VSK sodba Cpg 34/2009

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni v 15 dneh tožeči stranki nerazdelno plačati 8.277,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.8.2004 dalje ter ji povrniti pravdne stroške. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora toženima strankama v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 577,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojih pooblaščencih vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa njeno spremembo, torej ugoditev tožbenemu zahtevku. Trdi, da je obrazložitev sodišča v smeri, da gre za nesklepčen zahtevek, v nasprotju tako z vsebino vlog tožeče stranke kot tudi z vsebino listin, ki jih je predložila tožeča stranka. Tako je že v tožbi navedla, da je glede na količino materiala, ki se vgrajuje v kanal glede na detajlni projekt, nastala razlika v količinah v neto višini 1.153.000,00 SIT, k čemur pride še 20 % DDV, tako da znaša ta postavka 5.773,66 EUR. V drugi pripravljalni vlogi je tožeča stranka navedla pod tč. 4 in 5 še obširnejše razloge glede odstopanja količine materiala ter predložila različne listine. Slednje so se tudi prečitale na glavni obravnavi. Če bi interpretacija sodišča glede 180., 285. in 286. čl. ZPP obveljala, potem bi to za vsako pravdno stranko pomenilo, da bi morala že v samih vlogah citirati popolno vsebino vseh listin, ki jih predlaga kot dokazno sredstvo. To pa ni bil smisel ZPP oz. njegovih sprememb. Prav takšne ugotovitve pa veljajo tudi glede uveljavljenih stroškov vzpostavitve gradbene mehanizacije. V obravnavanem primeru je predvsem podana tudi bistvena kršitev določb postopka v smislu 14. in 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Toženi stranki sta po svojem pooblaščencu odgovorili na pritožbo, predlagali njeno zavrnitev in uveljavljali povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je povzelo navedbe tožeče stranke, ki jih je podala v tej pravdi in ki so bile v tem, da: je tožeča stranka za toženo stranko izvedla dela po gradbeni pogodbi, vendar je prišlo do vgraditve oziroma dela z večjimi količinami materiala, nastala je razlika v vrednosti 5.773,66 EUR; je zaradi ravnanja toženih strank prišlo do zamika pri začetku izvedbe del, tožeča stranka je na gradbišču zagotovila vso mehanizacijo, ki je dalj časa stala, zato ji je nastala škoda v višini 2.503,67 EUR. Tožeča stranka je uveljavljala plačilo navedenih dveh zneskov z zamudnimi obrestmi solidarno od obeh toženih strank.

Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino vlog tožeče stranke, je zato neutemeljena. Je pa navedena trditev podana tudi v smeri, češ da tožba ni nesklepčna. Vendar pa pritožbeno sodišče s tem stališčem tožeče stranke ne soglaša. Gre za to, da je tožeča stranka sicer navedla določena dejstva v smeri utemeljevanja tožbenega zahtevka, ni pa navedla vseh odločilnih dejstev, tako da bi lahko sodišče prve stopnje zaključilo na njegovo utemeljenost. Zato je ravnalo skladno z 285. in 286. a čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP vključno z novelo ZPP-D), ko jo je pozvalo, naj dopolni nepopolne navedbe (poziva z dne 18.4.2008 in z dne 2.10.2008), in sicer (glede prve uveljavljene postavke), navede, katere razlike uveljavlja, za katera dela in po katerih postavkah, ter (glede druge postavke), za kakšno škodo gre, v zvezi s čim, in naj utemelji višino škode. Ker tožeča stranka ni ravnala skladno s pozivom, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna in je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Tudi v pripravljalni vlogi z dne 5.5.2008, na katero se sklicuje v pritožbi, ni tožeča stranka navajala odločilnih dejstev, ampak razloge, zaradi katerih je prišlo do odstopanja količine materiala. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, ni bilo nobene potrebe po izvajanju dokazov. Če je vseeno na glavni obravnavi sodišče sprejelo dokazni sklep, ga to ravnanje ni zavezovalo k temu, da bi moralo samo ugotavljati dejstva, ki izhajajo iz dokazov, kot to zmotno meni pritožnica v delu svoje pritožbe. Sklicevanje na predložene dokaze ne pomeni, da zato stranka ni dolžna podati navedbe. Ni pravilno, da stranka sodišče obremenjuje in obenem tako sodišče kot nasprotno stranko spravlja v negotovost glede vprašanja, kaj je trditvena podlaga tožbe, s tem, da se v tožbi kot na lastne navedbe sklicuje na vsebino prilog tožbe (tako: Pravdni postopek, zakon s komentarjem – k 180. čl. ZPP).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Hkrati je glede na 1. odst. 155. čl. ZPP odločilo, da nosita toženi stranki svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da nista v njem navajali nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.