UPRS Sodba IV U 84/2017-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za infrastrukturo, Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo, je z izpodbijano odločbo odločil, da je zavezanec, A. d.o.o., dolžna, upoštevaje določila 73. in 74. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), odstraniti štiri objekte za obveščanje in oglaševanje, ki so postavljeni eden za drugim ob državni cesti – hitri cesti, odsek ... priključek ... (...), v KM 0,200 desno, v naselju ..., na robu površine za pešce, na cestnem svetu javne ceste. Objekti za obveščanje in oglaševanje so enostranski, dimenzije ca 3x4m jumbo plakati) in so samostojno stoječi na parc. št. 1635, k.o. ..., tik ob žičnati ograji na parc. št. 1464/18, k.o. ... (1. točka izreka). Rok za izvedbo ukrepa je najkasneje do 31. 3. 2017, zavezanka pa je dolžna obvestiti inšpektorat v peti dneh po izvedbi ukrepa (2. točka izreka). V 3. točki izreka je bilo odločeno, da stroški inšpekcijskega postopka niso nastali, in v 4. točki, da odločba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve.

2Prvostopenjski organ je odločitev oprl na ugotovitev, da so sporni objekti za obveščanje in oglaševanje postavljeni brez veljavnega soglasja, kar dokazujejo v postopku pridobljene izjave Družbe za avtoceste RS z dne 28. 9. 2016, Direkcije RS za infrastrukturo z dne 27. 9. 2016 in Mestne občine Koper z dne 28. 9. 2016. Mestna občina Koper je pojasnila, da je za obravnavane objekte izdala soglasje zavezancu, B. d.o.o. (sedaj C. d.o.o.), kot odločbo o vpisu lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov, lokacije pa je javno podjetje oddalo v najem najugodnejšemu ponudniku.

3Zaradi sprememb in dopolnitev Odloka o občinskih cestah in javnih površinah (Uradni list RS, št. 22/2016), so bile vse lokacije po uradni dolžnosti izbrisane. Spremembe in dopolnitve odloka so se nanašale na oglaševanje ob občinskih cestah v naselju, kar je sedaj prepovedano. Odločba o izbrisu lokacij je pravnomočna in dokončna. Predmetna lokacija je bila v katastru vpisana pod zap. št. 117. Glede na to, da je bilo s strani Mestne občine Koper izdano soglasje B. d.o.o., oziroma sedaj C. d.o.o., je bilo to vključeno v postopek, kot stranki udeleženec. C. d.o.o. je v pisni izjavi z dne 10. 10. 2016 pojasnila, da ni izdala nobenega soglasja za postavitev obravnavanih objektov za obveščanje in oglaševanje, pojasnili pa so tudi, da na navedeni lokaciji sedaj noben uporabnik nima veljavnega soglasja ali dovoljenja za postavitev oglaševalskih objektov.

4Inšpekcijski zavezanec je v svoji izjavi pojasnil, da je bilo za obravnavane štiri objekte pridobljeno soglasje Mestne občine Koper, št. 3502-57/2010 z dne 25. 2. 2010, 3. točka soglasja, dovoljenje Direkcije RS za ceste, pa skladno z drugim odstavkom 68. člena Zakona o javnih cesta (v nadaljevanju ZJC), ni bilo potrebno, kar izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. IV U 125/2012-9 z dne 4. 2. 2014. Prvostopenjski organ je v zvezi z navedenim pojasnil, da iz soglasja z dne 25. 2. 2010 ne izhaja sporna lokacija.

5Tožeča stranka odločitvi oporeka in vlaga tožbo iz vseh razlogov prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da je za postavitev predmetnih objektov za oglaševanje pridobila vsa soglasja, lokacije oglaševalnih objektov pa so bile vpisane v kataster oglaševalnih objektov. Odločitev Mestne občine Koper, ki je iz katastra izbrisala lokacije več oglaševalnih objektov, med njimi tudi sporno, je protizakonita in retroaktivna. Pojasnjuje tudi, da je bilo dejansko stanje v zadevi ugotovljeno nepravilno in da so predmetni oglaševalski objekti, v skladu s 3. točko soglasja Mestne občine Koper z dne 25. 2. 2010, postavljeni na nepremičnini s parc. št. 1464/18 k.o. ... in ne na sosednji nepremičnini s parc. št. 1635 k.o. ..., kot to zmotno ugotavlja prvostopenjski organ. V soglasju Mestne občine Koper je sicer navedena nepremičnina s parc. št. 1464/1 k.o. ..., ki pa je bila še z drugimi parcelami združena v nepremičnino s parc. št. 1464/18 k.o. ... Prav tako objekti niso samostojno stoječi, ampak nameščeni na varovalni ograji in zaradi slabše nosilnosti dodatno podprti še s kovinskimi stebri. Sporni objekti so bili na navedeni lokaciji nameščeni v času pred uveljavitvijo ZCes-1, ko je torej pogoje določal Zakon po javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Glede na zakonske predpise in dejanske ugotovitve prvostopenjskega organa je napačen zaključek v izpodbijani odločbi, da je za postavitev konkretnega objekta potrebno soglasje direkcije. Ta soglasje poda zgolj za izjeme, ki jih določa drugi odstavek 47. člena ZJC in drugi odstavek 80. člena ZJC. Tožeča stranka ponovno poudarja, da je za postavitev objektov imela pridobljena vsa zahtevana soglasja, ki so bila v času izdaje izpodbijane odločbe veljavna. Ne soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je prvostopenjski organ ugotovil in razčistil bistvena dejstva in pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje. Prav tako materialni predpisi niso bili uporabljeni skladno z njihovim namenom. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga povrnitev stroškov postopka.

6Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

7Stranka z interesom v tem upravnem sporu, C.r d.o.o., je v odgovoru na tožbo pojasnila razloge za spremembo Odloka Mestne občine Koper o občinskih cestah in javnih površinah, v katerem je bil dodan nov 33.a člen, ki določa, da je obveščanje in oglaševanje v območju občinske ceste prepovedano, ne glede na določbo prvega odstavka, pa lahko pristojni organ izda soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, pod pogoji iz tega predpisa. Na podlagi te določbe je Mestna občina Koper ugotovila, da je odločbo o vpisu lokacije v kataster neskladna z omenjenim predpisom, zato je z novo odločbo z dne 14. 4. 2016 iz registra izbrisala več lokacij, med drugim tudi sporno lokacijo. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1216/2016-14 z dne 20. 3. 2017, v kateri se je sodišče opredelilo do očitka retroaktivnosti. Izrecno poudarja tudi, da ne glede prej navedeno, tožeča stranka za postavitev spornih objektov nikoli ni dobila soglasja. Predlaga, da sodišče tožbe zavrne in stranki z interesom povrne stroške postopka.

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, glede tožbenih navedb pa dodaja:

10Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora odstraniti štiri objekte za obveščanje in oglaševanje ob državni cesti – hitri cesti ..., odsek ... priključek ... (...), v KM 0,200 desno, v naselju ..., na robu površine za pešce, na cestnem svetu javne ceste.

11Sodišče kot bistveno za odločitev v obravnavani zadevi šteje ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da je sporni objekt za obveščanje in oglaševanje postavljen v območju varovalnega pasu državne ceste – hitri cesti ..., odsek ... priključek ... (...), v KM 0,200 desno, v naselju ..., kar pomeni, da je bil dolžan prvostopenjski organ upoštevati določbe ZCes-1, ki se nanašajo na obveščanje in oglaševanje ob državni cesti.

12Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti ureja določba 78. člena ZCes-1, ki v tretjem odstavku določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. V petem odstavku tega člena pa je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije.

13Sporni objekti so bili postavljeni pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011. Pred tem je pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), in sicer v 68. členu. Inšpekcijski organ je tudi po mnenju sodišča pravilno postopal po določbah sedaj veljavnega ZCes-1, ker je z dnem uveljavitve ZCes-1 ZJC prenehal veljati. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo.

14V obravnavani zadevi sodišče na podlagi listin priloženega upravnega spisa ugotavlja, da soglasje za sporne štiri objekte za obveščanje in oglaševanje ob državni cesti – hitri cesti ..., odsek ... priključek ... (...), v km 0,200 desno, v naselju ..., ni bilo izdano. Gre namreč za lokacijo postavitve, ki zahteva pridobitev soglasja direkcije (peti odstavek 78. člena ZCes-1) in ga soglasje Mestne občine Koper iz leta 2010 niti ne bi moglo nadomestiti. Tudi sicer je prvostopenjski organ izčrpno pojasnil, da je bilo s strani Mestne občine Koper soglasje za postavitev objektov za oglaševanje podeljeno B.d.o.o., vendar nikoli ni bilo izdano, kar potrjuje dopis oziroma pisna izjava C. d.o.o. z dne 10. 10. 2016.

15Iz navedenega razloga sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na zatrjevanje tožeče stranke, da so sporni štirje objekti postavljeni s soglasjem Mestne občine Koper in tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na spremenjene parcelne številke. Ker v zadevi sodišče ne dvomi v ugotovitev prvostopenjskega organa, ki se nanaša na točno lokacijo spornih objektov, zavrača tudi tožbene ugovore, v katerih tožeča stranka zatrjuje, da za postavitev štirih objektov ni bilo potrebno soglasje direkcije. Po stališču tožeče stranke naj bi bila direkcija pristojna za izdajo soglasja zgolj in samo za območje varovalnega pasu ceste izven naselij, znotraj naselij (kot velja to v konkretnem primeru) pa te pristojnosti nima. Kot je sodišče že pojasnilo, je treba v obravnavani zadevi uporabiti določbe ZCes-1 in ne določb ZJC, na katere se sklicuje tožeča stranka, toliko bolj v obravnavanem primeru, ko listine priloženega upravnega spisa dokazujejo tudi, da je pravilna ugotovitev obeh upravnih organov, da tudi po določbah ZJC soglasje pri spornih objektov ni bilo podano, niti s strani Mestne občine Koper.

16Sodišče nadalje ugotavlja, da je bila tožeči stranki v postopku dana možnost, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s čimer je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Upravna organa sta svojo odločitev ustrezno obrazložila in utemeljila v delih, ki so bistveni za izrek predmetnega ukrepa. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve, kar velja tudi za pritožbeni organ, ki se je ustrezno opredelil do navedb tožeče stranke v pritožbi.

17Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožeči stranki ni bila prekršena ustavna pravica do pravnega varstva, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

18Stroške v tem upravnem sporu sta priglasili tožeča stranka in stranka z interesom. Sodišče je njune zahtevke za povrnitev stroškov zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.