VSRS Sodba III Ips 100/2007

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh po prejemu te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 755,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka izpolnitvenega roka za čas zamude.

A.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je v (ponovljenem) postopku ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo najemnine za poslovne prostore, ki naj bi jih tožena stranka uporabljala na podlagi tiho podaljšane najemne pogodbe v času od 6. 2. 1997 do 27. 1. 1999 (skupaj 21 mesecev in pol).

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, spremenilo prvostopenjsko sodbo in zahtevek zavrnilo, češ da je tožena stranka svoje obveznosti kot najemnik tudi za čas podaljšanega najema poravnala s tem, da je v soglasju s tožečo stranko vlagala v poslovni prostor, ki ga je zasedala. Skupni namen strank ob sklepanju najemne pogodbe naj bi bil, da najemnik stroške, ki jih je imel z adaptacijo prostorov, poračuna z obveznostjo plačevanja najemnine tudi za sporno obdobje.

3Zoper takšno sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnem tožilstvu RS. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Sodišči prve in druge stopnje sta oprli svoji odločitvi na naslednja ugotovljena pravno relevantna dejstva:

- tožeča stranka kot najemodajalka in tožena stranka kot najemnica sta dne 7. 2. 1996 sklenili najemno pogodbo za del prizidka v poslovni stavbi ..., in sicer za določen čas od 5. 2. 1996 do 5. 2. 1997;

- v pogodbi sta stranki med drugim ugotovili, da je tožena stranka že pred tem v soglasju s tožečo obnovila prostore, ki so predmet najema in da glede na to uporablja v najem dane prostore brezplačno;

- s takšnim najemom je soglašala Z. z.o.o. M., ki je bila denacionalizacijska upravičenka glede prostorov, ki so bili predmet najema;

- tožena stranka je v adaptacijo poslovnih prostorov vložila 141.032,76 DEM;

- na podlagi pooblastila tožeče stranke in Z. je družba M. p.o. dne 23. 1. 1997 pisno odpovedala najemno pogodbo in pozvala toženo stranko, naj prostore izprazni do 6. 2. 1997;

- tožena stranka prostorov ni izpraznila in jih je uporabljala tudi po 6. 2. 1997, vse do 27. 1. 1999;

- skupen namen pogodbenikov je bil, naj plačilo v obliki stroškov obnove zajema tudi čas preko izteka enega leta.

B.

Revizijske navedbe

7Revident uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi bila v tem, da je drugostopenjsko sodišče svojevoljno razlagalo pomen izjav zaslišane priče in napačno ugotovilo domnevno pravo voljo pogodbenih strank. Takšen zaključek drugostopenjskega sodišča naj bi bil v nasprotju z določbami Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih ter z ZOR, saj je zakupnik za v zakup vzeto stvar dolžan plačevati zakupnino.

8Pritožbeno sodišče naj bi nadalje zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o izvršenih (verjetno prav: odločilnih) dejstvih oziroma so ti nejasni. O odločilnih dejstvih naj bi obstajalo tudi nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbi priče. Izpovedba odločilne priče naj bi v sodbi ne bila povzeta celovito. S temi navedbami revident smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

9V skladu z drugim odstavkom 99. člena ZOR se pri razlagi spornih določb ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določbo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Vsebina oziroma pomen pogodbenih določb o brezplačnosti uporabe v najem danih poslovnih prostorov (prvi odstavek točke IV. pogodbe) v povezavi z določbo o smislu najema (drugi odstavek IV. točke pogodbe) ter z določbo o obveznosti najemnika, da na zahtevo najemodajalca ali denacionalizacijskega upravičenca izprazni prostore (V. točka pogodbe) je bila med strankama sporna. Tožena stranka se je sklicevala na to, da je bil skupni namen pogodbenih strank, naj se vrednost njene investicije v prostore poračunava z najemnino tudi še po izteku enoletnega roka, tako da bo za svoja visoka vlaganja prejela ustrezno nadomestilo. Enoletni rok da je bil določen le zato, ker ni bilo znano, koliko časa bo trajal denacionalizacijski postopek. Glede na takšne navedbe tožene stranke s tem, da se je ugotavljal skupen namen pogodbenikov in je sodišče na tako ugotovljeni skupen namen oprlo svojo odločitev, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10Kakšna je bila resnična volja strank ob sklepanju pogodbe, pa je dejansko vprašanje. Zatrjevana napačna ugotovitev te volje zato ne more pomeniti zmotne uporabe materialnega prava.

11Neutemeljen je tudi revidentov očitek, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, češ da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Obrazložitev glede odločilnega dejstva – skupnega namena pogodbenih strank – v izpodbijani sodbi je res kratka, vendar razumljiva (ni pa predmet presoje ob očitani kršitvi tudi vprašanje, ali je pravilna). Enoletni rok najema naj bi bil določen zaradi negotovosti, kdaj bo poslovne prostore treba vrniti denacionalizacijskemu upravičencu, zato je plačilo v obliki stroškov obnove, ki so bili po izpovedi priče bistveno višji od primerne enoletne najemnine, zajemalo tudi čas najema preko izteka enega leta. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi res ni povzelo izpovedi priče S. v celoti, vendar revizijsko sodišče ni našlo nasprotij med zapisnikom o njegovi izpovedi in tem, kako njegovo izpoved povzema pritožbeno sodišče.

12Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP. Priznani stroški predstavljajo nagrado za delo odvetnika v zvezi s sestavo odgovora na revizijo, odmerjeno v skladu z odvetniško tarifo, veljavno v času vložitve. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki tudi zahtevane zamudne obresti za primer zamude z njihovim plačilom (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).