VSL Sklep Cst 124/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stečajni dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom A. A. (1. točka), za upravitelja imenovalo ... (2. točka) in ugotovilo, da opravlja upravitelj naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana kot Pravno in insolvenčno svetovanje, ..., s. p. (3. točka).

2Zoper sklep se pritožuje stečajni dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter predlog upnikov za začetek stečajnega postopka kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3Upnika na pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da sta upnika, ki sta predlagala začetek stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom, za verjetno izkazala obstoj svojih terjatev do stečajnega dolžnika, s plačilom katerih stečajni dolžnik zamuja več kot dva meseca, zato sta skladno z določbo 231. člena ZFPPIPP upravičena vložiti predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. S tem je sodišče prve stopnje na posreden način odgovorilo tudi na ugovor stečajnega dolžnika glede obstoja pravnega interesa upnikov za vodenje stečajnega postopka. Stečajni dolžnik v pritožbi ugotovitvi sodišča prve stopnje o verjetnem obstoju terjatev predlagateljev in o zamudi s plačilom le-teh za več kot dva meseca, ne nasprotuje. V skladu z določbo 3. točke 231. člena ZFPPIPP je stečajni postopek upravičen predlagati vsak upnik, ki verjetno izkaže terjatev do dolžnika in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom terjatve več kot dva meseca. Če upnik izkaže, da je dolžnik postal insolventen, so pogoji za začetek stečajnega postopka podani, s tem pa je podan tudi pravni interes za začetek stečajnega postopka. Nobenega drugega pravnega interesa upniku ni potrebno izkazovati, saj je z izkazom citiranih zakonskih pogojev procesna legitimacija upnikov podana. Na navedeno morebitni predhodni tek izvršilnih postopkov nima nobenega vpliva. Izvršilni postopki, ki so že v teku, namreč niso ovira za začetek stečajnega postopka.¹ Ni namreč podlage, da bi se upniku omejilo izbiro o tem, katero pravno pot bo izbral za uveljavitev svojih terjatev. Zato mu ni mogoče odreči pravnega interesa za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom zato, ker se zoper njega že vodjio izvršilni postopki, saj lahko upnik presodi, da bo svoje interese lahko učinkoviteje varoval v stečajnem postopku.²

6Stečajni dolžnik v pritožbi, enako kot že v ugovoru zoper predlog za začetek stečaja, zatrjuje, da ni insolventen, ker je lastnik nepremičnine, po GURS ocenjene na 87.824 EUR, tržna cena pa je še višja in jo naj ugotovi sodni izvedenec (ta dokazni predlog je bil dan tudi v ugovoru). Stečajni dolžnik zatrjuje še, da je tudi lastnik 100% poslovnega deleža družbe B., d. o. o., katere osnovni kapital je 7.500 EUR. Navedena družba je lastnica 75 % poslovnega deleža družbe C., d. o. o., ki ima osnovni kapital v višini 223.500 EUR. V zvezi z ugotovitvijo vrednosti poslovnih deležev je stečajni dolžnik že v ugovoru in sedaj v pritožbi predlagal postavitev sodnega cenilca. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo vse njegove dokazne predloge glede dokazovanja njegove solventnosti, poleg tega pa se do teh njegovih trditev v izpodbijanem sklepu ni opredelilo.

7Insolventnost je položaj, ki nastane, če je dolžnik trajnejše nelikviden ali postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o insolventnosti oprlo na obstoj trajnejše nelikvidnosti (prva alineja 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP), na čemer je temeljil tudi predlog upnikov za začetek postopka osebnega stečaja. Argumenti stečajnega dolžnika tako v pritožbi kot že prej v ugovoru, pa se nanašajo na dolgoročno plačilno nesposobnost. Stečajni dolžnik je potrošnik, ki za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev. Teh dejstev stečajni dolžnik v pritožbi ne izpodbija, saj sam navaja, da prejema plačo v višini 925,67 EUR bruto, kar pomeni, da predstavlja trikratnik te (bruto) plače znesek v višini 2.777,01 EUR. Višina terjatev, ki jih upnika izkazujeta s stopnjo verjetnosti v svojem predlogu, pa znaša vsaj 90.132,54 EUR, kar pomeni, da terjatve nedvomno presegajo trikratnik dolžnikove plače. Poleg tega je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da stečajni dolžnik zamuja s plačilom obveznosti upnikov (predlagateljev) za več kot dva meseca. Tudi tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče trajno nelikvidnosti napačno presodilo. Sodišče prve stopnje se tudi ne spušča pri tem v presojo vzrokov za nastop insolventnosti, temveč presoja le njen obstoj. Ne gre za formalistično presojo, temveč za zakonsko domnevo insolventnosti, ki jo mora v okviru trditvenega in dokaznega bremena izpodbiti dolžnik. Tega pa stečajni dolžnik v danem primeru ni zmogel.

8Pri tem je za presojo obstoja insolventnosti dovolj obstoj enega od položajev po prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu svojo odločitev oprlo na trajnejšo nelikvidnost, zato se v presojo obstaja še drugega položaja (dolgoročne plačilne nesposobnosti) ni bilo dolžno spuščati. Neutemeljeni so zato tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kakšne kršitve, ker ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi s položajem dolžnikove dolgoročne plačilne nesposobnosti in da se v izpodbijanem sklepu do navedb stečajnega dolžnika iz ugovora s tem v zvezi ni opredelilo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj trajnejše nelikvidnosti, je s tem insolventnost podana. Sodišču prve stopnje se zato v obstoj dolgoročne plačilne nesposobnosti ni bilo potrebno spuščati, niti ni bilo potrebno v zvezi s tem izvajati dokaznega postopka oziroma se do tega položaja kakorkoli opredeljevati.

9Neutemeljeno je tudi ponovno sklicevanje stečajnega dolžnika, da njegovo premoženje zadošča za poplačilo njegovih obveznosti. Te trditve in dokazi se, kot že rečeno, nanašajo na prezadolženost, ne pa na nelikvidnost. Vse trditve stečajnega dolžnika v zvezi z obsegom in vrednostjo njegovega premoženja so zato irelevantne, razen v kolikor se nanašajo na dolžnost dolžnika, da razkrije celotno svoje premoženje v smislu prvega odstavka 384. člena ZFPPIPP. A tu gre za osnovno sodelovalno dolžnost dolžnika ob začetku postopka osebnega stečaja, to je, da sodišču razkrije svoje premoženjsko stanje, ki je predpisana v zavarovanje položaja upnikov, katerih poplačilo terjatev se zasleduje v toku postopka osebnega stečaja.³ Ne more pa s tem stečajni dolžnik izpodbiti zakonske domneve o trajni nelikvidnosti.

10Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo stečajnega dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka stečajnega dolžnika temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker stečajni dolžnik s pritožbo ni uspel, je dolžan v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ prim. Cst 316/2013.
² prim. Cst 287/2013, Cst 193/2014 idr.
³ prim. Cst 618/2015.