VSL Sodba VII Kp 46928/2018

I. Ob odločanju o pritožbah državne tožilke in zagovornikov obdolženega A. A. se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se

- obdolženega A. A.

iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP

oprosti obtožbe,

da je kot uradna oseba v uradno listino vpisal lažne podatke, s tem, da je

dne 13. 6. 2017 okoli 18.00 ure na PP Ž. v plačilni nalog številka ..., ki je uradna listina na podlagi 57. člena Zakona o prekrških, lažno zapisal, da je naveden plačilni nalog vročil kršitelju na naslovu U. trg 1, kršitelj pa je odklonil podpis potrdila o vročitvi, čeprav B. B. plačilnega naloga osebno ni vročil,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ponareditve uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1.

Obdolžencu se za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 144. člena KZ-1 v izrečeni pogojni obsodbi določi kazen

4 (štiri) mesece zapora.

II. Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj ponareditve uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1 in kršitve pravice do pravnega sredstva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 144. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo navedeno kaznivo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo pa kazen štiri mesece zapora, nato pa obdolžencu določilo enotno kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji; višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu v okviru izrečene pogojne obsodbe za vsako od kaznivih dejanj zviša tako določeni kazni kot določeno enotno kazen;

- obdolženčevi zagovorniki zaradi pritožbenih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP; višjemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe za očitani kaznivi dejanji, oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Obdolženčevi zagovorniki so odgovorili na pritožbo državne tožilke. Višjemu sodišču so predlagali, da jo zavrne kot neutemeljeno in v celoti ugodi njihovi pritožbi.

4Pritožbi nista utemeljeni, v izpodbijano sodbo pa je bilo treba poseči po uradni dolžnosti.

H kaznivemu dejanju pod tč. 1

5Ob preizkusu izpodbijane sodbe, opravljenem po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP. Dejanje, ki se mu očita v izreku sodbe, že po samem zakonu ni kaznivo dejanje, saj v njegovem opisu niso konkretno navedeni vsi zakonski znaki.

6V sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, je treba med drugim navesti opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Po ustaljeni sodni praksi mora opis kaznivega dejanja obsegati vse elemente posameznega kaznivega dejanja, saj to omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. Sprejeta je tudi razlaga, da v primeru, da opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni nujni in obvezni del opisa, sestavljata abstraktni in konkretni del opisa celoto. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja.

7Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 259. člena KZ-1 lahko stori samo uradna oseba. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec kot policist, zaposlen na PP Z. in v času kaznivega dejanja začasno premeščen na PP Ž., uradna oseba (tč. 6 sodbe). Ker pa so policisti, ko opravljajo naloge vzdrževanja javnega reda in miru, le ena od različnih kategorij uradnih oseb, bi moral biti ta abstraktni zakonski znak ustrezno konkretiziran že v opisu kaznivega dejanja pod tč. 1 izreka sodbe. Namesto tega iz abstraktnega in konkretnega opisa dejanja izhaja le, da je obdolženec dne 13. 6. 2017 na PP Ž. ob izdaji plačilnega naloga št. ... ravnal kot uradna oseba, kar ne zadošča za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja, saj brez konkretizacije vrste uradne osebe ni mogoč sklep, ali je to lastnost ob inkriminiranem ravnanju imel tudi obdolženec, to pa tudi ni samoumevno. Državna tožilka je opis kaznivega dejanja pod tč. 1 izreka v smeri konkretizacije znaka uradne osebe dopolnila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, in sicer tako, da je za besedilom „18.00 ure“ dodala navedbo „kot policist“. Sodišče prve stopnje te spremembe obtožbe ob razglasitvi sodbe ni upoštevalo oz. jo je spregledalo, tako razglašena sodba pa pomeni kršitev kazenskega zakona na način iz 1. točke 372. člena ZKP, ki je v škodo obdolženca. Zato je pritožbeno sodišče, ob hkratni ugotovitvi, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja, po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.

H kaznivemu dejanju pod tč. 2

8Bistvene kršitve določb kazenskega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je jasno, kaj se obdolžencu očita, prvostopenjsko sodišče pa je predstavilo tako bistveno vsebino izvedenih dokazov kot svojo oceno njihove prepričljivosti in medsebojne skladnosti. Z navedbami, da je bil obdolženčev zagovor podprt s številnimi izvedenimi dokazi in z drugačno oceno skladnosti in prepričljivosti izpovedb oškodovanca in njegove partnerke, so zagovorniki po vsebini uveljavljali pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki bo predmet pritožbene presoje v nadaljevanju. Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo niti t. i. protispisnosti, saj je vsebino vseh na glavni obravnavi izvedenih dokazov verodostojno povzelo.

9Časovno-potna analiza intervencije, ki sta jo dne 13. 6. 2017 opravila obdolženec in policist C. C., skupaj z izpovedbama oškodovanca in njegove partnerice, je z gotovostjo ovrgla zagovor obdolženca in izpovedbo C. C., da sta neposredno po zbranih obvestilih o kršitvi javnega reda patruljirala v okolici ljubljanske Poliklinike, da sta oškodovanca izsledila na U. trgu in da mu je obdolženec tam v roke vročil sporni plačilni nalog. Zapisa na plačilnem nalogu (da je kršitelj, tj. oškodovanec izjavo o prekršku dal ob 13.25 uri na U. trgu 1) in na delovnem nalogu (da je bil kršitelj izsleden ob 13.30 uri) sta se izkazala za neresnična.

10Oškodovanec in njegova partnerica sta bila skladna, da se je ob tisti uri oškodovanec s taksijem odpeljal proti domu na Š., in sicer s pritožbenega organa na Zaloški ulici. Drži ugotovitev zagovornikov, da sta slednja o časovnem sosledju dogodkov tistega dne izpovedovala skrajno usklajeno, tudi z vidika časa, ki je potekel od dogodka, in načeloma je res nenavadno, da naj bi se v slabi uri po telefonu slišala kar trikrat oz. da bi se partnerja tako pogosto obveščala o tem, kaj se jima čez dan dogaja. Usklajenost izpovedb oškodovanca in njegove partnerice pa za presojo razlogov izpodbijane sodbe nima posebne teže, saj je na drugi strani res tudi to, da je predvsem slednja znala prepričljivo pojasniti, zakaj se podrobnosti tako dobro spominja, na kar se je v svoji dokazni oceni utemeljeno oprlo že sodišče prve stopnje. Upoštevati je treba še stresnost situacije, saj je bil oškodovanec zaradi čakanja na ortopediji in neobravnave vznemirjen do te mere, da se je nemudoma odpravil na pritožbeni organ, zato dejstvo, da se je v tem času trikrat slišal s partnerico, niti ni toliko nenavadno, partnerka pa je bila prepričljiva tudi z navedbo, da je bila zaradi dogodka jezna, ker je vedela, da bo strošek globe (zaradi obdolženčeve nezaposlenosti) padel nanjo, ni pa vedela, na koga naj bo jezna, ali na institucijo ali na oškodovanca. Slednja je tako znala potrditi časovnico dogajanja, kakor je o njej izpovedoval oškodovanec, in ker je tudi sama poslušala telefonski pogovor, je potrdila, da obdolženec oškodovanca ni spraševal o naslovu bivališča, temveč o tem, če je bil na Polikliniki in če je zdravstveno osebje nazval z „bando lopovsko“, povedal pa je, da bo oškodovanec prejel plačilni nalog, ki ga nato ni bilo. Dejstvo, da je obdolženec ob 16.00 uri, torej v času, ko je z oškodovancem opravil telefonski pogovor, po podatkih delovnega naloga obravnaval primer tatvine kolesa, ne more zanikati navedb oškodovanca in njegove partnerke, saj tovrstni klic ne zahteva nobenih posebnih pogojev.

11Zagovorniki imajo prav, da je oškodovanec v svoji izpovedbi zmotno zatrjeval, da sta v njegovem potnem listu zabeležena tako naslov stalnega kot začasnega prebivališča, saj se je na glavni obravnavi izkazalo, da je v njem naveden le stalni naslov na J. Razen tega je oškodovanec pretiraval tudi v oceni škode, ki mu je bila povzročena zaradi nevročenega plačilnega naloga ter v tem, da prav zaradi čakanja nanj niso tisto poletje šli nikamor, nakar se je popravil, da že petnajst let ni bil nikjer, ker so mu „tajkuni“ uničili podjetje. Pritožbeno sodišče navedeno pripisuje ognjevitosti oškodovančevega karakterja, kakršen se izkazuje tudi z dopisi v spisu, sicer pa se pridružuje oceni verodostojnosti njegove izpovedbe, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj je v odločilnih delih potrjena tudi z drugimi dokazi. Dejstvo tudi je, da je imel obdolženec poleg stalnega prebivališča na J. prijavljenega še začasnega na Š., kar je obdolženec preverjal v evidenci e-Risk in kar govori v prid pristnosti oškodovančeve jeze spričo dejstva, da je plačilni nalog pričakoval, in to na enem ali drugem naslovu, pa je nazadnje prejel le opomin pred izvršbo.

12Predvsem pa resničnost navedb oškodovanca in njegove partnerke, da se je oškodovanec ob uri, ko naj bi glede na vsebino spornega plačilnega naloga dajal izjavo v zvezi s kršitvijo, v resnici s taksijem odpravljal proti domu, potrjujejo GPS podatki o lokaciji nahajanja policijskega vozila v tem času. Vozilo je namreč na Polikliniko pripeljalo s policijske postaje Ž., med 12.48 in 13.22 uro je stalo pred Polikliniko ter se nato po isti poti vrnilo nazaj in ob 13.32 uri zapeljalo pred policijsko postajo. V policijskih dokumentih se kot čas intervencije navaja 12.50 h, razlika zgolj dveh minut s podatki GPS pa nikakor ne vzbuja pomislekov v točnost slednjih, kot to nekritično navajajo zagovorniki. Res je, da je poleg obdolženca tudi policist Č. Č. omenjal nezanesljivost GPS podatkov o lokaciji policijskih vozil, vendar je konkretiziral le dva tovrstna dogodka, zato je treba tudi po oceni pritožbenega sodišča dati prednost obširno pojasnjenim navedbam D. D. z Urada za informatiko in telekomunikacije MNZ. Ta je pojasnil, da policijska vozila preko radijske postaje redno oddajajo GPS signal o svoji lokaciji, in sicer ali na pet minut ali na vsakih 100 metrov, „kar je prej“. Da bi bilo s konkretno radijsko postajo karkoli narobe, ni zabeleženo ne v evidenci Policijske uprave Ž. ne na ravni generalnega policijskega nivoja, sploh pa je šlo za novejšo napravo. Pritožniki imajo prav, da je priča na načelni ravni potrdila, da bi lahko ob oddajanju GPS signala prišlo tudi do napačne zaznave lokacije vozila, vendar na njihovem uradu takšnih izkušenj ali podatkov o tem nimajo. Policijska radijska postaja bi lahko GPS signal izgubila kvečjemu zaradi vožnje skozi podzemno garažo ali tunel, o čemer obdolženec ni poročal, okvarila pa bi se lahko tudi zaradi pregrevanja, vendar je bila priča jasna, da takšnih izkušenj na policiji še niso imeli, temperaturno območje delovanja radijskih naprav pa se razteza med -10 in 55 °C, sploh pa si – kot je to pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče – lokacije obdolženčevega policijskega vozila v kritičnem času logično sledijo. Dvoma v pravilnost zabeleženih lokacij tega vozila ne vzbuja niti dejstvo, da radijska postaja ene od lokacij v obravnavanem času ni poslala, saj je bila devetminutna časovna luknja beležena med 12.37 in 12.46 uro, torej še pred tem, ko sta obdolženec in C. C. prispela na Polikliniko in preden naj bi se odpeljala na pregled okolice in tako identificirala oškodovanca. Posledično se pritožbeno sodišče strinja tudi z oceno, ki jo je v zvezi z izpovedbo policista C. C., ki je potrdil obdolženčev zagovor, sprejelo sodišče prve stopnje, saj mu utemeljeno ni verjelo.

13Prepričljiva je tudi ocena, ki jo je prvostopenjsko sodišče zavzelo do obdolženčevega zagovora. Priznal je, da je proti koncu delovnega časa res poklical oškodovanca, telefonsko številko naj bi bil dobil ob vročitvi plačilnega naloga, in to zato, ker je preverjal oškodovančev naslov bivanja; v primeru, če bi oškodovanec ne imel urejenega začasnega prebivališča na Š., bi mu obdolženec izdal še en plačilni nalog po Zakonu o prijavi prebivališča, vendar je po telefonskem pogovoru s preverko v uradni evidenci ugotovil, da je oškodovanec poskrbel za prijavo začasnega bivališča. Tudi za pritožbeno sodišče je takšno pojasnilo o klicu, ki ga je obdolženec opravil okoli 16.00 ure, neprepričljivo, saj v tovrstnem postopanju ne vidi nobenega smisla. Obdolženec je razpolagal s podatki oškodovanca, ki jih je pridobil ob zbiranju obvestil na Polikliniki in na pritožbenem organu, vključno z naslovom na Š. in z rojstnim datumom, saj je iz dokumentacije s Poliklinike razvidno, da so na registracijski nalepki zapisani tako oškodovančevo ime kot podatki o rojstvu. Ob 17.55 uri, torej po telefonskem pogovoru z oškodovancem, je obdolženec vpogledal v evidenco e-Risk in iskal podatke o seznamu naslovov za oškodovanca, za kar ni potreboval nobenih novih podatkov, potreboval pa je izjavo oškodovanca kot kršitelja v prekrškovnem postopku in dokaz, da bo plačilni nalog izdal pravi osebi. Na drugi strani sta tudi oškodovanec in njegova partnerica povedala, da policist ni spraševal o bivališču, temveč o vsebini prekrška, torej o izjavi kršitelja, ki je del plačilnega naloga in v kateri je oškodovanec priznal besede, izrečene na ortopediji. Drži, da se je kot neresnična izkazala oškodovančeva navedba, da sta v njegovem potnem listu zapisana tako stalni kot začasni naslov, vendar pritožbeno sodišče v tem vidi le nepomembno zmoto, ki na oceno oškodovančeve resnicoljubnosti ni vplivala. Pravilnost slednje potrjujejo namreč tudi dopisi, ki jih je oškodovanec začel pošiljati na FURS in PP Ž., potem ko je avgusta 2017 prejel opomin pred izvršbo, saj izkazujejo oškodovančevo hudo vznemirjenost nad dejstvom, da mu plačilni nalog ni bil nikoli vročen. Kot resnično se je potrdilo tudi njegovo zatrjevanje, da osebne izkaznice nima, prav s to pa naj bi se oškodovanec po zagovoru obdolženca identificiral na U. trgu. Zagovorniki navajajo, da bi bilo od obdolženca pretirano pričakovati, da si je ob številnih intervencijah še po dveh letih od dogodka pravilno zapomnil, ali se mu je oškodovanec identificiral z osebno izkaznico ali z vozniškim dovoljenjem, kar načeloma drži. Vendar pa je vztrajanje pri drugi možnosti za obdolženčevo obrambo brezplodno, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na hrbtni strani vozniškega dovoljenja niso zapisani podatki o stalnem bivališču, obdolženec pa je trdil, da je naslov oškodovanca na J. „videl zadaj osebne izkaznice“ oz. vozniškega dovoljenja. Zagovorniki omenjajo tudi možnost, da je oškodovanec razpolagal s pretečeno oz. neveljavno osebno izkaznico, kar pritožbeno sodišče ocenjuje za ugibanje brez vsakršne konkretnejše podlage.

K pritožbi državne tožilke

14Pritožbeno sodišče zavrača stališče državne tožilke o prenizko odmerjeni kazni in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo. Ali bi moral biti zoper obdolženca zaradi obravnavanega kaznivega dejanja izpeljan delovnopravni postopek zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, ni pomembno, saj je MNZ ohranil zaupanje v obdolženca, pri tem pa upošteval, da zoper slednjega v dolgoletni karieri ni bilo ne pritožb ne (drugih) delovnopravnih postopkov. Sodišče prve stopnje je navedeno utemeljeno upoštevalo kot olajševalne okoliščine, saj gre za dejstveno podlago zaključku, da je obravnavano kaznivo dejanje obdolženčev prvi in edini spodrsljaj. Drži, da je FURS oškodovancu zaradi tega, ker mu je obdolženec preprečil uporabo pravice do pravnega sredstva, globo na podlagi nevročenega plačilnega naloga v višini 260,00 EUR prisilno izterjal, vendar se je po oceni pritožbenega sodišča navedeno že v zadostni meri izrazilo v določeni kazni štirih mesecev zapora. Motiva za njegovo izvršitev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zaključilo je le o tem, da obdolženec plačilnega naloga oškodovancu niti ni imel namena vročiti. Državna tožilka z izpostavljanjem banalnosti motiva, da naj bi se namreč obdolžencu ne dalo iskati oškodovanca, ne more uspeti, saj tak zaključek ob ugotovitvah izpodbijane sodbe ni sam po sebi umeven. Primernega trajanja je tudi dolžina preizkusne dobe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo in razloge zanjo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

***

15Pritožbeno sodišče je na podlagi uradnega preizkusa izpodbijane sodbe vanjo poseglo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, opisano pod tč. 1 izreka. Posledično je poseglo tudi v odločbo o kazenski sankciji in obdolžencu za kaznivo dejanje, opisano pod tč. 2 izreka, v izrečeni pogojni obsodbi določilo kazen 4 (štiri) mesece zapora; razlogi, s katerimi so zagovorniki in državna tožilka izpodbijali sodbo, namreč niso podani (prvi odstavek 394. člena ZKP). Pritožbi je zato zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).