VSRS Sklep III R 13/2009

Predlog se zavrne

1Toženec je 17. 4. 2009 vložil „Predlog za izločitev naslovnega sodišča in določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za postopanje in odločanje v tej zadevi“. S tem vsebinsko uveljavlja predlog po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V skladu s tem predpisom lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, vendar predlagatelj ne zatrjuje, da bi bil predlagani prenos pristojnosti kakorkoli smotrn (da bi se postopek pred kakšnim drugim sodiščem opravil laže), kar je sicer glavni cilj tega ukrepa.

2Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, tudi če so za to drugi tehtni razlogi.

K takšnim razlogom med drugim spada prenos, ki ga je treba opraviti zaradi odprave možnega (predvidljivega) razumnega dvoma, da sodniki določenega sodišča zaradi kakšnih okoliščin (zlasti zaradi tesnejših, predvsem sorodstvenih, razmerij strank in sodnikov ali drugih delavcev sodišča) ne bi mogli prosto odločati. Predlagateljevi razlogi sicer dejansko merijo na to, (da naj bi bilo videti, kakor) da naj bi razpravljajoče prvostopenjsko sodišče ne moglo zagotoviti nepristranskega sojenja, vendar pa ti razlogi po oceni Vrhovnega sodišča niso taki, da bi lahko vzbujali razumen dvom. Takega dvoma namreč ne vzbudi predlagateljevo prepričanje, da naj bi se ga želelo na sodišču ponovno izigrati oziroma da naj bi se želelo v tožničino korist izkoristiti njegovo težko psihično stanje. Enako velja za njegove trditve (ki na tem mestu niso izčrpno povzete), da naj bi tožnica z vložitvijo („skonstruirane“) tožbe storila več kaznivih dejanj na njegovo škodo in da naj bi bil v ozadju tožbe bivši predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani (z motivom, da tako pomaga Državnemu pravobranilstvu v zadevi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, na katero naj bi se bil predlagatelj obrnil v zvezi z neko zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki naj bi se bila vodila na temelju domnevnega protipravnega ravnanja sodnikov zadevnega sodišča). Enako končno velja tudi za predlagateljevo trditev, da naj bi to, da o tožbenem zahtevku na prvi stopnji sodi sodnica, ki je po rangu višja sodnica, utemeljevalo bojazen („obstaja realna možnost“, predzadnji odstavek na 8. str. njegove vloge), da bodo sodniki pritožbenega sodišča njeno končno odločitev potrdili iz kolegialnosti.

3Ukrepa po 67. členu ZPP nazadnje ne morejo utemeljiti niti očitki zoper (procesno) pravilnost sojenja (navedbe o tem, da naj sodišče predlagatelja ne bi obvestilo o preklicu naroka, o napačni navedbi na vabilu na narok, da naj bi ga zastopal odvetnik, o napačni opredelitvi spornega predmeta, ...), saj so temu namenjena pravna sredstva.

4Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče vloženi predlog na podlagi 67. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljen.

5Ker je pri tem šlo zgolj za procesnoteshnično odločitev, je tako lahko odločilo kljub določenim pomislekom glede toženčeve pravdne sposobnosti, ki so mu jih zbudile njegove navedbe v predlogu, da se zadnji čas zaradi težkega zdravstvenega stanja ni zmožen zastopati pred sodiščem. Meritorno obravnavanje zadeve pa bi vsekakor terjalo, da se to vprašanje razčisti (primerjaj 80. člen ZPP in A. Galič: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga“, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 333–336).