VSK Sodba I Cp 609/2003

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da znaša solastninski delež tožeče stranke na stanovanjski hiši v I., Z. 1, stoječi na parceli št. 1, vpisani v vložek št. 2 k.o. I., s stavbiščem v izmeri 151 m² in dvoriščem 298 m², do ½ in predstavlja v naravi polovico pritličja in celo nadstropje nad pritličjem ter polovico funkcionalnega zemljišča in je tožena stranka dolžna izdati tožeči stranki listino za tako vknjižbo lastninske pravice, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Ob tem je toženki še naložilo, da tožniku povrne 333.025,00 SIT pravdnih stroškov, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.01.2001, do plačila.

2Zoper tako sodbo se je toženka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Res so toženka z možem in tožnik leta 1977 skupaj kupili parcelo št. 1, tedaj x1 k.o. I. V pogodbi deležev niso zapisali. To ne kaže na dogovor o skupni gradnji po vnaprej določenih deležih. Dejansko so se dogovorili, da bodo skupaj gradili hišo, niso pa dogovorili deležev. Sodišče ni ocenilo, zakaj je sestavljena pogodba o nakupu brez deležev, saj je vendar običajno, da se deleži vnašajo. Ni dvoma, da bi, če bi stranki enako prispevali, dogovorili delitev na pol. Ni nobenega trdnega dokaza, da sta se dogovorili tako tudi ob različni udeležbi. Če gradi več oseb hišo skupaj, gre za nekakšen societas, družbeno pogodbo. Vsak nekaj vlaga, vsak ima določena pričakovanja, končni rezultat pa je, da se deleži ugotovijo in določijo, če se deli. Zgolj obligacijski zahtevek bi imela toženka le, če bi bili deleži že določeni oziroma če bi določen njen delež odstopal od dejanskega navzdol. Ni prav in logično, da se pri gradnji hiše brez deležev apriori vzame da so ti na pol. Za to ni nobene zakonske podlage, nobene domneve in ni verjeten dogovor, da bo delež pol tudi če ena stran ne prispeva pol, ki ga zatrjuje tožnik. Res so morda vsi pričakovali, da bodo prispevki vseh enaki. Če pač niso bili določeni in je to neovrgljivo dejstvo, ki ga sodišče kar prezre, jih je potrebno določiti. To je potrebno z natančnim in potrpežljivim zaslišanjem strank še izluščiti. Sodišče je ponovno razsodilo enako, očitno pod vplivom drugostopnih navodil, ki so dokaj enosmerna in očitno zagovarjajo ugotovitve v prid tožniku in pri tem pazilo, da ni zagrešilo kršitev kot prej. Enostavno je opustilo dokazno oceno izpovedbe toženke, je ne povzema in če jo, je protispisno. Nepravilno opre odločitev na člen 1184 ODZ. Gre za pravilen člen, le prispevek ni pravilen. ODZ pozna celo vrsto določb, ki določajo, kaj se zgodi, če član družbe ne prispeva kar mora in kako se ugotavlja delež člana in ta deli. Vse to je sodišče obšlo. Predpisi, ki jih citira sodišče, bi prej kazali na določitev deležev po tretjinah in ne polovici. Res je, da obstaja vrsta okoliščin, da je bil namen strank ob koncu priti do polovičnih deležev. Vendar se tako niso odločili in je dokazno breme na tožniku. On trdi, da je bil tak dogovor sklenjen še pred gradnjo, to bi moral dokazati. Sodišče mu res verjame, to pa je vse. Vero mu je poklonilo, pa ne pove niti zakaj in s tem je v pravdi zmagal. Sodišče ne pove prepričljivo, zakaj ne verjame toženki. To, da so delili stroške na pol ne pove nič o tem ali so se dokončno dogovorili za deleže ali ne. Kaže le na to, da so strmeli k temu cilju, ne pa na določenost deležev. Pogodba o nakupu kaže obratno. Tudi obračuna niso naredili, deležev niso določili. Deleži se ne predpostavljajo kot pri zakoncih in ni zakonske domneve. ODZ je o tem jasen. Vsak mora prispevati enako, če ne prispeva enako nima enakega deleža, enake delitve dobička. Naslednje načelo je načelo prispevka v delu in materialu (člen 1193). To, kar je po svoje po preprosti logiki zatrjevala toženka, ki pa nikoli niti slišala ni za ODZ, a o tem v sodbi ni ničesar. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno tudi materialnopravno odločilo, ob tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), kot tudi ne uveljavljanih. Sodba sodišča prve stopnje je konsistentna, razlogi so jasni glede vseh odločilnih dejstev, izpovedbe strank pa povzete korektno, v čem je protispisnost, pa tudi pritožba jasno ne pove.

5Pritožbena graja dejanskega stanja je predvsem polemika, sodišče prve stopnje je ocenilo dokaze, presodilo vsebino pogodbe z dne 17.6.1977 v povezavi z izpovedbo obeh strank in tudi po presoji pritožbenega sodišča zanesljivo zaključilo, da je bil že od vsega začetka dogovor tak, da kupijo, na eni strani tožnik, na drugi toženka s pokojnim možem, nepremičnino, vsak polovico, zgradijo hišo in prispevajo pri gradnji vsak pol in je tak dogovor bil tudi realiziran, saj so finančno pri nakupu in pri gradnji prispevali vsak polovico in si hišo tudi fizično razdelili v dve enoti. Zato je pravilen tudi materialnopravni sklep, da so deleži vsakega polovico, tako tožnika na eni strani kot toženke (ki je tudi dedinja po pok. možu) na drugi strani. Tudi s tem zaključkom pritožba zgolj polemizira. Dogovor pravdnih strank, kot je ugotovljen, predstavlja pravno veljaven naslov za nastanek solastnine po pravilih Občega državljanskega zakonika (ODZ), paragraf 825, 839 in 1175. Ker so bili dogovorjeni solastninski deleži, vsakega ena polovica, na eni strani tožnika, na drugi toženke z možem, je glede na tako izraženo pogodbeno voljo (ki je tudi realizirana) tožnikov solastninski delež ena polovica in je pritožbeno razlogovanje o potrebi po ugotavljanju konkretnih prispevkov neutemeljeno. Pritožba zato ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).