K., trajale dalj časa, od leta 2013 dalje pa je družba z neoddajo letnih poročil onemogočala ugotavljanje dejanskega premoženjskega stanja. Po drugi strani pa je na podlagi skladnih izpovedb obeh oškodovanih delavk sodišče prve stopnje upravičeno štelo za dokazano, da je trgovina v kateri sta bili delavki zaposleni kot prodajalki v obravnavanem času poslovala in imela promet. Obdolženec je, namesto da bi poskrbel za zakonito izplačilo delavkam, iz blagajne dvigoval gotovino, to dopuščal v določenem obsegu obema delavkama ter celo svoji hčerki. Neizplačilo vseh obveznosti do delavk torej ni moč pripisati objektivnim okoliščinam, na katere obdolženec ni imel vpliva. Obdolženec bi bil dolžan po določenem obdobju, ko svojih zakonskih obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja, do delavk ni mogel več izpolnjevati, sprejeti ustrezne ukrepe, saj ga skrb po ohranitvi poslovanja oziroma obstoja družbe v tem primeru odgovornosti za kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Obveznosti delodajalca niso samo v izplačilu plač, regresa in prispevkov, pač pa tudi, da v primeru dalj časa trajajočih likvidnostnih težav pravočasno izvede ustrezne ukrepe, s katerimi zaščiti svoje delavce in njihove pravice, še zlasti da sproži ustrezne postopke po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). V smislu ocenjevanja obdolženčeve objektivne zmožnosti mnenje izvedenke nikakor ni neuporabno kot to zatrjuje pritožnica. Izvedenka se je pri izdelavi mnenja, še posebej pri ugotavljanju finančnega stanja družbe I. d. o. o., oprla le na razpoložljivo dokumentacijo oziroma javno dosegljive podatke. Neizplačilo oziroma delno izplačilo plač delavkama za pet (M.) oziroma sedem mesecev (L.) ter regresov za šest (L.) oziroma 2 meseca (M.), za sodišče druge stopnje nikakor ne pomeni neizpolnjevanja zakonskih obveznosti v kratkem časovnem obdobju, kot to skuša prikazati pritožnica. V tej zvezi gre izpostaviti izpovedbe oškodovane delavke E. M., da včasih ni imela dovolj denarja niti za osnovne življenjske potrebe in tedaj ji je obdolženec dovolil, da je iz blagajne vzela gotovino.

10Pritožnica sodišču prve stopnje še očita, da v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov za odstop od izračuna izvedenke glede skupno neizplačane plače M . L. in sicer za znesek 442,70 EUR. Po izračunu izvedenke namreč vsota neizplačanih plač tej oškodovanki znaša 3.297,61 EUR, v opisu kaznivega dejanja pa je naveden znesek 2.854,91 EUR. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da gre slednji nižji znesek v korist obdolženca, je pa pri pri opredelitvi višine zneska prvo sodišče striktno sledilo znesku po modificirani obtožnici 8. 10. 2019 (list. št. 488), popravljeni na glavni obravnavi 5. 11. 2019 (list. št. 549). Glede na to, da gre takšna modifikacija obdolžencu v korist, posledično pa je nižji znesek zajet tudi v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom je sodišče prve stopnje pod točko 19 obrazložitve ustrezno odgovorilo na pritožbeni očitek, da oškodovanki že razpolagata z izvršilnim naslovom (pravnomočnima sodbama Delovnega sodišča v Celju). Izvršilni naslov po sodbah Delovnega sodišča v Celju z dne 11. 4. 2014, opr. št. Pd 309/2013 in z dne 8. 4. 2014, opr. št. Pd 231/2013, se namreč glasi na toženo stranko I., trgovina in zastopanje, d. o. o., zoper katero pa je bil že zaključen stečajni postopek.

11Sodišče druge stopnje pa je po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o krivdi tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo točko I/3.

12Opis kaznivega dejanja pod točko I/3 obdolženca bremeni, da je z ravnanjem v nasprotju z 2., 3. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), 4. in 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) ter 2. odstavkom 352. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), od 01.01.2013 dalje pa v nasprotju s 153. členom v zvezi s 3. in 6. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) ter 2. odstavkom 352. člena ZDavP-2, obdobju od meseca januarja 2012 do marca 2013 ni obračunal prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od bruto plač, in sicer: M. L. za obdobje od meseca januarja 2012 do marca 2013, E. M. pa za obdobje od meseca januarja 2012 do septembra 2012, s čimer jima je odvzel pravico, da bi se jima navedeno obdobje na podlagi določil 192. člena ZPIZ-1 in 134. člena ZPIZ-2 upoštevalo v pokojninsko dobo.

131. 1. 2018 se je pričela uporabljati novela ZPIZ-2E (Uradni list RS, št. 65- 3064/2017), katere 134. a člen v petem odstavku določa, da se, ne glede na določbo 133. člena tega zakona, v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, na katera se nanaša obvestilo iz prvega odstavka tega člena. Prvi odstavek določa, da zavod delodajalcu in zavarovancu, ki so vključeni v obvezno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja, za katerega delodajalec v predpisanem roku, v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja in v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, ne predloži obračuna davčnega odtegljaja po predpisih o davčnem postopku, posreduje obvestilo o tem, da delodajalec ni predložil obračuna davčnega odtegljaja (tj. REK-1 obrazcev). Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije glede na navedene spremembe predpisa delavcem v delovnem razmerju tudi za obdobje pred letom 2018, obdobje vključitve v obvezno zavarovanje šteje v pokojninsko dobo, ne glede na to ali so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje obračunani in plačani. Se pa obdobja, za katera prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili obračunani in plačani, ne upoštevajo v izračun pokojninske osnove. Navedeno torej pomeni, da neobračunani prispevki (neoddani REK-1 obrazci) nimajo več za posledico odvzema pravice, da bi se oškodovanima delavkama navedeno obdobje štelo v pokojninsko dobo, kar bi pomenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, temveč je posledica enaka posledici neplačila sicer obračunanih prispevkov, ki je v prikrajšanju za pravico, da bi se jima plača v tem obdobju upoštevala v izračun pokojninske osnove, kar bi pomenilo milejšo pravno kvalifikacijo dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Ker na podlagi navedenega obdolžencu več ni mogoče očitati odvzema pravice oškodovanima delavkama, da bi se jima navedeno obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo, ampak le prikrajšanje pravice, da bi se jima plača v obravnavanem obdobju neplačil prispevkov upoštevala v izračun pokojninske osnove, sodišče druge stopnje pa v tej smeri ni bilo upravičeno posegati v sam opis kaznivega dejanja, je moralo na način kot je razviden iz izreka obdolženca razbremeniti očitkov iz točke I/3 krivdoreka (prvi odstavek 394. člena ZKP).

14Pri pritožbenem odločanju o kazenski sankciji izrečeni obdolžencu, je sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno manjšo kriminalno količino, obdolžencu v okviru izrečene pogojne obsodbe, ob nespremenjeni dveletni preizkusni dobi, določeno kazen zapora znižalo na osem mesecev, pri čemer je upoštevalo tudi v pritožbi izpostavljeno olajševalno okoliščino, da je obdolženec dolžan vzdrževati enega nepreskrbljenega otroka, ki jo je prvo sodišče spregledalo. Upoštevaje obdolženčeve premoženjske razmere (ni lastnik nepremičnega niti premičnega premoženja večje vrednosti, je brez zaposlitve in je prejemnik denarne socialne pomoči), je sodišče druge stopnje pritrdilo pritožnici, da bi določitev posebnega pogoja s plačilom premoženjskopravnih zahtevkov v skupnem znesku 9.042,59 EUR v roku enega leta, dejansko pomenila izrek zaporne kazni. Zato je v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tudi tako, da se obdolžencu posebni pogoj ne določi.

15Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obdolženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ v obrazložitvi pod točko 19 sodišče prve stopnje napačno navaja določeno kazen 6 mesecev zapora
² Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 6. 2011, opr. št. I Ips 261/2010