VSK sodba Cp 436/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala, ko naj bi se ob porodu v bolnišnici, zavarovanki tožene stranke, okužil z virusom herpesa. Tožnik je navajal, da naj bi do okužbe prišlo tako, da je bila s herpesom okužena porodnica, ki je rodila in bila nato v sobi skupaj z njegovo materjo, babica pa je hodila od ene do druge, se ju dotikala in pri tem okužila tožnika. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi imela porodnica, ki je ležala z njegovo materjo, herpes. Bris, ki naj bi dokazoval, da tožnikova mati ni bila okužena, je bil odvzet šele dva meseca po porodu in zato po mnenju izvedenca infektologa ni zanesljiv dokaz. Glede na način oskrbe porodnic pri zavarovancu tožene stranke pa tudi ni moglo priti do prenosa virusa na zatrjevani način, oziroma o tem obstaja vsaj velik dvom. Diferencialna diagnostika in kasnejše zdravljenje sta bili po mnenju izvedenca ustrezni. Ker tožnik ni dokazal, da bi bil vir njegove okužbe sosednja porodnica in da bolnišnično osebje ni upoštevalo pravil asepse ali da bi zavarovanec toženca ravnal nepravilno in kršil pravila zdravstvene stroke, je sodišče zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške v znesku 1.766,58 EUR.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in navaja, da je sodba preuranjena. Tožeča stranka je po njeni oceni uspela dokazati, da je vir okužbe zunanji. Tudi izvedenec je bil mnenja, da se virus lahko prenese preko negovalnega osebja, česar izpoved babice A. V. ne more ovreči. Obstajajo dokazi, da je vir okužbe zunanji in tudi da je bilo diagnosticiranje prepozno in kasneje zdravljenje neustrezno. Ravno iz dejstva, da se novorojenček ni mogel okužiti preko matere, izhaja dokazanost vzroka okužbe, ki je tako lahko le na strani zavarovanca tožene stranke. Sodišče se je pri odločitvi preuranjeno oprlo na mnenje izvedenca L., ki številna vprašanja pušča odprta. Oprlo se je le na ugotovitve, ki podpirajo zavrnitev zahtevka, ostalih pa ni ocenjevalo. Tako je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Če izvedenec na določena vprašanja ne odgovori ali ne odgovori dovolj natančno, bi ga moralo sodišče pozvati na dopolnitev ali imenovati drugega. Znano je, da izvedenci neradi najdejo strokovne napake svojih kolegov, zato bi bilo treba več pozornosti nameniti tistim ugotovitvam izvedenca L., ki dopuščajo možnost, da bi do okužbe prišlo zaradi ravnanj in opustitev zavarovanca tožene stranke in tudi tistim glede strokovnosti diagnosticiranja in zdravljenja. Gre namreč za hudo invalidnost tožnika, kar ima za posledico tudi visok odškodninski zahtevek. Zato bi bilo treba še bolj natančno presojati odgovornost zavarovanca tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zatrjevala, da je bila vir okužbe s herpesom porodnica, ki je ležala na sosednji postelji in ki je rojevala hkrati s tožnikovo materjo. Zaradi opustitve pravil asepse je nato delavka zavarovanca tožene stranke (babica) prenesla virus na tožnika. To so bile edine trditve o nastanku škode. Po pravilih odškodninskega prava mora tožnik zatrjevati in dokazati tri predpostavke odškodninske odgovornosti, škodno dejstvo (protipravno ravnanje), škodo ter vzročno zvezo med škodnim dejstvom in škodo. Pritožba ne napada odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da porodnica, ki naj bi bila po tožbenih trditvah vir okužbe, ni bila okužena z virusom herpesa. To pa pomeni, da do škode ni moglo priti na zatrjevan način. Strinjati se je sicer s tožečo stranko, da bi bilo v primeru, da bi bil vzrok okužbe zunanji, vseeno mogoče sklepati tudi na neko zvezo med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in škodo (čeprav seveda ni nujno, da bi bila ta zveza pravno relevantna), vendar tožeča stranka ni dokazala niti, da bi bil vir okužbe sploh zunanji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva (teh ugotovitev pritožba ne napada): da do okužbe dojenčkov s herpesom pride v veliki večini primerov preko matere in da kar pri 60 do 80% teh mater ni bilo kliničnih znakov okužbe in v anamnezi ni bilo nikakršnih podatkov, ki bi nakazovali to okužbo ter da testa, ki ga je mati tožnika opravila dva meseca po porodu, ni mogoče upoštevati. Za zanesljivo epidemiološko diagnostiko bi namreč potrebovali več obporodnih brisov. Na podlagi takih ugotovitev ni mogoče dejstva, da se tožnik ni okužil preko matere, šteti za dokazanega, kot to trdi pritožba, nasprotno, o tem dejstvu obstaja dvom. Izvedenec je res dopustil možnost, da bi se virus lahko prenesel preko negovalnega osebja, vendar je štel to možnost kot manj verjetno. Sodišče prve stopnje se je ne glede na majhno verjetnost nastanka škode na zatrjevan način, vseeno ukvarjalo z ravnanjem babice. Verjelo je njeni izpovedi, da ima vedno na rokah zaščitne rokavice, v primeru pa, da se hudo mudi, gre raje k porodnici brez rokavic in si predhodno umije in razkuži roke, kot pa z rokavicami, s katerimi je predhodno otipavala drugo porodnico. Zgolj z vztrajanjem, da izpoved babice ne more ovreči možnosti okužbe na v tožbi zatrjevan način, pritožba ne izpodbije dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da priča pri delu s porodnicami upošteva pravila asepse. Kljub odsotnosti ustreznih navedb je sodišče izvedencu postavilo tudi vprašanje o tem, ali je bila okužba pri dojenčku diagnosticirana pravočasno in ali je bilo zdravljenje pravilno. Po mnenju izvedenca, ki ga je sodišče povzelo v sodbo, sta bila diferencialna diagnostika in kasnejše zdravljenje strokovno ustrezna in dovolj skrbna. Na tako mnenje tožeča stranka ni imela pripomb, čeprav jih je imela možnost podati. Pritožbene navedbe, da naj bi bilo treba mnenje presojati natančneje, saj se zdravniki le težko odločajo, da bi ugotovili strokovno odgovornost kolegov, so zato prepozne in tudi sicer le pavšalne. Ne gre za to, da izvedenec na postavljena vprašanja ni znal odgovoriti, ampak je le pojasnil, da na podlagi podatkov, s katerimi se v tej zadevi razpolaga, ni mogoče zanesljivo ugotoviti vira okužbe, potrebno bi bilo več obporodnih brisov. Taka ugotovitev ni nelogična in dodatno razjasnjevanje sodišča prve stopnje z izvedencem ni bilo potrebno, posebej zato, ker da tožeča stranka na ugotovitve izvedenca ni imela nobenih pripomb (zahtevala je le dopolnitev mnenja, v zvezi s tem je izvedenec mnenje dopolnil, na dopolnitev pripomb ni bilo), prav tako ni bil predlagan nov izvedenec. V mnenju izvedenca ni ničesar takega, da bi bilo na njegovi podlagi mogoče zahtevku ugoditi, saj zgolj ugotovitev, da obstaja zelo majhna verjetnost, da bi do okužbe prišlo na zatrjevan način in da se to v praksi dogaja izredno redko, ob ostalih ugotovitvah, posebej pa ob nesporni ugotovitvi, da porodnica M. R. ni bila okužena z virusom herpesa, ne zadošča za zaključek, da je zavarovanec tožene stranke odškodninsko odgovoren za škodo, ki je tožniku sicer nedvomno nastala in je tudi nedvomno velika. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi povedanega dejansko stanje pravilno in polno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabilo pravilno materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo ni zatrjevanih kršitev postopka niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku). Pritožbo je bilo tako treba kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).