VSL Sodba II Cp 1599/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v zapuščinsko premoženje po pokojnem M. T. ne spada 1/6 nepremičnin parc. št. 1044/0, 1045/1, 1045/2, 1043/0, 1001/0, 1042/0, 1046/0 in 1000/0, vse k. o. ..., in se del navedenih nepremičnin v deležu 1/6 od celote izloči iz zapuščinskega premoženja pokojnega ter je v tem deležu last tožnika. Sodišče je zavrnilo višji tožbeni zahtevek, da v zapuščinsko premoženje na spada 1/12 navedenih nepremičnin. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče napačno v II. točki izreka zapisalo delež 1/12, saj je tožnik zahteval izločitev v deležu do 1/4 in ne 1/12. Opozarja, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage o skupnem življenju in pridobivanju z zapustnikom. Navedenega tudi ni izkazal, zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 1/2008 in meni, da je tožnik izvedel vlaganja, ki so bila namenjena izključno prilagoditvi njegovim osebnim potrebam oziroma željam. Sodišče je spregledalo, da vlaganja v mansardo niso bila rezultat dejanske pridobitne skupnosti. Vložka v mansardo, kot ga je izračunal izvedenec, zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče bi moralo upoštevati tudi prispevek zapustnika, ki ga je izvedenec ocenil v višini 10.839 EUR. Zapustnikova vlaganja bi sodišče moralo odšteti od zneska 27.459 EUR, saj navedenega ni mogoče upoštevati na račun tožnika, ker bi bil s tem neupravičeno obogaten. Prav tako bi sodišče moralo upoštevati in naložiti izvedencu izračun vlaganj, ki so bila izvedena z njegove strani. Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sta priči B. B. in S. S. izpovedali, da je pri delih pomagal tudi toženec, zato bi sodišče moralo upoštevati njegovo delo in ga ovrednotiti. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta brata, dediča po pokojnem očetu M. T. Tožnik je uveljavljal ugotovitveni zahtevek, da v zapuščino po pokojnem očetu ne spada 1/4 navedenih nepremičnin. Pokojni je bil lastnik do 1/2 nepremičnin, pravdni stranki pa vsaka do 1/4. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče v izreku sodbe zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek za izločitev deleža do 1/12 nepremičnin. Glede na to, da je tožnik zahteval izločitev v deležu do 1/4, sodišče pa mu je priznalo delež 1/6, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku, tj. delež do 1/12 (1/4 – 1/6 = 3/12 – 2/12 = 1/12).

6Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni podal trditvene podlage o skupnem pridobivanju z zapustnikom. Iz njegove trditvene podlage namreč izhaja, da je šlo za reševanje stanovanjskih potreb vseh treh solastnikov, zato je bila želja očeta, da se dogradi obstoječa stanovanjska hiša. Nesporno je bilo, da sta pravdni stranki živeli v hiši skupaj z očetom. Poleg tega iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da mu je zapustnik pomagal s finančnimi sredstvi in z delom ter da se je obnavljala in urejala celotna hiša (adaptacija mansarde, adaptacija nadstropja, v katerem sta živela toženec in zapustnik, kopalnica v kleti, kurilnica, streha, dvorišče, garaža ...). Gre torej za obsežnejše adaptacije celotne nepremičnine. Tudi iz trditev toženca izhaja, da so bila vsa vlaganja izvedena s strani vseh treh solastnikov. Na podlagi navedenega ni sporno, da je šlo v obravnavanem primeru za rezultat skupnega delovanja z zapustnikom oziroma za skupno pridobivanje skladno z 32. členom Zakona o dedovanju (ZD).

7Glede na navedeno pa se izkaže kot neutemeljena tudi sicer prepozna in že zato neupoštevana pritožbena navedba (prvi odstavek 337. člena ZPP), da so bila tožnikova vlaganja namenjena izključno prilagoditvi njegovim osebnim potrebam. Okoliščine, da je šlo v obravnavanem primeru za rešitev stanovanjskega problema vseh solastnikov, da so bila vlaganja izvedena v celotno nepremičnino ter da je bil tožnik lastnik nepremičnine do 1/4, ne utemeljujejo pritožbenega sklicevanja na sodno prakso o nerelevantnosti tožnikovih vlaganj (v mansardo), namenjenih lastnemu vzdrževanju in lastnim potrebam. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče od vlaganj moralo odšteti vrednost vlaganja v mansardo.

8Drži pritožbena navedba, da je pomemben prispevek zapustnika. Kljub temu pa toženec neutemeljeno meni, da bi sodišče moralo upoštevati prispevek zapustnika v višini 10.839 EUR, kot ga je izračunal izvedenec. Med pravdnima strankama je bilo namreč za določena dela sporno, ali jih je financiral tožnik ali zapustnik. Sodišče je zato izvedencu naložilo, da izračuna prispevek očeta ob upoštevanju različnih del, za katera sta tožnik in toženec zatrjevala, da jih je financiral oče. Izvedenec je zato izračunal varianto A (da je vsa dela financiral tožnik) in varianto B (da je določena dela financiral zapustnik). Zgolj okoliščina, da je izvedenec po varianti B izračunal 10.839 EUR, pa ne pomeni, da je zapustnik v navedeni višini financiral dela, saj je navedeno (ali je določena dela financiral tožnik ali zapustnik) stvar dokazne presoje sodišča. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ocenilo, da prispevek zapustnika ni bil bistven oziroma da je tožnik priskrbel večino materiala za adaptacijo. Na podlagi navedenega sledi, da sodišče ni ugotovilo, da bi vsa dela, kot jih je izračunal izvedenec, financiral zapustnik. Zato sodišče pri izračunu pravilno ni upoštevalo zneska 10.839 EUR. Pri tem je treba tudi upoštevati, da se v predmetnem postopku ugotavlja vrednost vlaganj v lastniški delež zapustnika (ki je bil do 1/2 nepremičnin), zato je treba dela, ki jih je financiral zapustnik, razdeliti na polovico. Delež vlaganj zapustnika, ki odpadejo na solastniški delež tožnika in toženca, v tem postopku namreč ni relevanten. Vrednost zapustnikovih vlaganj, ki odpadejo na njegov delež, pa niso bila bistvena, predvsem tudi ob upoštevanju okoliščine, da so bila tožnikova vlaganja še večja, kot jih je izračunal izvedenec. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je pri izračunu izvedenca upoštevano samo dejansko povečanje vrednosti zaradi vlaganj in ne vrednost vseh vlaganj tožnika, saj so pri obnovitvenih delih potrebna tudi rušitvena in razna dodatna dela.

9Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno določilo alikvotni delež tožnika. Obračuna dvogeneracijske skupnosti, ki je podlaga zahtevku iz 32. člena ZD, se je namreč treba lotiti na vrednoten in ne na matematičen način. Takšno izhodišče pomeni, da se mora sodišče na objektivna (merljiva) dejstva življenjskega primera opirati s pravo mero. Ta prava mera mora upoštevati, da skupnost ustvari preplet odnosov, v katerem koristi ene in druge strani ni mogoče zanesljivo ločiti.1 Sodišče prve stopnje je pravilno za izhodišče vzelo merljivo vrednost tistih vlaganj, ki utemeljujejo podlago zahtevka ter ob ugotovljeni vrednosti zapustnikovega premoženja določilo delovni alikvotni delež osebe iz 32. člena ZD, tj. delež ob upoštevanju tudi drugih okoliščin (v obravnavanem primeru tožnikovo dodatno delo pri obnovitvenih delih, ki se ne odraža v izračunu izvedenca).

10Neutemeljeno se toženec zavzema, da sodišče ni upoštevalo njegovih vlaganj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženčeva pomoč ni bila bistvena. Neutemeljeno toženec zato sodišču očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče naj ne bi upoštevalo, da sta priči B. B. in S. S. izpovedali, da je pri delih pomagal tudi toženec tako, da je predvsem poskrbel za malico. Toženčev solastniški delež se je namreč na račun vlaganj povečal za 13.729,50 EUR, zato je njegova pomoč zajeta že v tem delu oziroma njegova pomoč ni povečala premoženja zapustnika in posledično zmanjšala prispevka tožnika k povečanju premoženja. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje o nebistvenem prispevku toženca je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi sodišče moralo izvedencu naložiti izračun vlaganj, ki so bila izvedena z njegove strani.

11Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Sodba VSL I Cp 1800/2010 s 5. 9. 2012.