VSK sodba Cpg 142/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in toženi stranki prisodi vse pravdne stroške, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo novelo Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij iz leta 1998 (v nadaljevanju: ZUODNO-B), zlasti 3. člen tega zakona. Ta zakonska novela je namreč v 1. in 2. členu ponovno opredelila obseg novoustanovljenih občin, opredeljenih v 2. in 3. členu osnovnega zakona (Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij – v nadaljevanju: ZUODNO), v 3. členu pa je spremenila tudi pravo usodo delov občin oziroma krajevnih skupnosti. Te so namreč prenehale obstajati, njihovo premoženje pa je prešlo na novoustanovljene občine. MOK pa tudi ni prenesla nepremičnega premoženja nazaj na tožečo stranko, saj tožeča stranka tega dejstva ni dokazala. Zemljiškoknjižni vpis ni relevanten podatek.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljena odločilna dejstva pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve. ZUODNO iz leta 1994 (Ur.l. RS, št. 60/1994) je v 2. členu predpisal, da se ustanovijo določene občine, ki obsegajo poimensko določena naselja, v 3. členu tega zakona pa je bilo predpisano, da se ustanovijo določene mestne občine s poimensko določenimi naselji, med njimi tudi MOK, v katero sodi tudi naselje Š., sicer obstoječa krajevna skupnost v dotlej uveljavljeni lokalni samoupravni ureditvi v okviru koprske občine oziroma takratne družbenopolitične skupnosti. V skladu s prvim odstavkom 4. člena tega zakona je ta obstoječa krajevna skupnost in njeni organi nadaljevala z delom, oziroma se je nadaljevala njena pravna subjektiviteta, saj je bila z občinskim statutom iz leta 1995 predvidena delitev omenjene mestne občine tudi na to krajevno skupnost, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako ima sodišče prve stopnje prav, da je prišlo z novelo ZUODNO-B (Ur.l. RS, št. 56/1998) do spremembe teritorialne mreže občin, kar pomeni, da je prišlo do ustanovitve nekaterih novih občin, oziroma do spremembe meja med občinami, pri čemer pa je veliko občin – med njimi tudi MOK – ostalo teritorialno nespremenjenih. Za te občine pa določba prvega odstavka 3. člena ZUODNO-B ne velja (kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba), marveč se uporablja zgolj za krajevne skupnosti in ožje dele občin, na območju novih občin, ki so bile ustanovljene s to zakonsko novelo. Le tem krajevnim skupnostim preneha pravna subjektiviteta, njihovo premoženje in delavce pa prevzame novoustanovljena občina. Novoustanovljene občine po tem predpisu so namreč tudi po mnenju pritožbenega sodišča lahko le tiste občine, katerih območje se je z zakonsko novelo ZUODNO-B (glede na ureditev po ZUODNO iz leta 1994) spremenilo. Med te občine pa MOK ne sodi, saj se njen teritorij in (notranja) samoupravna členitev z zakonsko novelo iz leta 1998 nista v ničemer spremenila.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.