VSL Sodba I Cp 2252/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnika sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Toženec je bil pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe tožniku. Sodišče prve stopnje mu je naložilo, da za povzročeno nepremoženjsko škodo tožniku plača 2200 EUR, od tega 1800 iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 400 pa za strah, med tem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, in sicer je obema, ker sta imela oba, tako tožnik kot toženec brezplačno pravno pomoč, naložilo, da plačata del, ki ustreza uspehu nasprotnika, v proračun RS (toženec 680,26 EUR, tožnik pa 347,68 EUR).

2Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnik kot toženec, vsak zoper del, ki je zanj neugoden, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za spremembo oz. razveljavitev. Vzajemno sta na pritožbi tudi odgovorila in se oba zavzela za zavrnitev nasprotne pritožbe. Oba opredeljujeta tudi vsak svoje pritožbene stroške.

3Tožnik meni, da je odmerjena odškodnina za prestane bolečine, nevšečnosti in strah prenizka in da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova odškodnine zaradi posega v njegove osebnostne pravice. Meni tudi, da ni podlage, da bi plačal stroške brezplačne pravne pomoči v proračun RS.

4Toženec pa meni, da tožnik ni utrpel relevantnih bolečin in strahu, zato po njegovem ni upravičen do odškodnine. Poškodba - poka ličnice ni bila potrjena, zato naj bi bila odmerjena odškodnina v vsakem primeru previsoka, saj je šlo le za bagatelne poškodbe. Opozarja, da je izvedenec ocenil, da je tožnik le lahko utrpel sekundarni strah. Sklicuje se na zadevi tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 2566/2016 in II Cp 4689/2010, za katere meni, da sta primerljivi in sodišču zato očita, da ni upoštevalo sodne prakse.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7Prisojena odškodnina ni ne prenizka ne previsoka in v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), torej zlasti stopnji in trajanju tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera; teži in naravi poškodbe, poteku zdravljenja, tožnikovi starosti. Pri odmeri odškodnine sta bila pravilno upoštevana prizadetost dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno trpljenje ter prizadejan strah. Še višja zahtevana odškodnina bi šla tudi po presoji pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, nižja pa ne bi pomenila ustrezne satisfakcije za tožnika.

8Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo lahke (I. skupina), za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa je prejel približno dve povprečni neto plači v RS. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožnik je prejel več udarcev v obraz, utrpel je udarnino na levi strani temena, udarnino v zatilnem predelu, udarnino levega lica, podan je bil sum na nalom leve ličnice. Hude bolečine je trpel nekaj ur, srednje hude dva tedna, zatem pa še dva tedna lahke. Zaradi poškodb je imel tudi nevšečnosti, in sicer pregled, RTG slikanje, jemal je analgetike. To ni primerljivo z zadevo tukajšnjega sodišča II Cp 2566/2016, na katero se sklicuje toženec, kjer oškodovanec ni prejel odškodnine, ker je utrpel le udarnine desnega kolena, zaradi česar je trpel telesne bolečine dan ali dva srednje močne, manjše intenzitete pa še pet do sedem dni. Prav tako današnji primer ni podoben tistemu iz zadeve II Cp 4689/2010, ker je šlo za bistveno nižjo odškodnino, a je šlo pri oškodovancu (le) za udarnine leve dlani, udarnine leve podlakti in udarnine glave, pri čemer je bila podplutba sanirana v približno desetih dneh, ostali poškodbi pa v treh do štirih dneh. Odškodnina v današnjem primeru se zato ne more primerjati za navedenima zadevama. Primerja se lahko z zadevo II Ips 473/2000, kjer je šlo za podobno bolečinsko obdobje, poškodbe so bile prav tako udarnine, odškodnina pa je bila celo višja (5 neto povprečnih plač, a je bilo udarnin več, tudi v ledvenem predelu), ali pa z zadevo II Ips 248/97, kjer je šlo za podobne poškodbe, podobne bolečine in nevšečnosti, in za primerljivo odškodnino.

9Toženec neuspešno izpodbija tudi odškodnino za prestani strah, češ da je izvedenec zgolj dopustil njegov pojav. Slednje ga torej ne izključuje, sodišče pa ga je ugotovilo tudi na podlagi tožnikove izpovedbe, ki jo je presodilo glede na nesporen potek dogodka, o katerem govori kazenska obsodba. Odškodnina za tožnika torej ni previsoka.

10Tožnik niti ne navaja, v primerjavi s katerimi zadevami naj bi bila odškodnina v njegovem primeru prenizka, prav tako pa ne izpodbija dejstev, ki so bila podlaga za prisojo odškodnine.

11Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova posega v osebnostne pravice. Tožnik ni navedel (tega pa ne stori niti v pritožbi), katere osebnostne pravice oz. katere segmente teh njegovih upravičenj naj bi toženec prizadel in s čim. V tem delu njegovemu zahtevku zato ni bilo mogoče ugoditi, podrobneje pa tudi ne navesti razlogov.

12Pravilna pa je tudi odločitev o stroških. Ker je odločitev o tožbenem zahtevku pravilna in zakonita, je pravilno uporabljeno načelo uspeha v pravdi, odmeri stroškov pa pritožbi ne nasprotujeta. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da sta imela tožnik in toženec brezplačno pravno pomoč. O višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka (3. odst. 46. čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP). ZBPP nikjer ne določa, da je treba stroške prej medsebojno pobotati, tega pa ne določa niti Zakon o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče sicer v primeru delnega uspeha pobotanje praviloma izvede, a le zato, ker sta upnik in dolžnik ista. A če gre za brezplačno pravno pomoč, upnica ni stranka, ki je tako pomoč imela, pač pa je upnica Republika Slovenija. Stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, ni oproščena plačila stroškov nasprotne stranke, ki jih mora plačati, če v pravdi propade.

13Pritožbeni razlogi, na katere se sklicujeta pritožnika, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Obe pritožbi je bilo zato treba zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti vsak svoje stroške neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).