VSRS Sodba III Ips 55/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 5.209,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb iz posla „sale and lease back“, sklenjenega med pravdnima strankama. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za izbrisno tožbo ter zahtevek za vrnitev plačanih zneskov po leasing pogodbi, zahtevek za plačilo uporabnine za čas od odpovedi leasing pogodbe in zahtevek za vračilo prejetih najemnin od odpovedi leasing pogodbe dalje, vse s pripadki (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni na način, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, ter podrejeno, da v celoti razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrže ali zavrne.

5Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

6Revizijsko sodišče je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

7Pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo z dne 6. 6. 2007, na podlagi katere je tožeča stranka prenesla lastninsko pravico na stanovanjski stavbi s poslovnimi prostori na toženo stranko, in sicer za kupnino 600.000,00 EUR z DDV. Iz pogodbe izhaja namen sklenitve te pogodbe, ki je v sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu med toženo stranko kot leasingodajalko in tožečo stranko kot leasingojemalko (t. im. sale and lease back).

8Dne 31. 5. 2007 je bila sklenjena pogodba o finančnem leasingu nepremičnine, katere sestavni del so Splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin za pravne osebe in s. p. Leasing je bil sklenjen za obdobje 180-ih mesecev, pri čemer je zadnji obrok predstavljal odkupni obrok, s plačilom katerega bi bila tožena stranka dolžna lastninsko pravico na nepremičnini prenesti nazaj na tožečo stranko. Določilo splošnih pogojev pogodbe v drugi točki 16. člena med drugim določa: „/.../ Navedeni znesek bo povečan za pogodbeno kazen v višini 10 % od skupne nabavne vrednosti. /.../ Potem, ko bo leasingojemalec izvedel na podlagi zgornjih določil izračunano plačilo, in bo leasingodajalec unovčil (prodal) predmet leasinga, bo leasingodajalec leasingojemalcu povrnil znesek, ki ga je prejel ob unovčitvi predmeta leasinga. Ta znesek ne more biti višji, kot je znašalo plačilo leasingojemalca po tem členu. /.../.“

9Tožena stranka je 2. 10. 2013 zaradi neizpolnjevanja obveznosti tožeče stranke odstopila od pogodbe o finančnem leasingu. Na ta dan je bila ocenjena vrednost nepremičnine 324.200,00 EUR, znesek dolga tožeče stranke pa 365.069,07 EUR.

10Nepremičnina je bila na dan zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v lasti tožene stranke, sodni cenilec pa je njeno tržno vrednost na dan 26. 2. 2016 ocenil na 320.600,00 EUR.

11Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine ter splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu, ki so sestavni del pogodbe o finančnem leasingu. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek temeljila na kršitvi prepovedi komisoričnega dogovora, tj. na določbi 132. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki se smiselno uporablja tudi za „sale and lease back“ posle. Ta določa ničnostno sankcijo za pogodbeno določbo, po kateri bi zastavljena stvar prešla v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bi bila plačana, pa tudi za pogodbeno določbo o prodaji zastavljene stvari po vnaprej določeni ceni. Namen prepovedi komisoričnega dogovora je torej obvarovati dolžnika pred zlorabo, da bi (zastavni) upnik prejel stvar, ki je vredna več od njegove terjatve do dolžnika. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bila izkazana ključna okoliščina, pred katero varuje prepoved komisoričnega dogovora – tj. tožena stranka ni prejela več, kot je bila vredna njena terjatev do tožeče stranke. Poleg tega je tožeča stranka pogodbena določila, ki so domnevno nična in so obstajala že v fazi sklepanja pogodb, izpolnjevala šest let. Pogodba ne more „postati“ nična, ker je ena od pogodbenih strank ne more izpolniti. Poleg tega iz ravnanja tožene stranke izhaja, da je sporno določilo splošnih pogojev pogodbe razumela in uporabila skladno s prepovedjo komisoričnega dogovora. Vrednost nepremičnine je poračunala s preostankom dolga tožeče stranke, pri čemer je bila razlika v njeno škodo, ne korist. Tožeča stranka tudi ni mogla izkazati, da bi šlo v konkretnem primeru za nesorazmerje v dajatvah, ki bi pomenilo oderuštvo. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi izbrisno tožbo in vse dajatvene zahtevke, ki jih je tožeča stranka uveljavljala in bi bili utemeljeni v primeru ugotovljene ničnosti prodajne pogodbe in pogodbe o finančnem leasingu.

12Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališčem sodišča prve stopnje in dodalo, da iz listin spisa izhaja želja tožene stranke, da bi nepremičnino po odstopu od pogodbe prodala, vendar ji to do vložitve tožbe ni uspelo. Toženi stranki zato v obdobju po odstopu od pogodbe ni mogoče očitati ravnanja, ki bi pomenilo kršitev prepovedi komisoričnega dogovora. Kvečjemu bi lahko šlo za delno ničnost, tj. ničnost določbe splošnih pogojev pogodbe o načinu poravnave obveznosti po odstopu od pogodbe. Ker te določbe niso bile uporabljene, vprašanje njihove veljavnosti ni relevantno. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi tožena stranka po prenehanju pogodbe o finančnem leasingu od tožeče stranke uveljavljala kakršno koli plačilo, prav tako ne, da bi tožeča stranka kaj plačala.

13Z revizijo tožeča stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi jo sodišči prve in druge stopnje zagrešili, ko sta zaključili, da sta prodajna pogodba in pogodba o finančnem leasingu kljub obstoju komisoričnega dogovora veljavni. Ta dogovor naj bi bil zajet v drugi točki 16. člena splošnih pogojev pogodbe, iz besedila katerega bi naj izhajalo, da bo leasingodajalec prodal predmet leasinga in leasingojemalcu povrnil unovčeni znesek samo v primeru, če bo slednji v roku treh dni plačal vse, kar je še dolžan, skupaj z 10-odstotno pogodbeno kaznijo. Iz takšnega zapisa naj bi torej izhajal komisorični dogovor, saj naj bi iz njega izhajalo, da leasingodajalec obdrži presežek vrednosti, če bi bil predmet leasinga prodan po višji ceni od vrednosti, ki jo leasingojemalec še dolguje leasingodajalcu. Poleg tega pa določa tudi pogodbeno kazen za denarno obveznost, kar nasprotuje tretjemu odstavku 247. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Takšen dogovor naj bi bil ničen, zato naj bi bilo stališče sodišč o konvalidaciji pogodbe o finančnem leasingu zaradi njenega izvrševanja nepravilno – nična pogodba namreč ne more konvalidirati, četudi se je izvrševala šest let. Napačno je tudi stališče sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ničnost prodajne pogodbe in pogodbe o finančnem leasingu iz razloga, ker se potencialno nično določilo splošnih pogojev pogodbe, tj. komisorični dogovor, v konkretni situaciji ni uporabilo, tožena stranka pa ga je razlagala na način, ki varuje tožečo stranko pred zlorabo. Po stališču tožeče stranke ni izključeno, da se sporno določilo ne bi uporabilo v bodoče, poleg tega pa naknadna ravnanja pogodbenih strank ne morejo retroaktivno vplivati na veljavnost pogodbe. Sodišče bi moralo že po uradni dolžnosti ugotoviti ničnost pogodbenega določila, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi.

14Tožeča stranka v reviziji sodišču druge stopnje očita tudi napačno stališče, po katerem naj bi lahko bila v konkretnem primeru podana kvečjemu delna ničnost. Komisorični dogovor naj bi bil namreč kot določilo o posledicah odstopa od pogodbe bistvenega pomena, še posebej ob upoštevanju dejstva, da pogodba o finančnem leasingu ni zakonsko urejena. Določilo, ki pri dolgoročnem pogodbenem razmerju ureja pravne in ekonomske posledice morebitne neizpolnitve obveznosti nasprotne pogodbene stranke, naj bi bilo po stališču revidentke nujna in nepogrešljiva sestavina pogodbe.

15Revidentka uveljavlja tudi procesne kršitve, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, in sicer naj se ne bi opredelilo do razloga za ugotovitev ničnosti druge točke 16. člena splošnih pogojev pogodbe, ker naj bi bilo to določilo pretirano strogo do tožeče stranke in zato po določbi 121. člena OZ nično. Posledično naj se sodba sodišča druge stopnje v tem delu ne bi mogla preizkusiti. Sodišči prve in druge stopnje naj bi tudi pomanjkljivo ugotovili dejansko stanje glede vprašanja, koliko je tožeča stranka po razvezi pogodbe še dolgovala toženi stranki. Revidentka sodišču druge stopnje očita tudi, da naj se ne bi opredelilo do postopkovnih kršitev, uveljavljanih s pritožbo, pri čemer izpostavi predvsem neobrazloženo zavrnitev predloga za zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke in priče V. K.

16Revizija ni utemeljena.

17Po določbi prvega odstavka 132. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) sta določili pogodbe o zastavi stvari, da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, in o prodaji zastavljene stvari po vnaprej določeni ceni, nični, razen če ta zakon določa drugače. Namen te določbe je varovati zastavnega dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik v primeru, da dolžnik ne izpolni svoje obveznosti, dobil stvar, ki je vredna več od njegove terjatve.

18Zakon sicer takšen dogovor izrecno prepoveduje le v korist zastavitelja, vendar pa operacija sale and lease back omogoča ekonomsko gledano enak učinek. V pravni teoriji kot sodni praksi¹ je stališče, da so nični tudi drugi dogovori oziroma pravne konstrukcije, ki omogočajo enak ekonomski rezultat, kot bi ga imel komisorični dogovor oziroma nasprotujejo namenu prepovedi komisoričnega dogovora, enotno sprejeto. Tak pravni posel je tudi kombinacija prodajne in povratne prodajne pogodbe, pri kateri lastnik proda stvar upniku, ta pa mu jo preko pogodbe o leasingu proda nazaj. Leasingodajalec je lastnik predmeta leasinga (ne le zastavni upnik, katerega pravice bi bile varovane z zastavno pravico na zastavljenem premoženju), zato je ekonomsko tveganje za leasingojemalca v primeru prenehanja pogodbe o finančnem leasingu enako kot za zastavitelja – da bo leasingodajalec prejel več kot znaša njegova terjatev do leasingojemalca.

19Vendar iz samega besedila prvega odstavka 132. člena SPZ izhaja, da sta nični pogodbeni določili, ki nasprotujeta prepovedi komisoričnega dogovora (v konkretnem primeru bi to lahko bila določba 2. točke 16. člena splošnih pogojev pogodbe o leasingu). To pomeni, da vsaj praviloma zaradi komisoričnega dogovora ni nična cela pogodba oziroma v primeru posla sale and lease back obe pogodbi – tako prodajne pogodba kot pogodba o leasingu. Lahko se sicer zgodi, da bi bila v določenih življenjskih okoliščinah (zlasti v primerih očitne zlorabe močnejše pogodbene stranke ali ko je jasno, da je bilo prav okoriščenje upnika na škodo dolžnika odločilen nagib za sklenitev pogodbe in podobno) ničen tudi cel pravni posel. Takih posebnih okoliščin v obravnavanem primeru ni. Na to še posebej kaže dejstvo, da je po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje tožena stranka (ki naj bi ji bil komisorični dogovor v korist) po odstopu od pogodbe (do katerega je prišlo po krivdi tožeče stranke) ravnala tako, kot da ne gre za komisorični dogovor. Morebitna ničnost komisoričnega dogovora torej ne vpliva na veljavnost prodajne pogodbe in pogodbe o finančnem leasingu, zato je bil zahtevek za ugotovitev ničnosti teh pogodb utemeljeno zavrnjen. Prav tako so bili pravilno zavrnjeni vsi ostali tožbeni zahtevki, ki bi bili lahko utemeljeni, če bi tožeča stranka uspela z zahtevkom za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in pogodbe o finančnem leasingu.

20Glede na okoliščine konkretnega primera, zlasti zato, ker tožena stranka ni ravnala tako, kot da bi se hotela okoristiti na račun tožeče stranke na prepovedan način, revizijsko sodišče ni posebej presojalo vprašanja ničnosti komisoričnega dogovora niti dogovora o pogodbeni kazni iz določb 2. točke 16. člena splošnih pogojev pogodbe, ki so sestavni del pogodbe o finančnem leasingu. Na ničnost teh določb se bo lahko tožeča stranka sklicevala, če ji bo tožena stranka na njihovi podlagi postavila kakšen zahtevek.

21Glede na spredaj opisane okoliščine se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z očitkom procesne kršitve, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do zatrjevane ničnosti druge točke 16. člena splošnih pogojev pogodbe po določbi 121. člena OZ. Ker je revizijsko sodišče presojalo le pravno vprašanje, ali sta prodajna pogodba in pogodba o leasingu nični, tudi niso relevantne očitane procesne kršitve, zaradi katerih naj bi ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.

22Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od razlogov, uveljavljanih z revizijo, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

23Revizijsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije, medtem ko je toženi stranki v skladu s 155. členom ZPP dolžna povrniti stroške revizijskega odgovora. Sodni postopek na prvi stopnji se je začel 5. 9. 2014, kar je pred uveljavitvijo Odvetniške tarife iz leta 2014 in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), zato se odvetniški stroški skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife iz leta 2014 v tem postopku določajo po ZOdvT. Ob upoštevanju stroškovnika tožene stranke ji je Vrhovno sodišče priznalo stroške revizijskega odgovora v skupnem znesku 5.209,40 EUR, in sicer 4.250,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo, 20,00 EUR materialnih stroškov ter 939,40 EUR (22 %) DDV.

¹ Dr. Matjaž Tratnik v Dr. Miha Juhart, Dr. Matjaž Tratnik, Dr. Renato Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, Pravna fakulteta v Mariboru, Ljubljana, 2016, str. 740. Glej VSRS II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004 in II Ips 184/2008 z dne 15. 9. 2011 ter VSL II Cp 2476/2009 z dne 4. 11. 2009).