VSL Sodba II Cp 325/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu povrniti pritožbene stroške v znesku 1209,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude od naslednjega dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov iz razloga nesklepčnosti.

2Proti sodbi sta se tožnika pritožila, predlagata njeno razveljavitev in ponovno sojenje pred drugim sodiščem, ker naj bi bilo to v Krškem pristransko. V mestoma ne povsem razumljivi pritožbi v bistvenem oz. smiselno navajata, da je odločitev samovoljna in da so argumenti splošni in pavšalni. Po mnenju pritožbe bi sodišče moralo upoštevati ZPP in ZIZ, tako pa je tožnikoma kršilo pravico do sodnega varstva. Očitata, da sodišče niti ni ugotavljalo verjetnosti izkaza lastninske pravice na zarubljenih stvareh. Menita, da sta dokazala dejanja izvršitelja, ki naj ne bi spoštoval predpisanih postopkov, kar naj bi že uvidelo Višje sodišče v Ljubljani. Trdita, da so bile pri izvajanju izvršbe nepravilnosti, zaradi česar tretji opreme ni mogel uporabljati. Navajata, da je bilo v pravdi P 60/2015 odločeno, da je izvršba bila nepravilna, nedopustna, po pritožbi tožene stranke pa je šla zadeva zopet nazaj, a v primerljivih zadevah je odločalo že tudi Vrhovno in Ustavno sodišče. Pritožnika navajata, da je bila izvršba izvedena na škodo tretjega, tožnikov, kršen naj bi bil ZIZ in Pravilnik o delu izvršiteljev, z zlorabo pooblastil, kar sta nesporno dokazala, škoda pa je tudi jasno specificirana, je pa tožeča stranka predlagala tudi finančnega strokovnjaka, ki bi škodo ocenil.

3Prvi toženec je na pritožbo obrazloženo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, v zadostni meri in pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna; iz tega, kar tožnika navajata, ne izhaja tisto, kar zahtevata.

7Pravica do povračila škode v razmerju do postopkov, ki naj zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti, je sekundarna: če prizadeti s pravnim sredstvom v „matičnem“ postopku lahko uveljavi odpravo zatrjevanih protipravnosti in tako prepreči škodo, odškodninske obveznosti iz tega ne more biti. To stališče je v sodni praksi nesporno.¹

8Razbrati je, da tožnika kot protipravno škodno ravnanje, katerega ustrezno opredelitev je sodišče prve stopnje pogrešilo, očitata izvršitelju in njegovemu pomočniku, da sta zarubila stvari, ki niso bile last dolžnika, pač pa tretje osebe, in sicer naj bi bile njuna last, pri čemer pa niti ne specificirata, kaj točno naj bi bilo zarubljeno, kar bi pripadalo kateremu od njiju. Tožnika oz. pritožnika pa nato sama navedeta, da sta vložila ugovor tretjega v izvršilnem postopku in nato tožbo za nedopustnost izvršbe, kar pomeni, da sta imela na razpolago ustrezno pravno sredstvo in s tem ustrezno pravno varstvo. Dalje, navajata, da sta v pravdnem postopku uspela, a le pred sodiščem prve stopnje, sodba, na katero se sklicujeta oz. opirata, pa ni postala pravnomočna, pač pa je bila po pritožbi nasprotne stranke razveljavljena.² Na podlagi zgoraj citiranih uveljavljenih in nespornih stališč je že to dovolj za pritrditev presoji sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe tožnikov. Tožnika sta namreč v izvršilnem postopku imela na voljo ustrezno pravno varstvo, in sicer ugovor tretjega in tožbo na nedopustnost izvršbe, s čemer pa nista bila uspešna. Iz tega izhaja, da protipravnost ne more biti podana. Uspešnost predvidenega sodnega varstva na matičnem področju bi bila le nujen, ne pa še zadosten pogoj, da bi lahko govorili o protipravnosti ravnanja nosilca oblasti oz. javnih pooblastil, kamor sodi sodni izvršitelj, saj izvaja odredbe sodišča. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.³ Tožnika pa nista izkazala niti tega, da bi bilo tožencema očitano ravnanje nezakonito, saj, kot rečeno, s svojim ugovorom v izvršilnem postopku sploh nista uspela. Z vprašanjem zadostne specificiranosti oz. izkazanosti višine škode se zato ni treba ukvarjati.

9Očitki o pristranskosti sodišča so pavšalni, z ničemer konkretno obrazloženi, zato nanje ni mogoče konkretno odgovoriti. Enako nekonkretni so pritožbeni očitki o samovoljnosti in neobrazloženosti odločitve.

10Vsi pritožbeni očitki, kolikor so razumljivi, se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata prvemu tožencu povrniti stroške, ki sta mu jih povzročila s svojo neutemeljeno pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 1625 tč. po veljavni Odvetniški tarifi za sestavo pritožbe, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1209,12 EUR. Priznane stroške morata tožnika tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ Prim. odločbe VS RS 220/2017 z dne 17. 1. 2019, VS RS II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012, II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011, III Ips 105/2007 z dne 24. 3. 2009 in sodno prakso višjih sodišč (npr. sodba VSL II Cp 1349/2011 z dne 8. 12. 2011 in sodba in sklep VSL II Cp 260/2011 z dne 26. 5. 2011).
² Iz priloženega pravdnega spisa izhaja, da je bila tožba prve tožnice nato pravnomočno zavržena.
³ Prim. odločbe VSRS II Ips 35/2015 z dne 8. 9. 2016, II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 645/2009 z dne 17. 5. 2012, III Ips 114/2009 z dne 17. 12. 2012, II Ips 49/2009 z dne 19. 5. 2011 in številne druge.