UPRS Sklep I U 409/2017-32

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju upravni organ) tožnika imenovalo v uradniški naziv druge stopnje: A., in sicer v ponovljenem postopku na podlagi odločbe Upravnega sodišča I U 1390/2015 z dne 11. 10. 2016 ter 86. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) ter Uredbe o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (v nadaljevanju Uredba). Tožnik je bil z odločbo Ministrstva za zunanje zadeve (v nadaljevanju MZZ) z dne 14. 4. 2015 imenovan v diplomatski naziv B.. Zaradi njegove premestitve na delovno mesto C, ki se lahko opravlja v nazivih C1 in C2 ter ga bo tožnik opravljal v nazivu C2, se ga z dnem dokončnosti imenuje v naziv C2.

2Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Komisija za pritožbe) je s sklepom z dne 25. 1. 2017 zavrnila pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3Tožnik je v tožbi zatrjeval neobstoj pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ki je izdana tudi v nasprotju z drugim odstavkom 84. člena ZJU. Tožnik sodišču predlaga, naj odpravi odločbo organa prve stopnje in sklep druge stopnje oziroma podredno, da ju razveljavi in da razveljavi sklep toženke z dne 7. 5. 2015 o premestitvi tožnika z MZZ na Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP). Z imenovanjem v uradniški naziv in z odvzemom diplomatskega naziva se mu onemogoča članstvo v izvršnem odboru reprezentativnega Sindikata ... (v nadaljevanju SSD). Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, vztrajala pri izpodbijani odločbi ter sodišču predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5V pripravljalnih vlogah je tožnik prerekal navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Sodišče je tudi obvestil, da je Višje Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo Pdp 876/2016 z dne 1. 3. 2017 pravnomočno razveljavilo premestitveni sklep iz MZZ na MOP z dne 7. 5. 2015, kar ima za posledico ničnost izpodbijane odločbe, zato naj jo sodišče odpravi. Meni, da bo šele z odpravo oziroma ugotovitvijo ničnosti izpodbijane odločbe ponovno stopila v veljavo prvotna odločba o imenovanju v diplomatski naziv pooblaščeni minister, kar je pogoj za zakonito opravljanje diplomatskega dela. S tem je izkazan njegov pravni interes za zadevno tožbo. Sodišče je tudi obvestil o tem, da je toženka izdala odločbo z dne 22. 5. 2017, s katero je z dnem 30. 3. 2017 tožnika ponovno imenovala v naziv pooblaščeni minister. Prav tako je toženka izdala sklep z dne 17. 5. 2017, s katerim je razveljavila izpodbijana akta, vendar ga ni izdala z učinkom ex tunc. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo – ne glede na njeno razveljavitev - še odpravi oziroma ugotovi njeno ničnost z učinkom ex tunc.

6V pripravljalnih vlogah je toženka predlagala, da sodišče tožbo zavrne, saj tožnik zanjo nima več pravnega interesa. Tožnik je uspel s svojih zahtevkom v delovnopravnem sporu, sodba je bila 24. 3. 2017 že realizirana z aneksom MZZ o zaposlitvi tožnika, ki si s tem svojega položaja ne more več izboljšati. Z realizacijo sodbe je namreč oživel tudi njegov diplomatski naziv B., katerega ni bil nikoli razrešen. Tožnik je bil sicer tudi v času, ko je na MOP opravljal delo kot C2, v istem plačnem razredu, kot v času opravljanja dela na MZZ v nazivu B.. Sodišče je obvestila tudi o izdanem sklepu z dne 17. 5. 2017, s katerim je razveljavila izpodbijana akta, zaradi česar vztraja pri tem, da tožnik nima več pravnega interesa za vloženo tožbo.

K I. točki izreka:

7Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8Upravni spor je dopusten le, če so kumulativno izpolnjene vse procesne predpostavke, določene v prvi do osmi točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ena izmed njih je določena v 6. točki, ki se nanaša na obstoj pravnega interesa. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

9Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka v delu zahtevka po odpravi oziroma razveljavitvi izpodbijanih aktov ter glede ugotovitve ničnosti izpodbijane odločbe ni več izpolnjena, zaradi česar v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten. Tožnik namreč izrecno priznava dejstvo, da je toženka s sklepom z dne 17. 5. 2017 razveljavila odločbo in sklep, katerih odpravo oziroma razveljavitev želi doseči v tem postopku s tožbo v upravnem sporu¹. Drži sicer, da razveljavitev upravnega akta velja ex nunc torej pravno učinkuje od trenutka razveljavitve dalje, medtem ko odprava upravnega akta velja ex tunc za nazaj, zato bi sicer v vmesnem času med izdajo in razveljavitvijo upravnega akta lahko nastale eventualne škodljive posledice, vendar pa tožnik vztraja pri izpodbojni tožbi oziroma pri tožbi za ugotovitev ničnosti izpodbijane odločbe. Ker pa sta bila izpodbijana akta že razveljavljena s sklepom same tožene stranke z dne 17. 5. 2017, sodišče pojasnjuje, da torej ne obstajata več, zato ju tudi ni več mogoče odpraviti v upravnem sporu niti ugotavljati morebitnih ničnostnih razlogov, ki jih tožnik niti ni konkretiziral.

10Tožnik tako ne za izpodbojno tožbo ne za tožbo za ugotovitev ničnosti izpodbijane odločbe ob nespornem dejstvu razveljavitve izpodbijanih aktov s strani toženke s sklepom z dne 17. 5. 2017 nima več pravnega interesa, saj morebitna ugoditev njegovi zahtevi ne bi več pomenila kakršnekoli pravne koristi, ki je brez tega tožnik ne bi mogel doseči, saj se tožnikov pravni položaj ne bi mogel še izboljšati. Pravni interes za tožbo mora namreč obstajati ves čas postopka, na kar mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 36. člena ZUS-1). Ker torej tožnik v času izdaje tega sklepa nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora v zvezi z navedenimi zahtevki, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

11Tožnik je dodatno zahteval še razveljavitev sklepa toženke z dne 7. 5. 2015 o premestitvi tožnika z MZZ na MOP, z izdajo katerega naj bi mu bile kršene njegove človekove pravice zaradi izgube diplomatskega statusa s premestitvijo, s čimer mu je kršena pravica do sindikalne svobode, v zvezi s čimer tožnik zatrjuje pristojnost Upravnega sodišča na podlagi 4. člena ZUS-1. Ker pa je že Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo, ki jo je med tekom upravnega spora v zadevi predložil sam tožnik, izdano pod opr. št. Pdp 876/2016 z dne 1. 3. 2017, pravnomočno razveljavilo navedeni sklep, je torej bilo tožniku sodno varstvo že učinkovito zagotovljeno in tudi že izčrpano. S tem ni izpolnjena predpostavka iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 za obravnavanje tega dela tožbe v upravnem sporu. Zato tudi v tem delu tožba ni dopustna in jo je potrebno zavreči na podlagi 4. točke in 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

12Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Toženka je v izreku navedenega sklepa sicer v zvezi z izpodbijano odločbo napačno navedla letnico njene izdaje, in sicer 2015 namesto pravilno 2016, kot jo pravilno navaja tudi v obrazložitvi tega sklepa in kar lahko toženka odpravi s popravnim sklepom.