VSL Sodba V Cpg 24/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Spor se je vodil zaradi uporabe fonogramov, na katerih obstajajo avtorski podobne pravice. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem. V obravnavani zadevi je od tožene stranke, radiodifuzne organizacije, zahtevala plačilo nadomestila za uporabo komercialno izdanih fonogramov v radiodifuzno oddajanih televizijskih programih (X. TV) za leto 2017.

2Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke delno ugodilo (I. točka izreka), delno pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). O stroških je odločilo glede na uspeh (III. točka izreka).

3Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe prvostopenjskega sodišča (II. točko izreka) ter zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točko izreka). Smiselno je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (tretja točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).¹ Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke delno ugodilo na podlagi 2. točke 3. člena Tarife Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (v nadaljevanju: Tarifa).² Odločilo je, da 3. točke 3. člena Tarife ni mogoče uporabiti za izdajatelje televizijskih programov kot se je zavzemala tožeča stranka.

7Določba 3. člena Tarife se glasi:

„1. Radiodifuzna organizacija oziroma izdajatelj radijskega (RA) programa za prenos pravice za uporabo komercialnih fonogramov v svojih programih za vsak posamezen program plačuje nadomestilo v višini 4,5 % letnih prihodkov radiodifuzne organizacije. Nadomestilo se plačuje mesečno.

2Radiodifuzna organizacija oziroma izdajatelj televizijskega (TV) programa za prenos pravice za uporabo komercialnih fonogramov v svojih programih za vsak posamezen program plačuje nadomestilo v višini 0,75 % letnih prihodkov radiodifuzne organizacije. Nadomestilo se plačuje mesečno.

3Ne glede na določbo prve točke tega člena radiodifuzna organizacija za prenos pravice za uporabo komercialnih fonogramov v svojih programih za vsak posamezen program plačuje mesečno nadomestilo v višini 1,30 tolarja za vsakega poslušalca oziroma gledalca na območju pokrivanja s signalom radiodifuzne organizacije, vendar le v naslednjih primerih:

− če razmerja med radiodifuzno organizacijo in Zavodom IPF ni mogoče urediti z uporabo merila iz prvega odstavka tega člena (npr. prihodkov ni mogoče ugotoviti ali pa so ti nerealni, ugotavljanje in izračun na tej podlagi bi bila preveč zahtevna in nesorazmerna s stroški ugotavljanja);

− če je nadomestilo, izračunano na podlagi prihodkov radiodifuzne organizacije, nižje od nadomestila, ki se izračuna na podlagi števila možnih poslušalcev oziroma gledalcev na območju pokrivanja s signalom radiodifuzne organizacije.

8Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se določilo o t. i. „minimalnem nadomestilu“ iz 3. točke 3. člena Tarife nanaša zgolj na 1. točko 3. člena Tarife, ki velja le za izdajatelje radijskega programa. Ker je tožena stranka izdajatelj televizijskega programa, ta zanjo ne velja. Obrazložilo je, da je takšna povezava jasna in logična, saj predstavljajo komercialni fonogrami v večini primerov bistveno vsebino radijskih programov, medtem ko pri televizijskih programih načeloma ni tako. Poudarilo pa je, da je ne glede na smiselnost takšne ureditve bistven le zapis v Tarifi, iz katerega jasno izhaja, da se določilo o minimalnem nadomestilu nanaša zgolj na izdajatelje radijskega programa, ne pa tudi na izdajatelje televizijskega programa.

9Tožeča stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno presodilo, da 3. točka 3. člena Tarife ni uporabljiva za izdajatelje televizijskih programov. Zavzela je stališče, da je odločitev sodišča prve stopnje neživljenjska in v nasprotju z vsako logiko, saj sta v 3. točki 3. člena Tarife uporabljeni besedi „gledalca“ in „gledalcev.“ Ker radio nima gledalcev, bi tako sodišče prve stopnje ob logični razlagi moralo upoštevati, da se 3. točka 3. člena Tarife uporablja tudi za izdajatelje televizijskih programov in odstopiti od stališča, ki ga je VSRS zavzelo v sodbi III Ips 40/2017 z dne 24. 7. 2018. Konkretnih pravno odločilnih dejstev v zvezi z navedenim v pritožbi ni zatrjevala.

10Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča. Določba 3. točke 3. člena Tarife namreč jasno predpisuje, da se nadomestilo iz tega odstavka uporablja „ne glede na določbo prve točke tega člena“, ki določa nadomestilo le za izdajatelje radijskega programa. Za izdajatelje televizijskega programa torej v vsakem primeru velja nadomestilo, določeno v 2. točki 3. člena Tarife. To velja ne glede na to, da so v 3. točki 3. člena Tarife omenjeni tudi gledalci.³ Jezikovna razlaga besedila 3. točke 3. člena Tarife namreč po prepričanju pritožbenega sodišča ne omogoča sklepa, da se t. i. „minimalno nadomestilo“ nanaša tudi na izdajatelje televizijskega programa. Jezikovna razlaga predstavlja zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti.⁴ Pravno besedilo je izhodišče in jezikovni okvir, v katerem se razlagalec giblje. V nasprotnem primeru bi šlo za ustvarjanje pravnih pravil, ki so v pristojnosti zakonodajalca oziroma drugega postavodajalca.⁵

11Da je takšno stališče pravilno izhaja tudi iz strukture besedila tretje točke 3. člena Tarife. Iz nje je razvidno, da se na opredelitev subjektov, za katere velja izjema, nanaša zgolj prvi del besedila. Ta del besedila je povsem enoznačno razumljiv s sklicevanjem na prvo točko istega člena. Drugi del besedila, ki vsebuje besedi gledalca oziroma gledalcev, pa ureja le kriterije in pogoje za ugotovitev minimalnega nadomestila, ki je določeno v prid tožeče stranke. Uporaba pojma gledalec, ki naj pojmovno ne bi bil logičen v povezavi z izdajanjem radijskih programov, lahko pomeni le, da se Tarifa sklicuje na element, ki ne bo mogel biti upoštevan pri izračunu minimalnega nadomestila.⁶.

12Ker je tožeča stranka sama oblikovala „sporno“ pravno pravilo in ga v primeru „redakcijske“ napake lahko tudi sama popravi, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da 3. točka 3. člena Tarife ne velja za izdajatelje televizijskih programov, razvrednotilo notranja razmerja med pomenom uporabe fonogramov v posamezni dejavnosti in višino dolžnega nadomestila, ki ga je korigiralo prav minimalno nadomestilo.

13Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče ne najde razlogov, zaradi katerih bi lahko obrazloženo odstopilo od stališča VSRS. Kakšnih konkretnih razlogov, ki bi lahko bili podlaga za odstop od stališča VSRS, pa tožeča stranka v pritožbi niti ni zatrjevala.

14Zato pravila iz 3. točke 3. člena Tarife glede na jasno besedilo in pojasnjene dodatne razloge tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dopustno širiti na 2. točko 3. člena Tarife (na izdajatelje televizijskih programov).

15Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

16Glede na navedeno pritožbeni razlogi proti izpodbijani sodbi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² Ur. l. RS, št. 53/2005.
³ Primerjaj sodbo VSL V Cpg 1334/2016 z dne 21. 12. 2016.
⁴ Prim. Pavčnik v: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba Ljubljana 1991, stran 54.
⁵ Prim. Pavčnik v: Teorija prava, GV založba Ljubljana 2011, stran 367.
⁶ Primerjaj sodbo VSRS III Ips 40/2017 z dne 24. 7. 2018.