VSK sklep Cp 219/2009

Pritožbi se delno ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje pod točko 3 izreka (glede odškodnine za parceli št. 490/1 in 490/2 k.o. J. ter glede odškodnine zaradi razlike v vrednosti med razlaščenimi in nadomestnimi nepremičninami) razveljavi in v tem delu ter v točki 4 (glede stroškov postopka) zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu (odločitev pod točko 1 in 2 izreka sklepa – glede odškodnine iz naslova zmanjšane vrednosti preostalih nepremičnin, glede odškodnine zaradi izgubljenega dobička ter glede predloga za določitev in zakoličbo mej na nadomestnih nepremičninah) se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 odločilo, da se zavrne predlog predlagateljev, kolikor sta zahtevala plačilo odškodnine iz naslova zmanjšane vrednosti preostalih svojih nepremičnin kot posledice razlastitve in gradnje mejnega prehoda in sicer zmanjšane vrednosti stanovanjske hiše in zemljišča na parcelah št. 3315, 3316 in 3318/2 k.o. J. ter kolikor sta zahtevala odškodnino zaradi izgubljenega dobička kot posledice nezmožnosti opravljanja poslovne dejavnosti in zaradi nezmožnosti oddaje zemljišč v najem za postavitev oglasnih panojev. Pod točko 2 je zavrglo zahtevek predlagateljev za določitev in zakoličbo mej na nadomestnih nepremičninah, pod točko 3 pa ustavilo postopek, kolikor sta predlagatelja zahtevala plačilo odškodnine za razlaščeno parcelo št. 490/2 k.o. J. oziroma preostanek odškodnine za parcelo št. 490/1 in kolikor sta zahtevala odškodnino zaradi razlike v vrednosti med vrednostjo razlaščenih in nadomestnih nepremičnin ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od vrednosti razlaščenih nepremičnin. V zvezi z zadnje navedenima zahtevkoma je sodišče odločilo, da se bo postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Pod točko 4 sklepa je odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

Proti celotnemu sklepu se pritožujeta predlagatelja po pooblaščencu. Na prvem mestu pritožba poudarja, da je za vso zahtevano odškodnino podlaga Zakon o urejanju prostora in se zato, kot je to v tem zakonu predvideno, o odškodnini odloča v nepravdnem postopku. Nesporno je namreč, da tožnikoma odškodnina pripada, vprašanje je le kakšna in koliko. V zvezi z odločitvijo pod točko 1, torej o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšane vrednosti preostalih nepremičnin v zvezi s katerim sodišče navaja, da bi predlagateljema šla le, če bi razlaščene nepremičnine razlaščencu predstavljale osnovna sredstva za opravljanje poklicne ali kmetijske dejavnosti, pritožba opozarja, da sta prav to predlagatelja trdila in obrazlagala pod točko VI predloga. Do izgradnje stanovanjske hiše je prišlo zaradi odločitve o postavitvi obrtne cone na tem območju, na odvzetem zemljišču pa je bila v načrtu postavitev delavnice za mizarsko dejavnost. Postopki za postavitev delavnice so se tudi pričeli, vendar je bila kasneje zaradi izgradnje mejnega prehoda predlagateljema odvzeta možnost opravljanja dejavnosti, ki jo je v okviru predlagateljevega podjetništva nameraval pričeti opravljati njegov sin. Prišlo je tudi do nemožnosti oddaje v najem zemljišča za postavitev reklamnih panojev, za katere je bila pogodba že podpisana. Sodišče pa v zvezi s tem sploh ni raziskovalo dejanskega stanja in pri odločitvi ni upoštevalo vseh pomembnih okoliščin. Nova ureditev v bližini stanovanjske hiše ne omogoča enakovredne funkcionalnosti zemljišča in se ne more primerjati s prejšnjim stanjem. Funkcionalnost zemljišč se je okrnila, saj nadomestna zemljišča ne omogočajo dostopa do ceste na enak način kot prejšnja in so komunalno neopremljena. Zato se tudi gostinska in menjalniška dejavnost ne more več opravljati na tem zemljišču, opravljanje mizarske dejavnosti pa odpade, ker je F.Š. že v pokoju. Življenjski načrti so se mu torej v celoti porušili. Izvedenec I.P. je v svoji cenitvi stanja pred izgradnjo mejnega prehoda in po njem ocenil, da je zaradi umestitve v prostor vrednost nepremičnine občutneje zmanjšana. V zvezi z odločitvijo o izgubljenem dobičku pritožba opozarja, da je sodišče razlagalo Zakon o urejanju prostora le za tiste odškodnine, za katere to zakon izrecno določa. Dejansko pa zakon govori le o odškodnini in nato podrobneje ureja nekaj njenih oblik. Nobene odškodnine pa ne izključuje, zato ni res, da lahko sodišče obravnava le tiste, ki so v navedenem zakonu urejene podrobneje. Glede zakoličbe mej pritožba opozarja, da bi jo sodišče moralo odrediti, saj gre za prikaz mej nadomestnega zemljišča, ki ga je potrebno izvesti na stroške razlastitvenega upravičenca. Glede odškodnine za parceli št. 490/1 in 490/2 predlagatelja poudarjata, da sta parceli nastali iz parcele št. 490 v izmeri 709 m², da je bila druga parcela razlaščena šele kasneje na njihovo izrecno zahtevo ter da je bilo na ustni obravnavi na Upravni enoti I.B. ugotovljeno, da o odškodnini za navedeni parceli še ni bilo sporazuma. Za parcelo št. 490/2 je bila s strani nasprotne udeleženke tudi ponujena denarna odškodnina. Glede parcele št. 490/1 pritožba še navaja, da v času, ko naj bi bila s sporazumom dosežena odškodnina zanjo, to zemljišče sploh še ni bilo razlaščeno, zato o njem ni mogla biti pravnoveljavno sklenjena pogodba o odškodnini. Glede razlike v vrednosti med razlaščenimi in nadomestnimi zemljišči pritožba opozarja, da ne drži, da je bilo ob sklepanju pogodb za nadomestna zemljišča dogovorjena povrnitev zemljišča meter za meter. Predlagatelja sta namreč ves čas vztrajala, da se iz pogodb izključi določilo o celotnem poplačilu odvzetih zemljišč, kar bi sodišče lahko ugotovilo, če bi izvedlo predlagane dokaze. Ne gre za nejasnost pogodbenih določil kot meni prvostopenjsko sodišče, le-to bi moralo ugotoviti le, ali vrednost nadomestnih zemljišč predstavlja celotno odmeno za odvzeta zemljišča ali ne. Sicer pa postopek pridobitve nadomestnih zemljišč niti ni bil zaključen, saj pogodba, ki se nanaša na parcelo št. 3321/1 ni bila realizirana. Predlagatelja imata vtis, da sta bila ves čas zavajana in namerno vodena do brezpogojne oddaje razlaščenih parcel. Zato zahtevata tudi odškodnino v obliki zamudnih obresti za čas od pričetkov postopkov razlastitve do danes. To utemeljujeta tudi z dejstvom, da sta že od vsega začetka zahtevala nadomestna zemljišča z dostopom do ceste. Pritožujeta se tudi glede odločitve o pravdnih stroških, saj menita, da je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške nepravilna, ker stroški postopka nastajajo izključno zaradi nepravilno izpeljanih postopkov pri razlastitvi nepremičnin predlagateljev.

Pritožba je delno utemeljena.

Predlagatelja sta za razlaščene nepremičnine na podlagi sklenjenih pogodb prejela nadomestna zemljišča v skupni površini 1.298 m² , torej po površini toliko kolikor jima je bilo razlaščeno (brez parcel št. 490/1 in 490/2), o čemer so bile sklenjene pogodbe, ki omogočajo predlagateljema vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (priloge A2, A4, A5, A6, A7 spisa). Tega pritožnika ne zanikata, razen koliko opozarjata na še nerealizirano pogodbo za parcelo št. 3321/1 v izmeri 74 m². Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem prvostopenjskega, da zahtevek predlagateljev za določitev in zakoličbo mej na nadomestnih nepremičninah ne more biti predmet tega nepravdnega postopka po 105. do 107. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), ki urejajo zgolj plačilo odškodnine oziroma zagotovitev nadomestnih nepremičnin kot posledico razlastitve.

Predlagatelja sta med drugim zahtevala tudi odmero odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti stanovanjske hiše in preostalega zemljišča – parcel št. 3315, 3316, 3318/2 in 3317 k.o. J. Zahtevek sta utemeljevala s trditvijo, da se je zaradi razlastitve, ki je služila pridobitvi zemljišč za gradnjo mejnega prehoda, znižala vrednost stanovanjski hiši in zemljiščem, ki so v neposredni bližini. Razlog za manjšo vrednost preostalih nepremičnin predlagatelja torej vidita v izgradnji mejnega prehoda, kar pa ne predstavlja razloga za priznanje odškodnine, predvidene v 105. ali 107. členu ZUreP-1. Po navedenih določilih je namreč lahko predmet odškodnine le tista zmanjšana vrednost preostale nepremičnine, ki je neposredna posledica dejstva, da so bila nekatera zemljišča razlaščena in zato zaradi njih preostalo zemljišče za razlaščenca nima več enake vrednosti. Tega pa predlagatelja v obravnavanem primeru nista zatrjevala.

Predlagatelja sta tudi zahtevala, naj jima sodišče odmeri odškodnino, ki sta jo utrpela zaradi izgubljenega dobička, ker sta nameravala nepremičnine, ki so jima bile razlaščene, uporabiti za izvajanje poslovne dejavnosti. Ne le, da predlagatelja nista navedla, kot je to obrazložilo prvostopenjsko sodišče, da so jima bile razlaščene nepremičnine, ki predstavljajo njuna osnovna sredstva za opravljanje poklicne oziroma kmetijske dejavnosti, kar bi ju opravičevalo do zagotovitve lastninske pravice na enakovrednih nepremičninah oziroma do plačila ustrezne odškodnine v denarju iz tega naslova (slednje niti ni predmet zahtevka), pač pa izgubljeni dobiček, ki bi ga razlaščenca dosegla na nepremičninah, ki so bile predmet razlastitvenega postopka, ni škoda, predvidena v ZUreP-1, zato je v tem nepravdnem postopku ni mogoče priznati.

Utemeljena pa je pritožba, kolikor je sodišče ustavilo postopek glede odškodnine za parceli št. 490/1 in 490/2 ter glede odškodnine zaradi razlike v vrednosti med razlaščenimi in nadomestnimi nepremičninami. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da bo v zvezi s tema zahtevkoma postopek nadaljevan po pravilih pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Kopru, kar je utemeljilo z argumentom, da je med udeleženci spor o dejstvih, ta pa je potrebno obravnavati po pravilih pravdnega postopka. V zvezi z nadomestnimi nepremičninami naj bi bila sporna razlaga pogodb, s katerimi so bila predlagateljema zagotovljena nadomestna zemljišča in sicer naj bi bilo sporno vprašanje enakovrednost prejetih nadomestnih zemljišč. V zvezi z drugima dvema parcelama pa je ugotovilo, da je sporno, ali sta odškodnino zanju predlagatelja že dobila ali ne. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami predlagateljev, da je v obravnavanem primeru presoja teh spornih dejstev naloga, ki jo mora sodišče opraviti v tem nepravdnem postopku.

V 106. členu ZUreP-1 je določeno, da po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi upravni organ pozove razlastitvenega upravičenca in razlaščenca k sklenitvi sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu, če pa ta sporazum ni sklenjen, lahko razlastitveni upravičenec ali razlaščenec vloži predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku pri pristojnem sodišču. V obravnavani zadevi sta predlagatelja poleg odločbe o razlastitvi, iz katere izhaja, da z njo o višini odškodnine ni bilo odločeno, ker je bilo potrebno najprej ugotoviti obseg nadomestnih zemljišč, predložila še dopolnilno odločbo z dne 24.12.2007, iz katere izhaja, da v razlastitvenem postopku sporazum med razlaščencema in razlastitvenim upravičencem ni bil dosežen (priloga A8 spisa). Razlaščenca sta namreč vztrajala, da nadomestna zemljišča, ki so jima bila zagotovljena s pogodbami, ne ustrezajo vrednosti razlaščenih nepremičnin, glede odškodnine za parcelo 490/1, da je še nista prejela v celoti, glede odškodnine za parcelo št. 490/2 pa, da jima sploh še ni bila dana. Pri zadnjih dveh navedenih parcelah gre torej zgolj za vprašanje, ali sta predlagatelja odškodnino že dobila plačano ali ne in v posledici tega ali sta upravičena še do ustrezne odškodnine, ki bo odmerjena v tem postopku, ali ne. Utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo in v tem delu izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Če bo pri ponovnem obravnavanju zadeve sodišče ugotovilo obstoj dejstva, ki ga je zatrjevala v postopku nasprotna udeleženka, da je bilo namreč za obe parceli plačilo že zajeto v sporazumu iz leta 1992 (priloga A9 spisa), sklenjenem v postopku sporazumne določitve odškodnine za razlaščeno nepremičnino po tedanjem Zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, bo moralo (ne glede na morebitno neustreznost višine odškodnine) predlog zavrniti, v nasprotnem primeru pa za parceli določiti odškodnino.

Glede ostalih parcel je potrebno poudariti, da lastniku pripada za razlaščeno nepremičnino enakovredna nadomestna nepremičnina. Tudi tu je pomembna odločba A8, ki ugotavlja, da sporazuma v zvezi s tem med strankami postopka ni bilo. V takem primeru, kot rečeno, po šestem odstavku 106. člena ZUreP sledi vložitev ustreznega predloga, o katerem sodišče odloča v nepravdnem postopku. Ker predlagatelja postopka zatrjujeta, da nepremičnine, zajete v prej navedenih pogodbah ne ustrezajo enakovrednemu nadomestilu, bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vsebine teh pogodb. Za odločitev je ključno, ali so se udeleženci o višini odškodnine že dogovorili ali ne, kar je pravna presoja, ki jo mora opraviti prvostopenjsko sodišče v nepravdnem postopku. Pri tem tudi ni mogoče iti mimo navedb nasprotne udeleženke v tem postopku, ki se je na prvem naroku, kot to ugotavlja celo sodišče samo v izpodbijanem sklepu, strinjala, da o enakovrednosti zemljišč poda oceno izvedenec, pri čemer pa je po njenem mnenju bila cenitev nadomestnih zemljišč za razlaščenca celo ugodnejša. Tudi v tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje odločanje.

Ker je bila odločba sodišča prve stopnje delno razveljavljena, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržati za končno odločbo.