VSRS Sklep VIII Ips 65/2019

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo (II. točka izreka) toženki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 izplača znesek 2.327,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku povrne stroške postopka (IV. točka izreka). Odločitev temelji na ugotovitvi, da ni mogoče slediti evidencam, ki naj bi izkazovale proste dni, saj tožnik in ostali pripadniki vojske na misiji tudi tedaj niso bili povsem prosti.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo le v odločitvi o stroških postopka, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Toženka je v vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 104/2019 z dne 4. 6. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno v stališču izpodbijane sodbe, da so vsakodnevni obvezni sestanki z nadrejenim o nalogah naslednjega dne (t. i. briefing) na mednarodni vojaški misiji delovna obveznost, ki posega v pravico do tedenskega počitka in ali je materialno pravo pravilno uporabljeno v stališču izpodbijane sodbe, da obveznosti kot so čiščenje orožja, raztovarjanje vode in perila, nošenje uniforme in prepoved samostojnega zapuščanja baze na mednarodni vojaški misiji predstavljajo delovno obveznost, ki posega v pravico do tedenskega počitka.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018. Navaja, da je iz definicije opravljanja dela treba izločiti vse, kar predstavlja poseben režim na območju misije - varnostno opremljenost, varnostni protokol, tako v smislu oblačenja kot opremljenosti, gibanja in bivanja. Opravljanje dela za delodajalca tudi niso opravila, ki jih kot standard za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji, torej skrb za osebno oborožitev (čiščenje orožja, verjetno pa še kakšna druga opravila, kot so čiščenje snega in vžiganje vozil pozimi). V ta okvir torej pomensko spada tudi upoštevanje pravil Slovenske vojske in hišnega reda (postroj, vojaško pozdravljanje, omejenost alkohola, določena ura večernega počitka, priprava na spuščanje oz. dvig zastave in sodelovanje pri tem, osebna urejenost, red in disciplina v objektih, ukrepi varstva pri delu, izvajanje protipožarne zaščite, športna vadba, nahajanje in hranjenje orožja, odgovornost za svoje stvari, urejenost in higiena spalnic, urejenost sanitarij, hodnikov in okolice bivalnih prostorov) ter nasploh spoštovanje pravil medsebojnega obnašanja in bivanja v medsebojnem sožitju, prav tako pa tudi skrb za osnovne življenjske potrebe (kot sta prehranjevanje in pitje) in skrb za (osebno) higieno, kamor spada tudi higiena oblačil. Toženka meni, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo z opredelitvijo srečevanja in informiranja pripadnikov z navodili glede priprav za delo naslednji dan kot opravljanje dela za delodajalca. Enako velja za naloge nošenja vode in perila. Če ali ko si je pripadnik šel iskat vodo oziroma oprano perilo pred bivalne prostore in jo prinesel v svojo sobo, to ni predstavljalo in ne pomenilo delovne naloge, tega ni ukazal ali odredil nihče. Tudi nošenje uniforme je izraz povišane pripravljenosti kontingentov na misijah, saj izraža pripadnost določeni skupnosti - vojski tuje države, kar tudi ne more pomeniti posega v regeneracijo. Zgolj to, da je pripadnik oblečen v uniformo, ne pomeni, da dela ali da bi bil na razpolago delodajalcu za izpolnjevanje svojih delovnih obveznosti oz. da je njegov tedenski počitek kakorkoli okrnjen. Sodišče zaradi zmotnega razumevanja posebnega pravnega in dejanskega položaja pripadnikov na misiji v tujini ni upoštevalo evidence dnevne obremenjenosti, iz katere je natančno razvidno, na katere datumsko opredeljene dni je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek.

5Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7Revizija je utemeljena.

8Tožnik je bil kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske v obdobju od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe v tujino v mirovne sile „Joint Enterprise“- KFOR Kosovo.

9Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka tožniku v obdobju dela na misiji v tujini ni zagotavljala tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur, zato je upravičen do odškodnine. Toženka je v postopku predložila mesečne evidence dnevnih delovnih obremenjenosti pripadnikov vojske, ki jim sodišče ni sledilo, ker je na podlagi izpovedi tožnika in prič ugotovilo, da tudi v dneh, ko naj bi bili po evidencah prosti, niso bili brez zadolžitev in obveznosti. Ni štelo za pomembno, katere konkretne zadolžitve in obveznosti je imel, pač pa, da so „določene“ obveznosti bile.

10Sodišče druge stopnje je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da tožniku ni bil omogočen 24-urni tedenski počitek. Izpostavilo je, da se je sodišče prve stopnje pri presoji pravilno oprlo na izkazane obveznosti, kot so vsakodnevni obvezni sestanki, obveznost čiščenja orožja, nošenje vode in perila in ne le na obveznost nošenja uniforme in prepoved samostojnega zapuščanja baze na dan počitka ter da so bile te obveznosti tožniku naložene tudi v času, ko je bil v stanju pripravljenosti v enoti za hitro posredovanje (QRF).¹

11Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

12Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki mu sodišče druge stopnje ni nasprotovalo, da je nepomembno, kakšna opravila je imel tožnik ob domnevno prostih dnevih. Zaradi te zmotne materialnopravne presoje sodišči nista ugotavljali, kaj konkretno je tožnik delal na evidentirano proste dneve. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je tožnik izpovedal le, da so bile naloge od jutranjega postroja preko celega dneva, da so se vrstile vsak dan in da tudi nedelje niso bile drugačne. Primeroma je izpostavil, da se je tudi na prost dan našla kakšna naloga, kot so sestanki in nošenje vode ter da je imel zadolžitve tudi v času pripravljenosti QRF, ko je moral biti pripravljen na morebitno aktiviranje, zaslišani priči pa naj bi to izpoved potrdili. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji o kršenju pravice do tedenskega počitka in pri tem izpostavilo vsakodnevne obvezne sestanke, obveznosti čiščenja orožja, nošenja vode in perila (ter nošenja uniforme in prepoved samostojnega zapuščanja baze).

13Na takšni dejanski podlagi je presoja, da je bila tožnikova pravica do počitka kršena, najmanj preuranjena (odgovor na dopuščeno vprašanje). Tudi če zanemarimo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so bili sestanki vsak dan (sploh pa ne, kakšni) ter da čiščenja orožja in nošenja perila ni niti omenilo, so ugotovitve obeh sodišč povsem splošne. Tožnikovo zatrjevanje, da evidence o prostih dnevih ne držijo, bi moralo sodišče preizkusiti tako, da bi ugotovilo, kaj je na dneve, ki so zabeleženi kot prosti, dejansko in konkretno delal. Šele na podlagi ugotovitve, kaj je tožnik dejansko in konkretno delal, bi sodišče lahko presodilo, ali so mu bila res naložena opravila, ki so pomenila kršenje pravice do tedenskega počitka ali pa je šlo le za vsakodnevna opravila, ki sta jih narekovala narava in režim bivanja na misiji na vojnem območju oziroma skupinske nastanitve. Do posameznih opravil, ki so jih pripadniki vojske na misiji morda res opravili na proste dneve, se je Vrhovno sodišče že opredelilo v več podobnih zadevah, npr. v sodbah VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 in VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 ter sklepih VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 in VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019 itd. in zavzelo stališče, da vsa ne predstavljajo posega v pravico do počitka. Zato ne zadošča splošna ugotovitev, da so „določena opravila“ (našteta samo primeroma) bila, ampak je pomembno, za katera opravila in v kakšni obliki ter obsegu je šlo v vsakem konkretnem primeru posebej.

14Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji ter razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju trditvene podlage strank dopolniti dokazni postopek, ugotoviti, kaj je tožnik v dneh, ko naj bi bil prost, dejansko delal in se do ugotovljenih opravil opredeliti v skladu z že zavzetimi stališči Vrhovnega sodišča², pri čemer naj upošteva tudi, da nimajo vsa na videz enaka opravila, enake teže³.

16Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

17Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki je naveden v uvodu. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Ta obrazložitev je splošna in mimo zaključkov sodišča prve stopnje o obveznostih tožnika.
² V zadevi VIII Ips 21/2018 že iz same definicije „povišane pripravljenosti“ – tudi v smislu oblačenja, opremljenosti, gibanja in bivanja - ki jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV izhaja, da gre za stanje, ki mora biti zagotovljeno zaradi posebne narave nalog, ki jih izvaja Slovenska vojska. Ta pripravljenost ne predstavlja dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski. V zadevi VIII Ips 31/2019 pa je zavzelo stališče, da je zahteva za nošenje uniforme ves čas bivanja na mednarodni misiji je glede na njeno naravo logična, saj omogoča prepoznavnost med udeleženci misije. Tudi opravila, kot so oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil ter prevzemanje vode za pitje, niso mogla poseči v tožnikovo pravico do počitka. Odrejen urnik, skrb za čistočo in urejenost ter spoštovanje hišnega reda so vsakdanja opravila, ki spadajo v sklop vsake organizirane skupne nastanitve. Podobna stališča so zavzeta tudi v sklepih VIII Ips 11/2019 in VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019.
³ Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 poudarilo, da dnevno informiranje, ki ni potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih obveznih sestankov, ki bi bili kot taki del delovne obveznosti, ne pomeni kratenje pravice do počitka. V sodbi VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 pa so bile dejanske ugotovitve sodišča glede udeležbe na sestankih drugačne, in sicer, da je bil tožnik poveljnik oddelka, ki je imel dnevno sestanke najprej z nadrejenimi, nato pa je informacije moral predajati svojim podrejenim.