VSL Sodba I Cpg 164/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

II. Pritožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sta dolžni v roku 15 dni nerazdelno povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.738,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo prvi in drugi toženki naložilo nerazdelno plačilo 249.218,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov, razvidnih iz izreka (I. točka izreka); prvi in drugi toženki je naložilo nerazdelno plačilo 25.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi v višini zakonskih zamudnih obresti, povečanih za 50 % od vložitve tožbe, tj. od 22. 1. 2019 in nerazdelno plačilo 698,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, tj. od 22. 1. 2019 (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta dolžni prva in druga toženka tožeči stranki nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 10.538,62 EUR (III. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 11. 12. 2019 je sodišče popravilo zapis imena druge toženke (v delni sodbi je zapisalo T. S. K., s popravnim sklepom je navedeni zapis popravilo v T. A. K.) (prva alineja I. točke izreka popravnega sklepa) in zapis v III. točki izreka delne sodbe (v delni sodbi je sodišče zapisalo nerazdeljno, v popravnem sklepu je popravilo zapis v nerazdelno) (druga alineja I. točke izreka popravnega sklepa).

2Zoper delno sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožili prva in druga toženka (v nadaljevanju: pritožnici), predlagali ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane delne sodbe in zavrnitev zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane delne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasili sta stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano delno sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Ker je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom z dne 11. 12. 2019 popravilo napako v zapisu izreka delne sodbe, ki se nanaša na napačen zapis imena druge toženke, in ker se zoper popravni sklep pritožnici nista pritožili (vročitev popravnega sklepa pooblaščenki pritožnic 12. 12. 2019), se višje sodišče do teh pritožbenih navedb (pritožba je bila oddana pred izdajo popravnega sklepa) ne bo več opredeljevalo.

7Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni konkretneje obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predloženih dokazov s strani pritožnic, zlasti zaslišanja druge toženke, R. K., soočenja zakonitega zastopnika tožeče stranke in R. K. ter soočenja M. A. in R. K., s tem pa naj bi v izpodbijani sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih. V praksi Ustavnega sodišča je uveljavljeno stališče, da so se sodišča dolžna opredeliti le do za odločitev bistvenih navedb pravdnih strank.¹ Prav tako je Ustavno sodišče že pojasnilo, da ni treba, da je odgovor na strankine navedbe vselej izrecen, temveč lahko izhaja iz konteksta celotne obrazložitve.² Sodišče prve stopnje je pojasnilo (17. točka obrazložitve), kaj je med strankama sporno – narava dogovora o brezobrestno zadržanih sredstvih, pritožnici pa izpostavljata še ugovor oderuških obresti. Pritožnici ne konkretizirata, s čim bi predlagana zaslišanja in soočenja pripomogli k drugačni presoji spornega dogovora o brezobrestnih zadržanih sredstvih. Posledično opustitev konkretnejše obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov ne pomeni odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih. Presoja obstoja oderuških obresti pa tako in tako spada v sfero pravilne uporabe materialnega prava, zato glede tega zaslišanja prič niti niso primerni dokazi, posledično pa izostanek konkretnejše obrazložitve o zavrnitvi dokazov ne pomeni odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih.

8Pritožnici vztrajata pri naziranju, da tožeča stranka ni upravičena do brezobrestnih zadržanih sredstev, da je ta sredstva tožeča stranka že zadržala in jih prvi toženki ni nakazala ter da je z odločitvijo sodišča prve stopnje obogatena. Dikcija dodatka k vsaki posamezni pogodbi o odstopu terjatve naziranja pritožnic ne potrjujeta. Po določilu točke 2. 3. dodatka k posamezni pogodbi je v primeru, da celotna odstopljena terjatev ni plačana tožeči stranki, prva toženka (in druga toženka kot solidarni porok in plačnik) dolžna tožeči stranki plačati celoten znesek odstopljene terjatve, šele po celotnem plačilu odstopljene terjatve pa je (po določilu točke 2. 5. dodatka) prva toženka upravičena do vračila brezobrestnih zadržanih sredstev. Izplačilo zadržanih sredstev je torej posledica celotne izpolnitve odstopljene terjatve. Zaradi neizpolnitve te obveznosti, k izpolnitvi katere je pritožnici obsodilo sodišče prve stopnje, za tožečo stranko obveznost vračila zadržanih sredstev še ni nastopila. V nasprotnem primeru zavarovalni namen zadržanih sredstev ne bi imel nobene funkcije. Sledeč naziranju pritožnic bi morala tožeča stranka sredstva v funkciji zavarovanja vrniti že pred izpolnitvijo obveznosti, katere izpolnitev varujejo.

9Pritožnici očitata, da gre v obravnavani zadevi za oderuško pogodbo v razmerju do druge toženke kot solidarnega poroka. Kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je Vrhovno sodišče v svoji odločbi II Ips 253/2016 z dne 5. 7. 2018 zavzelo materialnopravno stališče, da ni razloga, da bi bila odgovornost fizične osebe, ki prevzame poroštvo za obveznosti iz gospodarske pogodbe, v kateri so dogovorjene pogodbene obresti, ki za več kot 50 % presegajo predpisano obrestno mero zakonskih zamudnih obresti, vedno omejena le na plačilo obresti do te meje oziroma da bi v tovrstnih primerih veljala domneva, da so tako dogovorjene obresti v razmerju do poroka oderuške. Sledeč navedenemu stališču, da se domneva iz prvega odstavka 377. člena Obligacijskega zakonika – OZ ne uporabi, mora porok dokazati obstoj dejstev oderuške pogodbe (upnik je izkoristil stisko ali težko gmotno stanje dolžnika, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost; korist, ki si jo je upnik izgovoril zase ali za koga drugega, je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti). Teh dejstev pritožnici nista navedli niti v pritožbi izpostavljeni 4. pripravljalni vlogi, v kateri sta se (le) sklicevali na domnevo iz prvega odstavka 377. člena OZ, niti takih dejstev ne konkretizirata v pritožbi. Zaradi odsotnosti pravno relevantnih navedb pritožnic glede navedenih dejstev se sodišče prve stopnje do njih niti ni moglo opredeliti. Četudi pa se ni opredelilo do samega materialnopravnega ugovora pritožnic, pa je višje sodišče po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava – glede obstoja oderuške pogodbe v razmerju do solidarnega poroka. Tudi ob upoštevanju tega argumenta pritožnic pa se odločitev sodišča prve stopnje izkaže za pravilno.

10Za predlog pritožnic, da bi moralo sodišče prekiniti postopek zaradi tekočega postopka poenostavljene prisilne poravnave, ni podlage v zakonu. Po določbi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP se postopek prekine le zaradi nastanka pravnih posledic začetka stečajnega postopka.

11Ob upoštevanju neutemeljenih pritožbenih navedb pritožnici neutemeljeno uveljavljata, da bi moralo sodišče prve stopnje vsaki stranki naložiti kritje svojih stroškov postopka.

12Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnici s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju priglašenih stroškov in določb Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 2.375 točk za odgovor na pritožbo. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV sta torej pritožnici dolžni nerazdelno povrniti 1.738,50 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ 7. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišče Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007.
² 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001.