VSK sodba Cpg 233/2008

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka I izreka), da se: 1. ugotovi, da so nični vsi sklepi, sprejeti na skupščini tožene stranke z dne 5.6.2007, navedeni v notarskem zapisniku desete skupščine družbe E. P., d.d. z dne 5.6.2007 notarke E. L., opr. št. SV 1 z dne 5.6.2007, kot podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka II Izreka), da se razveljavijo skupščinski sklepi št. 2.1, 2.2. (nasprotni predlog) in 2.3, sprejeti na skupščini tožene stranke, ki se je vršila dne 5.6.2007, navedeni v notarskem zapisniku desete skupščine družbe E. P. d.d. notarke E. L. opr. št. SV 1 z dne 5.6.2007, v besedilu, kot je podrobno naveden v izreku sodbe. Sodišče je tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 8.011,95 EUR, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev ničnost sklepov oziroma, da se ugodi podrejenemu zahtevku na razveljavitev sklepov, sprejetih na skupščini tožene stranke dne 5.6.2007, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Meni, da so pravno zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da naj ne bi bili podani ničnostni razlogi po 3. in 4. alinei 390. čl. ZGD-1 in naj lažno navajanje v objavi sklica, da je nadzorni svet dal soglasje k predlaganim sklepom ne bi imelo za posledico neveljavnosti sprejetih sklepov. Lažno navajanje predstavlja zavajajoče prikazovanje lažnih dejstev, kar je v nasprotju z javnim redom in moralo, tako postopanje uprave delniške družbe ni združljivo z bistvom delniške družbe in določbami ZGD-1, ki so namenjene varstvu javnega interesa. Izpodbijana sodba nima razlogov o trditvah tožeče stranke, da so izpodbijani sklepi skupščine nični, ker so po vsebini v nasprotju s prisilnimi določbami ZGD-1. Nesporno je, da so določila členov 3, 29.6, 41.2, 50., 53 in 54 v nasprotju s prisilnimi določbami ZGD-1. Iz načela statutarne strogosti izhaja, da so nična vsa določila statuta, ki določeno materijo urejajo drugače, kot to na prisilen način predpisuje ZGD-1. Do trditev tožeče stranke v zvezi s tem se prvo sodišče sploh ni opredelilo, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 339. čl. ZPP in kršitev po 8. tč. 339.2 čl. ZPP. Pravno zmotni pa so tudi zaključki sodišča, da naj bi bili izpodbijani skupščinski sklepi št. 2.2 in 2.3 z dne 5.6.2007 veljavni, ker naj bi konvalidirali, saj predmet odločanja na skupščini tožene stranke dne 23.8.2007 ni bil enak kot na skupščini dne 5.6.2007. Skupščina tožene stranke je dne 23.8.2007 sprejela in potrdila le tiste spremembe statuta toženke, ki so bili v sklepu 4a izrecno opredeljene. Sklep skupščine, da se potrdi čistopis statuta družbe (točka 4b) ne more imeti učinkov, ki bi imeli za posledico konvalidacijo vseh nezakonitih sklepov, sprejetih na prejšnjih skupščinah delniške družbe. To pa zato, ker skupščina sploh ni pristojna potrjevati čistopisa družbe in ker je o konvalidaciji skupščinskega sklepa po petem odstavku 395. čl. ZGD-1 mogoče govoriti le v primeru, da skupščina družbe sprejme poseben sklep, s katerim izrecno potrdi določen in konkreten sklep, ki je bil že sprejet na prejšnji skupščini. Pravno zmotno je tudi tolmačenje sodišča prve stopnje čl. 395.1.2 ZGD-1, da teorija relevance pomeni, da četudi je sklep obremenjen z napakami v postopku, je veljaven, če je sprejet z zadostno večino. Pri presoji, ali je podan izpodbojni razlog po 2. tč. 395.1 čl. ZGD mora sodišče objektivno in na abstraktnem nivoju presojati, ali je narava procesne kršitve takšne intenzitete oziroma količine, da bi utegnila imeti za posledico vpliv na odločitev delničarjev. Pravno zmotni pa so tudi zaključki sodišča, da naj bi tožena stranka spremenila firmo v posledici sprejetih predpisov. Noben predpis, veljaven na dan skupščine tožene stranke dne 5.6.2007 tej ni nalagal spremembe firme ali dejavnosti, niti ji ni onemogočal opravljanje dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Šele po opravljeni skupščini tožene stranke sta bila sprejeta Odlok Vlade RS o prenehanju veljavnosti odloka o ustanovitvi javnih podjetij za prenos električne energije in javnih podjetij za distribucijo električne energije ter Sklep Vlade RS o prenehanju veljavnosti sklepa Vlade RS o določitvi upravljalcev distribucijskih omrežij električne energije v Sloveniji. Oba predpisa sta stopila v veljavo dne 1.7.2007, kar pomeni, da na dan skupščine dne 5.6.2007 nista veljala. Prvo sodišče bi moralo upoštevati tudi argument tožeče stranke o neustavnosti spornih predpisov. Zmotni pa so nadalje tudi zaključki sodišča, da naj ne bi bil podan razlog izpodbojnosti zaradi neobveščenosti delničarja kot tudi zaključki, da naj ne bi bil podan izpodbojni razlog po tretjem odstavku 395. čl. ZGD-1. Enako velja tudi za zaključek sodišča, da naj tožeča stranka ne bi konkretizirala škode, ki naj bi v posledici izpodbijanih sklepov nastala družbi in drugim delničarjem. Glede trditve tožeče stranke, da je utrpela škodo, pa je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker kljub predlogu tožeči stranki ni dodelilo dodatnega roka, v katerem bi se lahko izjasnila o trditvah tožene stranke, podanih v vlogi z dne 4.9.2008.

V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Obravnavni postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08). Zato se po drugem odstavku 130. čl. ZPP-D nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/07).

Glede ničnosti sprejetih sklepov:

S stališčem sodišča prve stopnje da napačna navedba v objavi sklica skupščine, da je predloge sklepov sprejel tudi nadzorni svet tožene stranke ne predstavlja uveljavljenih ničnostnih razlogov niti po 3. in 4. alinei 390. čl. ZGD, pa tudi ne po 1. in 2. alinei 390.čl. ZGD-1, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ta kršitev, ki je bila tudi sicer pravočasno sanirana, predstavlja zgolj napako oz. pomanjkljivost sklicne procedure (kar se sicer presoja po 1. alinei 390. čl. ZGD-1), ki pa tudi sicer ni sankcionirana z ničnostjo, saj se v zvezi napakami sklica skupščine kot ničnosti razlog upoštevajo izključno kršitve pravil določenih v drugem odstavku 295. čl. ZGD-1. Taka formalna napaka v sklicni proceduri pa tudi ne more pomeniti, da je zaradi tega sprejeti skupščinski sklep nezdružljiv z bistvom družbe ali da bi bil v nasprotju z moralo ali javnim redom. Merodajna za presojo po teh ničnostnih razlogih je namreč zgolj vsebina sprejetega sklepa, ne pa način kako je prišlo do njegovega sprejema.

Prav ima sicer pritožba, ko trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali so izpodbijani skupščinski sklepi nični, ker so po svoji vsebini v nasprotju s prisilnimi določbami ZGD-1, pri čemer opozarja na nasprotje določil členov 3, 29.6, 41.2, 50., 53. in 54. statuta. Razlog za to pa je v dejstvu, ker tožeča stranka teh trditev ni uveljavljala kot ničnostni ampak zgolj kot izpodbojni razlog (glej tč. IV tožbe). Zato na tej podlagi uveljavljene absolutno bistvene kršitve postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Glede izpodbojnosti sprejetih sklepov:

Tožeča stranka je uveljavljala izpodbojnost sklepov sprejetih pod tč. 2.1(sprememba firme tožene stranke), 2.2 (nasprotni predlog) in 2.3 sprejem in potrditev čistopisa statuta družbe ker naj bi bili podani izpodbojni razlogi po 1., 2., in 3. odstavku 395.čl. ZGD-1.

1.odst. 395.čl. ZGD-1 navaja dva izpodbojna razloga in sicer; (1) kadar je vsebina sklepa v nasprotju z zakonom in (2) če je bil, pri sprejetju sklepa kršen zakon ali statut. Zgolj v slednjem primeru pa ZGD-1 uveljavlja tudi teorijo relevance, ki pa ni upoštevna, če je bila v zvezi s prejetjem sklepa kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305.čl. ZGD-1 (2.odst.395.čl. ZGD-1). Po 5.odst. 395.čl. ZGD-1 pa na skupščini sprejeti sklepi konvalidirajo, če je skupščina izpodbojni sklep potrdila z novim sklepom in če proti novemu sklepu ni bila vložena tožba na razveljavitev….

Konkretno je tožeča stranka trdila; da so sklepi sprejeti pod tč. 2.1. in 2.2 (nasprotni predlog) in 2.3. v nasprotju s kogentnimi določbami zakona (tč. IV tožbe), kar pomeni, da je uveljavljala izpodbojnost po 1.tč.1.odst. 395.čl. ZGD, v primeru, ko je poleg ničnosti uveljavljala podredno tudi izpodbojnost sprejetih sklepov pa bi bilo njene trditve pravno presojati kot uveljavljanje izpodbojnosti po 2.tč.1.odst.395.čl. ZGD-1.

Kot že navedeno je teorija relevance upoštevna le v zvezi z izpodbojnim razlogom po 2.tč. 1.odst. 395.čl. ZGD-1 in še to zgolj pod pogojem, da ni bila kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305.čl. ZGD-1. Da ta pravica v konkretnem primeru ni bila kršena je sodišče prve stopnje argumentirano in tudi za pritožbeno sodišče povsem sprejemljivo pojasnilo na 6. in 7.strani izpodbijane sodbe. V zvezi s tem je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka te pravice na skupščini dne 5.6.2007 sploh ni uveljavljala. Zato se z razlogi, ki jih je navedlo v utemeljitev svojega stališča sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče popolnoma strinja in jih niti v pritožbi izražena stališča ne morejo omajati. Ker torej do kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti ni prišlo in ker je sodišče ugotovilo, da so bili sprejeti sklepi potrjeni z 88,82 % vseh glasov je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da tožnik z uveljavljanjem izpodbojnosti v tem primeru ne more biti uspešen.

V 5.odst. 395.čl. ZGD-1 je urejena možnost konvalidacije skupščinskih sklepov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je skupščina tožene stranke s sklepi sprejetimi na skupščini dne 23.8.2007 potrdila sprejete sklepe skupščine z dne 5.6.2007 zaradi česar zaradi konvalidacije sklepov sprejetih na skupščini dne 5.6.2007 pod tč. 2.2. in 2.3. tožeča stranka ne more več izpodbijati.

Na skupščini tožene stranke dne 5.6.2007 so bili sprejeti naslednji sklepi, za katere tožeča uveljavlja izpodbojnost; pod tč. 2.1. sprememba firme družbe; pod tč 2.2. spremembe in dopolnitve statuta družbe s konkretnim besedilom predlaganih sprememb po posameznih členih oz. popravki konkretnih členov; pod tč. 2.3. pa, da se sprejme in potrdi čistopis statuta družbe. Nasprotni predlog pa se je nanašal le na tč. 2; da se na koncu 62.čl. statuta doda besedilo »uporablja pa se od 01.07.2007«.

Skupščina tožene stranke je na seji dne 23.8.2007 pod tč. 4 obravnavala Spremembe in dopolnitve statuta družbe in potrditev čistopisa statuta družbe in je pod tč. 4 a sprejela konkretno določene spremembe in dopolnitve statuta po nasprotnem predlogu delničarja Vlade RS. Te spremembe in dopolnitve pa se ne prekrivajo z na skupščini dne 5.6.2007 sprejetimi spremembami in dopolnitvami (razen spremembe 59.čl. statuta, kar pa ni relevantno); pod tč. 4 b pa je potrdila čistopis statuta družbe (priloga A/12).

Sprejem sklepa, da se potrdi (in sprejme) čistopis statuta družbe ne predstavlja vsebinske odločitve pač pa ima zgolj formalen značaj. Čistopis statuta dejansko predstavlja njegovo prečiščeno besedilo, konkretno to pomeni le uskladitev besedila statuta z veljavno sprejetimi odločitvami na skupščini. Sklep o taki spremembi sicer lahko sprejme skupščina, ker pa ima taka uskladitev zgolj formalen značaj lahko skupščina pooblastilo za uskladitev čistopisa statuta prenese na nadzorni svet ali upravni odbor (glej 329.čl. ZGD-1). Istovetnost spremenjenih določb statuta s sprejetimi skupščinskimi sklepi o njegovih spremembah pa potrdi notar s svojim potrdilom (332.čl. ZGD-1).

Ob takem stanju ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da sta s sprejemom sklepa pod tč. 4b na skupščini dne 23.8.2007 konvalidirala na skupščini dne 5.6.2007 pod tč. 2.2. in 2.3. sprejeta sklepa. To stališče sodišča prve stopnje je torej posledica napačne uporabe materialnega prava. Vendar pa narekuje tudi pravilna uporaba materialnega prava zavrnitev tega dela zahtevka. Glede sklepa, sprejetega na skupščini tožene stranke dne 5.6.2007 pod tč. 2.3.(sprejem in potrditev čistopisa statuta družbe) tožeča stranka niti ni zatrjevala, da potrjen in sprejet čistopis statuta ni skladen s sprejetimi skupščinskimi sklepi, to pa pomeni, da s tem sklepom ni prav nič narobe. Kar se tiče zatrjevane nezakonitosti konkretno sprejetih sprememb statuta (izpodbojnost sklepa pod tč. 2.2.) pa je po ugotovitvah pritožbenega sodišča tožeča stranka v tožbi konkretno opozarjala zgolj na domnevno nezakonitost statutarnih določb, ki na tej skupščini sploh niso bile spremenjene (glej tč. IV. tožbe). Predmet izpodbijanja so lahko bili samo na skupščini dne 5.6.2007 sprejeti sklepi, ne pa tudi morebitne nezakonite statutarne določbe, ki sploh niso bile predmet tega skupščinskega obravnavanja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

Glede sklepa, sprejetega pod točko 2.1 (sprememba firme družbe) pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta sklep po vsebini sklep ni v nasprotju z zakonom ali statutom, da je bil sklep na skupščini sprejet z 88,82 % vseh glasov, kar pomeni, da ga po teoriji relevance sklepa ni mogoče več izpodbijati iz razloga po 2.tč. 1.odst.395.čl. ZGD-1 in da v zvezi s sprejetjem tega sklepa tudi ni bila kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305. čl. ZGD-1.

Sicer pa je sodišče prve stopnje argumentirano in tudi za pritožbeno sodišče docela sprejemljivo pojasnilo razloge, ki jih je sprejelo v zvezi z tožnikovim uveljavljanjem izpodbojnosti po 3.odst. 395.čl. ZGD-1. Da so (obstoječi) izvajalci energetskih dejavnosti dolžni zagotoviti, da se naloge sistemskega operaterja distribucijskega omrežja opravljajo v ločeni pravni osebi najkasneje od 1.7.2007 je določil že Zakon o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona – EZ-A, ki stopil v veljavo leta 2004 (Ur.l. RS št.51/04). Da lahko gospodarsko javno službo dejavnosti sistemskega operaterja in gospodarsko javno službo dobave tarifnim odjemalcem opravljajo in upravljajo z distribucijskimi omrežji obstoječa javna podjetja le do 20.6.2007 pa je bilo določeno tudi že v Uredbi o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem (Ur.l. RS št.117/2004). Ob takem stanju se izkaže trditev tožeče stranke, da ji noben predpis ni onemogočal opravljanja dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije kot nepravilna. Po 1.7.2007 tožena stranka te dejavnosti na način, kot jo je do tedaj izvajala ne bi smela več izvajati. Tožena stranka je torej glede na te predpise morala opravljanje svoje dejavnosti s temi predpisi uskladiti. Način uskladitve pa je predlagala uprava tožene stranke (in ne večinski delničar RS), kot to navaja sam tožnik, pri čemer pa tudi ni zanemarljivo, da je izvajalca po 2.odst.23.čl. EZ določila vlada in da je ta z Uredbo o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije z dne 16.4.2007 (torej pred zasedanjem skupščine) določila da bo sama ustanovila koncesionarja, ki se bo s tem ukvarjal. Vse to pa pomeni, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da tudi vsebinske spremembe, ki jih je skupščina tožene stranke sprejela na podlagi izpodbijanih sklepov niso posledica uresničitve glasovalne pravice z namenom pridobivanja posebnih ugodnosti na škodo družbe pač pa posledica usklajevanja s predpisi, ki jih je sprejel parlament RS (EZ) oz. Vlada RS (Uredbe).

Tožeča stranka še navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do njenih argumentov o neustavnosti Odlokov in Sklepa Vlade z dne 29.6.2007, ki na dan skupščine še nista veljala in sta na retroaktiven način odvzela toženi stranki status javnega podjetja in ji naložila prenehanje opravljanja dejavnosti sistemskega operaterja. Ker se sodišče na ta predpisa sploh ni sklicevalo in ju za svojo odločitev niti ni uporabilo (nenazadnje tožeča stranka sama trdi, da sta bila izdana po opravljeni skupščini), se po mnenju pritožbenega sodišča niti ni bilo dolžno opredeljevati o njuni morebitni neustavnosti.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, ko ni preložilo naroka z dne 4.9.2008. Ta očitek bi lahko kvečjemu predstavljal kršitev postopka po prvem odstavku 339. čl. ZPP, ker pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka škode ni niti konkretizirala, ni bila ključen argument za zavrnitev tega dela zahtevka, tudi ni mogoče trditi, da je ta okoliščina vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, odgovor niti ni bil potreben in je zato pritožbeno sodišče njen predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnilo.