VSK sodba Kp 482/2006

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo obd. M.P. iz razloga po 3.tč. 358.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1.odst. 329.čl. KZ. Po 1.odst. 96.čl. ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5.tč. 2.odst. 92.čl. ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrada njegovega zagovornika, naložilo v breme proračuna.

Zoper sodbo se pritožuje pomočnik okrožnega državnega tožilca in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1.odst. 373.čl. ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega ter mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi v obsegu, kot je v njej predlagano.

Na mnenje višje državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik in predlagal, da sodišče druge stopnje potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje obravnavane zadeve pravilno ugotovilo, ko je zaključilo, da obdolžencu subjektivni element kaznivega dejanja ni dokazan. Za obstoj predmetnega kaznivega dejanja je namreč potrebno, da se storilec, kot voznik motornega vozila zaveda, da je bila druga oseba zaradi njegovega prevoznega sredstva poškodovana in da potrebuje pomoč. Da se je obdolženec v konkretnem primeru zavedal, da je bil kolesar N.M. poškodovan zaradi njegovega vozila, namreč ne more biti nobenih pomislekov, ne glede na to, ali je kolesar trčil v vozilo obdolženca oziroma, do trčenja ni prišlo, ker je že pred tem padel po cestišču. Zanesljivo namreč je, da se je obdolženec po tistem, ko je kolesar padel obrnil nanj in sicer po njegovih navedbah zato, da ga je vprašal, če je z njim vse v redu, po trditvah oškodovanca pa, ker ga je ozmerjal zaradi načina njegove vožnje. Takšna obdolženčeva reakcija, ko je ogovoril oškodovanca, torej potrjuje zaključek, da se je obdolženec zavedal, da je oškodovanec padel zaradi njegovega vozila, ko je pri vožnji s stranske na glavno cesto ustavil na vozišču, pri čemer okoliščina, kdo je povzročil prometno nesrečo, kot je to ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, sploh ni bistvena. Slednje velja tudi za vprašanje, ali je oškodovanec trčil v vozilo ali ne, dejstvo namreč je, da je padel po tleh in da je obdolženec vedel, da je padel zaradi vožnje njegovega motornega vozila.

Bistvena okoliščina, ki je tudi predmet pritožbe, pa zadeva oškodovančeve poškodbe in v zvezi z njimi obdolženčevo zavest, da oškodovanec potrebuje pomoč. Kdaj bo takšna pomoč potrebna je stvar vsakega konkretnega primera in je največkrat odvisna bodisi od intenzivnosti ter dinamike prometne nesreče, na podlagi katere je izkustveno moč pričakovati, da je druga oseba poškodovana, ali kadar je že navzven vidno, da druga oseba zaradi poškodbe potrebuje pomoč. V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovanec utrpel udarec v levo rame in udarec ter odrgnine levega kolena in kolikor pritožnik navaja, da se je sodišče pri tem oprlo na uradni zaznamek o zbranih obvestilih od oškodovanca, ki pa ni dokaz v procesnem smislu, te njegove trditve niso upoštevne, saj so navedene poškodbe zatrjevane že v obtožnem predlogu. To pomeni, da je bilo sodišče vezano na opis v obtožnem predlogu in je zato le ugotovilo tisto, kar je obtožni akt zatrjeval. Strinjati pa se je potrebno z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da posledice oškodovančevega padca niso kazale na takšne poškodbe, da bi narekovale nudenje pomoči, pri čemer je potrebno še pojasniti, da je opis poškodb v obtožnem predlogu nedorečen v tistem delu, ko se zatrjuje udarec v rame in koleno. Sam udarec namreč ne predstavlja telesne poškodbe kolikor takšne poškodbe kot posledice udarca niso nastale. Ne glede na to, pa oškodovančevo vedenje po nesreči tudi po oceni pritožbenega sodišča ni kazalo, da potrebuje pomoč. Kot je namreč oškodovanec izpovedal, se je po padcu s kolesom pobral in odšepal proti pločniku, torej je že navzven kazal, da pomoči ne potrebuje in da je dejansko nato ni potreboval, potrjuje že dejstvo, da je sam odšel na policijsko postajo. Zato so tudi neupoštevne pritožbene trditve v smeri, da je prepričljivejša izpovedba oškodovanca, da ga obdolženec ni vprašal če potrebuje pomoč in, da se pogosto ob prometnih nesrečah poškodbe takoj ne pokažejo temveč šele kasneje. Slednje sicer nedvomno drži, vendar je za obstoj predmetnega kaznivega dejanja pomembno oškodovančevo stanje takoj ob prometni nesreči in ne šele kasneje, ko se dejansko lahko pokaže, da so poškodbe hujše, kot je to očitno bilo tudi v danem primeru. Pomembno torej je, da storilec takoj po nezgodi ve, da druga oseba, ki je bila poškodovana zaradi njegovega vozila, zaradi telesnih poškodb potrebuje pomoč, pa mu le-te ne nudi. Kolikor ta element ni podan oziroma dokazan, potem obravnavano kaznivo dejanje ne more biti podano temveč je možno razpravljati le o storitvi prekrška, sedaj po 10.odst. 135.čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP). Ker je torej glede na vse povedano izpodbijana sodba povsem pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo pomočnika državnega tožilca na podlagi 391.čl. ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo v smislu 1.odst. 383.čl. ZKP, paziti po uradni dolžnosti.

Izrek o stroških pritožbenega dela postopka na podlagi 2.odst. 98.čl. ZKP, kot nepotreben odpade.