VSK sklep Cpg 72/2009

1.) Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep z dne 14.1.2009 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

2.) Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 18.3.2009 se razveljavi.

K 1.) točki izreka:

Z izpodbijanim sklepom z dne 14.1.2009 je sodišče prve stopnje: 1.) odločilo, da ni pristojno za odločanje v tem sporu; 2.) tožbo zavrglo in razveljavilo opravljena pravdna dejanja.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev, podrejeno pa, da v zvezi s problematiko, ki je predmet te pritožbe, na Sodišče ES naslovi predhodno vprašanje o uporabi in razlagi prava ES, t.j. Uredbe št. 44/2001. Navaja, da drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba tožbeni zahtevek presojati po stvarnopravnih določbah. Vendar pa je nepravilno njegovo sicer neobrazloženo stališče, da postopkov, katerih predmet so stvarne pravice na premičninah zoper osebo s stalnim prebivališčem v državi članici, ni mogoče tožiti v drugi državi članici. Ta argument v Uredbi št. 44/2001, na katero se sklicuje, nima podlage. Poudarja, da si sodišče napačno razlaga sodbo Sodišča ES v zadevi Kalfelis v. Schroeder z dne 27.9.1988, saj je namen slednje iz dometa Uredbe 44/2001 izločiti pogodbena razmerja, ne pa podrediti (zgolj in izključno) nepogodbene odškodninske spore. Slovenska sodišča pa so dolžna sodbe Sodišča ES upoštevati kot precedenčni primer. V zvezi s problematiko radiodifuznega frekvenčnega spektra v bližini meje z italijansko republiko je pristojnost po členu 5/3 Uredbe 44/2001 nedvomno podana tudi za negatorno tožbo, saj slednja ob upoštevanju kriterijev Sodišča ES prav tako spada v področje deliktov in kvazideliktov. Tožba zaradi motenja posesti in negatorna tožba po slovenskem pravu sicer ne spadata v področje deliktov in kvazideliktov, vendar to ne pomeni, da zanjo ni mogoče uporabiti III. odstavka 5. člena Uredbe 44/2001. Definicijo področja deliktov in kvazideliktov je po mnenju Sodišča ES treba določiti z avtonomno razlago (primer Kalfelis). Ta pojem zajema „vsak zahtevek, v katerem tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženca, in ki nima pogodbene osnove. Tožba za prenehanje vznemirjanja izpolnjuje kriterije Sodišča ES, saj gre za smiselno ugotovitev, da je prišlo do škodnega dogodka (čeprav se ne uveljavlja odškodnina).

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi trdi, da je upravičena uporabnica frekvence na valovni dolžini 106,40 MHz (na oddajniku T.) na določenem območju pokrivanja. Radijski signal tožeče stranke moti radijski signal R. 80, ki ga oddaja tožena stranka na isti radijski frekvenci. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva, da preneha z vznemirjanji in naj se ji prepove nadaljnje vznemirjanje. Kot podlago tožbenega zahtevka navaja 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Zakon o pravdnem postopku (ZPP vključno z novelo ZPP-D) v 180. čl. določa, da sodnik ni vezan na pravno podlago tožbenega zahtevka, kot jo navaja tožeča stranka (3. odst.). Glede na to v obravnavanem primeru podlage za odločanje ne predstavlja zgolj določba 99. čl. SPZ, po kateri lahko lastnik ali domnevni lastnik s tožbo od tretjega, ki ga vznemirja pri izvrševanju lastninske pravice, zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje, ampak tudi določba 133. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Zato je že iz tega razloga napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je treba tožbeni zahtevek presojati (zgolj) na stvarnopravni podlagi, in ga je glede na navedeno mogoče presojati tudi na obligacijskopravni podlagi.

Ker je v obravnavanem primeru predmet presoje mednarodna pristojnost slovenskega sodišča, se postavlja vprašanje, ali je v sistemu Uredbe sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (dalje: Uredba št. 44/2001) tožba, ki je vložena v tej zadevi, odškodninske ali lastninske narave. Odgovor na to vprašanje je mogoče iz obstoječe sodne prakse Sodišča ES zanesljivo izpeljati, zato ni potrebe za predložitev predhodnega vprašanja v skladu z 243. čl. PES, kot to predlaga tožeča stranka v pritožbi. Sodišču ES je bilo v zadevi C-343/04 (Land Oberrosterreich proti ČEZ as) predloženo predhodno vprašanje v okviru spora med Zvezno deželo Gornja Avstrija in češko družbo ČEZ zaradi škodljivih vplivov iz jedrske elektrarne Temelin, ki stoji na ozemlju Češke republike in z njo upravlja tožena stranka, na kmetijska zemljišča v Avstriji, ki so v lasti tožeče stranke. Navedeno sodišče je odločilo, da tožba zaradi prenehanja škodljivih vplivov, torej klasična negatorna tožba, ni tožba v postopkih, katerih predmet so stvarne pravice na nepremičninah. Sodišče ES je pri tem poudarilo, da je podlaga take tožbe seveda kršitev stvarne pravice na nepremičnini, vendar pa v tem primeru stvarna narava pravice ni bistvena oziroma ni odločilnega pomena. Ni videti razloga, da ne bi veljala ista obrazložitev tudi za opredelitev narave negatorne tožbe za prenehanje vznemirjanja v zvezi s premičninami.

Ker torej tožba v obravnavani zadevi ni stvarnopravna tožba v smislu Uredbe št. 44/2001, gre lahko le za obligacijskopravno odškodninsko tožbo, za katero člen 5(3) Uredbe št. 44/2001 določa tudi pristojnost sodišč kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek (tožbe v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti).

Glede na navedeno je pristojnost slovenskega sodišča za takšno tožbo, kot je vložena v obravnavani zadevi, podana z določbo člena 5(3) Uredbe št. 44/2001, saj gre za vznemirjanje (škodo oziroma grozečo škodo), ki nastaja območju Okrožnega sodišča v Kopru.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 354. čl. ZPP, pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje, pri katerem bo presojalo tudi preostale ugovore tožene stranke, med drugim tudi ugovor litispendence.

K 2.) točki izreka:

Z izpodbijanim sklepom z dne 18.3.2009 je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 1.267,29 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev. Trdi, da ima izpodbijani sklep podlago v sklepu sodišča prve stopnje z dne 14.1.2009, ki pa zaradi vložitve pritožbe tožeče stranke še ni postal pravnomočen. Glede na to tudi ni pravne podlage za naložitev plačila stroškov tožene stranke v breme tožeče stranke. O morebitnem plačilu pravdnih stroškov tožene stranke bo moč odločiti šele po pravnomočni odločitvi o samem zahtevku.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa izhajalo iz predpostavke, da je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP (načelo uspeha v pravdi). Ker pa je pritožbeno sodišče sklep o nepristojnosti in zavrženju tožbe razveljavilo, kot je razvidno iz predhodne točke, je bilo treba posledično razveljaviti tudi sklep o stroških.