VSC sklep EPVDp 113/2009

Pritožba storilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu prekrška izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki so bile vpisane vanj na dan 30. 3. 2009, ko je storil prekršek, s katerim je kot voznik začetnik dosegel 7 kazenskih točk v cestnem prometu, ter mu naložilo v plačilo sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sklepa.

Takšno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija storilec prekrška, ki v pritožbi navaja, da držijo ugotovitve sodišča o izrečenih kazenskih točkah, vendar do prejema izpodbijanega sklepa ni vedel, da se kazenske točke motornih vozil vseh kategorij seštevajo, niti ni dobil obvestila, da se točke že bližajo končnemu številu. Tudi ko je opravil vozniški izpit za B kategorijo mu ni bilo rečeno, da se kazenske točke H kategorije, ki jih je dobil 2006, lahko kasneje upoštevajo skupaj s kazenskimi točkami za B kategorijo. Prav tako mu ni logično, da ni upravičen do česa podobnega kot vozniki, ki niso začetniki, po 189. čl. ZVCP-1, saj je z B kategorijo dosegel le 4 kazenske točke in vedno le zaradi malenkost prehitre vožnje, ne pa zaradi alkohola. Z izpodbijanim sklepom se ne strinja, ker meni, da bi lahko upoštevali le kazenske točke za B kategorijo in ne tudi kazenske točke H kategorije, saj takrat, ko so mu bile izrečene točke za H kategorijo, še ni imel B kategorije.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb in v skladu z uradnim preizkusom po 159. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno gradilo svojo odločitev na ugotovitvah, da so bile storilcu izrečene 3 kazenske točke s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju z dne 6. 11. 2006, ki je postala pravnomočna 1. 12. 2006, za prekršek, storjen z H kategorijo motornih vozil, 1 kazenska točka s plačilnim nalogom Policijske postaje Velenje z dne 20. 4. 2008, ki je postal pravnomočen 29. 4. 2008 in 3 kazenske točke s plačilnim nalogom Policijske postaje Velenje z dne 30. 3. 2009, ki je postal pravnomočen 8. 4. 2009, pa za prekrška storjena z B kategorijo motornih vozil. Prekršek z motornim vozilom H kategorije je storil 28. 10. 2005, prekrška z motornim vozilom B kategorije pa 20. 4. 2008 in 30. 3. 2009. Ker iz izpisa iz evidence izdanih vozniških dovoljenj, ki ga je sodišču prve stopnje posredovala U. e. V. dne 14. 7. 2009 (list. št. ... spisa) izhaja, da je storilec vozniško dovoljenje za H kategorijo motornih vozil prvič pridobil 24. 12. 2003, za B kategorijo motornih vozil pa 21. 11. 2007, medtem ko bo 21 let dopolnil 14. 10. 2010, je imel glede na določbo 66. točke I. odst. 23. čl. ZVCP-1 status voznika začetnika do 14. 10. 2010 in tako ni nobenega dvoma, da je vse prekrške storil kot voznik začetnik. Po določbi IV. odst. 235. čl. ZVCP-1 v zv. s III. in IV. odst. 22. čl. ZP-1 pa se vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času treh let doseže ali preseže 7 kazenskih točk v cestnem prometu.

Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ločeno seštevati točke za H in B kategorijo motornih vozil, so neutemeljene, ker je iz besedila 22. čl. ZP-1 mogoče razbrati, da zakon ne razlikuje, s katerimi motornimi vozili in temu ustreznimi kategorijami je storilec zbral kazenske točke, saj je namen izrekanja te kazenske sankcije preprečiti udeležbo v cestnem prometu tistim voznikom, ki so kršili cestnoprometne predpise tako, da so v posledici dosegli in presegli 18 kazenskih točk. Sicer V. odst. 22. čl. ZP-1 določa možnost, da se z zakonom lahko določi, da se posameznim vrstam voznikov izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za posamezne kategorije motornih vozil, za katere so imeli vozniško dovoljenje v času storitve prekrška, s katerim je bilo doseženo predpisano število kazenskih točk in pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti posamezne kategorije vozniškega dovoljenja, vendar te možnosti zakonodajalec v obstoječi materialnopravni zakonodaji še ni izkoristil, zaradi česar sodišče nima zakonske podlage za ločeno seštevanje kazenskih točk po kategorijah. Dejstva, da storilec ni vedel, da se točke različnih kategorij seštevajo pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, da mu tega nihče ni povedal niti po opravljenem vozniškem izpitu za B kategorijo motornih vozil, da ni bil obveščen, da se število kazenskih točk bliža končnemu seštevku in da v času storitve prekrška z motornim vozilom H kategorije vozniškega izpita za B kategorijo motornih vozil sploh še ni imel, pa na pravilnost izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča ne vplivajo. Storilec sicer pravilno ugotavlja, da ni upravičen do pravic, ki jih imajo po 189. čl. ZVCP-1 tisti vozniki, ki niso vozniki začetniki (slednje je organ, ki vodi evidenco o kazenskih točkah, dolžan obvestiti o doseženih ali preseženih 8 kazenskih točkah, če pa presežejo 13 kazenskih točk, pa ne presežejo 17 kazenskih točk, pa jih je dolžan celo napotiti na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo, po katerem se vozniku, enkrat v dveh letih, izbrišejo iz evidence 4 kazenske točke), saj se mu že pri doseženih 7 kazenskih točkah izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ali je takšna zakonska ureditev pravilna in pravična, ni stvar pritožbenega odločanja, saj gre za odločitev zakonodajalca, ki je pristojen za sprejemanje zakonov, na katere so sodišča vezana. Zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

Storilčeva pritožba je glede na pojasnjeno neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa po čl. 159 ZP-1 ni bilo ugotoviti nezakonitosti, na katere pritožbeno sodišče sicer pazi uradoma.

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo prvostopenjsko sodišče (III. odst. 34. čl. Zakona o sodnih taksah – ZST-1).