VDSS Sodba in sklep Pdp 399/2019

I. Pritožbama se ugodi ter se:

- izpodbijana sodba v točkah I., II. in III. spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 21. 4. 2017 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 21. 6. 2017 in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2016 do 31. 12. 2016 obračunati dodatek za izmensko delo v višini 49,69 EUR bruto ter mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 dalje do plačila, se zavrne.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 266,86 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila."

- izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnik sam krije svoje stroške sodne takse.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 214,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila in sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo kot nezakonita razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2017 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 21. 6. 2017 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od 1. 8. 2016 do 31. 12. 2016 obračunati dodatek za izmensko delo v višini 49,69 EUR bruto in mu izplačati pripadajoč neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 399,83 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse na fiduciarni račun pooblaščenca (III. točka izreka).

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodne takse v znesku 84,00 EUR na fiduciarni račun pooblaščenca v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

3Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo njene pravdne stroške oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je tožnik opravljal delo v popoldanski izmeni oziroma redno delo v popoldanskem času. Kriterije za izplačilo dodatka za izmensko delo določa Akt o delitvi sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti, dodatkih in nekaterih povračilih stroškov v zvezi z delom javnih uslužbencev Ministrstva za notranje zadeve in organov v njegovi sestavi (v nadaljevanju: Akt), ki kot edini splošni akt tožene stranke določno opredeljuje pojme popoldanske in nočne izmene ter dela v popoldanskem času. Na uporabo Akta glede izplačila dodatka za izmensko delo napotuje tudi Razlaga 40. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor. Ker Kolektivna pogodba za policiste ne vsebuje definicije popoldanske izmene, je treba upoštevati splošni akt. V drugem odstavku 26. člena Akta je določeno, da se za delo v popoldanski izmeni šteje delo javnih uslužbencev, ki so pričeli z delom pred 12. uro, pa delajo v 12 – urni izmeni. Ker tožnik ni pričel z delom pred 12. uro, tega dela ni mogoče šteti za delo v popoldanski izmeni niti za delo v popoldanskem času. Zmotno je stališče sodišča, da je bilo glede na določbo osmega odstavka 16. člena Kolektivne pogodbe za policiste tožnikovo delo v spornem obdobju organizirano kot izmensko delo. Že iz sistematizacije delovnih mest izhaja, da je kot posebnost tožnikovega delovnega mesta določen neenakomerni delovni čas. Izpostavlja definicijo izmenskega dela, kot je določena v 5. točki 2. člena Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa z 4. 11. 2003 in navaja, da je za izmensko delo bistvena enakomerna razporeditev delovnega časa, kar pomeni, da si izmene sledijo v enakomernem zaporedju. Tožnik pa dela ne opravlja ves čas 8 ur, ampak določene dneve dela tudi manj ali več ur, kar kaže na to, da ne gre za enakomerno razporeditev delovnega časa, zato delo ni organizirano kot izmensko delo. Meni, da mora za izmensko delo obstajati določena kontinuiteta opravljanja dela. Priglaša stroške pritožbe.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sklep o stroških postopka z dne 7. 5. 2019 iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče izpodbijani sklep izdalo po tem, ko je zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo, zato se iz istih razlogov pritožuje tudi zoper ta sklep. Priglaša stroške pritožbe.

6Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7Pritožbi zoper sodbo in sklep sta utemeljeni.

8Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih okoliščin, na to pa je sprejelo materialno pravno zmotno odločitev.

K pritožbi zoper sodbo:

9Predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost sklepa o zavrnitvi tožnikove zahteve za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, ker mu tožena stranka od 1. 8. 2016 dalje ni izplačevala dodatka za izmensko delo za delo med 14.00 in 15.00 uro za dneve, ko je pričel z delom ob 7.00 uri in je delo trajalo do 15.00 ure. Tožnik je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 21. 6. 2017 zavrnila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo na podlagi osmega odstavka 16. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj.), 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 57/08 in nadalj.) in 40. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, 56/02 in nadalj.), ker je štelo, da je tožnik v spornem obdobju delal v popoldanski izmeni oziroma v popoldanskem času, zato je upravičen do vtoževanega dodatka za izmensko delo. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

10Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- tožnik je zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu policijski inšpektor I v Sektorju A. na Policijski upravi B. in delo večinoma opravlja v dopoldanskem času od 7.00 do 15.00 ure, redko pa v popoldanskem ali nočnem času;

- iz izpisa povzetka mesečnega razporeda izhaja, da je tožnik v obdobju od avgusta 2016 do decembra 2016 praviloma delal po pet dni v tednu neprekinjeno osem ur dnevno (izjemoma določene dneve manj ali več ur) v različnih časovnih okvirjih, in sicer od 7.00 do 15.00 ure, od 9.00 ure do 17.00 ure, od 10.00 do 18.00 ure, od 20.00 do 4.00 ure, vendar pa večinoma od 7.00 do 15.00 ure;

- iz sklepov tožene stranke o zavrnitvi plačila dodatka za izmensko delo v spornem obdobju v bistvenem izhaja: da tožnik delo opravlja po razporedu dela praviloma od 7.00 do 15.00 ure, izjemoma dlje, še manjkrat ponoči ali popoldne ter da njegovo delo ni organizirano kot izmensko delo; da tožnik dela ne opravlja v izmeni, kot jo določa KPP, temveč praviloma samo v dopoldanskem času, zato mu dodatek za izmensko delo ne pripada; da je bil tožnik za čas, ko je izjemoma opravljal delo tudi v popoldanskem oziroma nočnem času, upravičen do drugih dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času, kar mu je tožena stranka tudi izplačala.

11Med dodatke, ki pripadajo javnim uslužbencem za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, ZSPJS v prvem odstavku 32. člena med drugim uvršča tudi dodatek za izmensko delo. KPJS v 40. členu določa, da za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času pripada javnim uslužbencem dodatek v višini 7 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca (prvi odstavek). Dodatek se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela v teh pogojih (drugi odstavek). KPP v osmem odstavku 16. člena določa, da se za izmeno šteje delo po razporedu dela, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanskem, popoldanskem ali nočnem času, ne glede na vzorec zaporedja in da se za izmeno ne šteje delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro.

12Sodišče prve stopnje je navedene določbe tolmačilo tako, da je ob upoštevanju, da je čas dela, ki se ne šteje za izmensko delo, v KPP točno določen, tj. od 6.00 do 14.00 ure, štelo, da je delo po razporedu, ki se izmenoma opravlja v dopoldanskem, popoldanskem ali nočnem času, ne glede na vzorec zaporedja, delo v izmeni, razen, če je opravljeno med 6.00 in 14.00 uro. Glede na to je presodilo, da je tožnik v času od 7.00 do 14.00 ure opravljal delo v dopoldanskem času, v času od 14.00 ure do 15.00 ure pa v popoldanski izmeni oziroma v popoldanskem času, zato je upravičen do vtoževanjega dodatka za izmensko delo. Zavzelo je tudi stališče, da Akt tožene stranke o delitvi sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti, dodatkih in nekaterih povračilih stroškov v zvezi z delom javnih uslužbencev Ministrstva za notranje zadeve in organov v njegovi sestavi, ki določa, da se za delo v popoldanski izmeni šteje delo, ki se je pričelo po 12.00 uri, oži pravico tožnika do dodatka za izmensko delo po osmem odstavku 16. člena KPP, zato se v obravnavanem primeru ne upošteva.

13Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da se Akt, s katerim je tožena stranka v 26. členu podrobneje uredila izmensko delo, v obravnavanem primeru ne uporablja, ker oži pravico tožnika do dodatka za izmensko delo. Drži, da KPP v osmem odstavku 16. člena ne določa časovnih okvirjev dopoldanske, popoldanske in nočne izmene niti ti niso določeni v KPJS. To pa ne pomeni, da podrobnejša ureditev ni mogoča v splošnih aktih delodajalca. Navedeno potrjuje razlaga 40. člena KPJS – dodatek za izmensko delo (Uradni list RS, št. 3/09 in 22/2013), ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času za čas, ki je po zakonu ali drugem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določen za popoldansko ali nočno izmeno oziroma za redno delo v popoldanskem času. Tožena stranka je dodatek za izmensko delo podrobneje uredila z notranjim Aktom, pri čemer je v drugem odstavku 26. člena določila, da se za delo v popoldanski izmeni šteje delo, ki se je pričelo po 12. uri. Izjemoma pa se za delo v popoldanskem času šteje delo javnih uslužbencev, ki so pričeli z delom pred 12. uro, pa delajo v 12 urni izmeni. Takšna opredelitev popoldanske izmene oziroma dela v popoldanskem času ne oži pravico tožnika do dodatka za izmensko delo iz osmega odstavka 16. člena ZPP (ki iz izmene izključuje delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro), temveč jo celo razširja, saj se za popoldansko izmeno oziroma delo v popoldanskem času po Aktu šteje tudi delo, opravljeno pred 14.00 uro (ob tem, da se začne po 12.00 uri oziroma izjemoma pred 12.00 uro). Glede na to, da dela, ki ga je tožnik opravil od 14.00 do 15.00 ure, v dneh, ko je z delom pričel ob 7.00 uri in je trajalo do 15.00 ure, v skladu s 26. členom Akta tožene stranke ni mogoče šteti za delo v popoldanski izmeni niti za delo v popoldanskem času (saj se delo ni pričelo po 12. uri uri niti ne gre za izjemo, ko bi se delo pričelo pred 12.00 uro in bi tožnik delal 12 urno izmeno), tožnik ni upravičen do vtoževanega dodatka za izmensko delo.

14Pravilnost takšnega stališča pa potrjuje tudi Razlaga 40. člena KPJS, ki določa tudi, da dodatek za izmensko delo pripada javnemu uslužbencu v vsakem primeru, ko dela v izmenah po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen (dopoldan – popoldan, dopoldan – ponoči, popoldan – ponoči, dopoldan – popoldan – ponoči), čemur pa tožnikovo delo, tj. neprekinjeno delo od 7.00 do 15.00 ure, zagotovo ne ustreza.

15Glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 21. 4. 2017 in z dne 21. 6. 2017 ter za izplačilo dodatka za izmensko delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 6. 1. 2017 dalje do plačila.

16Posledično je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, je tožnik toženi stranki dolžan povrniti njene utemeljeno priglašene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 200 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 15/1a OT), 150 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2 OT), 200 točk za zastopanje na naroku dne 18. 1. 2019 (tar. št. 15/3b OT), 20 točk za vlogo z dne 22. 2. 2019 (tar. št. 19/4 OT) in 11,4 točk materialnih stroškov (11. člen OT), kar znaša 266,86 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v veljavni OT. Pritožbeno sodišče toženi stranki tudi ni priznalo 100 % povišanja tarife po tar. št. 15/1c OT, saj se to nanaša le na zadeve opredeljene pod tar. št. 15/1b, medtem ko gre v konkretnem primeru za zadevo pod tar. št. 15/1a (dajatveni zahtevek). Tudi sicer je pritožbeno sodišče v zvezi z uporabo navedene tar. št. že v več zadevah zavzelo stališče, da navedeno zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora - da gre za delodajalca, kar pa je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti (primerjaj odločitvi VDSS, opr. št. Pdp 312/2017 in opr. št. Pdp 354/2018).

K pritožbi zoper sklep:

17Tožena stranka se pritožuje zoper sklep o sodni taksi za postopek pred sodiščem prve stopnje iz istih razlogov kot zoper izpodbijano sodbo. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zoper izpodbijano sodbo, je posledično utemeljena tudi pritožba zoper sklep. Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da tožnik sam krije svoje stroške sodne takse.

18Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbama v celoti uspela, ji je tožnik dolžan povrniti tudi pritožbene stroške, odmerjene skladno z OT. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 250 točk za pritožbo zoper sodbo (tar. št. 15/4 OT), 100 točk za pritožbo zoper sklep in 7 točk materialnih stroškov - 2 % (11. člen OT), kar skupaj znaša 214,20 EUR. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi.