VSC sklep Cp 652/2009

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu, to je glede 70 % odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek z dne 30.9.2003 razveljavi in se zadeva v tem delu vrne v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo 70 % odgovornost tožene stranke za škodni dogodek 30. 9. 2003.

Proti temu delu sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče ni zaslišalo izvedenca, čeprav ne razpolaga z znanjem glede ustreznosti odra in je odločitev preuranjena. Varnostni inženir nepravilnosti ni ugotovil, sodišče pa je dalo prevelik poudarek dodanemu fosnu. Sodišče ni zadosti upoštevalo alkoholiziranosti tožnika in neuporabo čelade. Iz zapisnika varnostnega inženirja z dne 1. 10. 2003 izhaja kot vzrok nesreče neprevidnost tožnika in domnevna vinjenost. Tožena stranka je storila vse, da do škode ne bi prišlo, dala je na razpolago čelade (preverjala je delavce tudi z alkoskopi). Tudi sicer se toženec ne strinja z razmerjem 70 % proti 30 %. Tožena stranka trdi, da je tožnik izključno kriv za škodo. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in predlaga razveljavitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče je preuranjeno ugotovilo 70 % odgovornost tožene stranke, ne da bi stranki dali možnost, da bi s pomočjo mnenja izvedenca dokazovala, da ni odgovorna. Sodišče res prosto presoja, katere dokaze bo izvedlo, toda ne more zavrniti dokaznega predloga, če skuša stranka dokazovati odločilna dejstva, v konkretnem primeru ekskulpacijo odškodninske odgovornosti.

Ustreznost odra je res strokovno vprašanje, ki ga stranka lahko analizira in dokazuje le s pomočjo izvedenca.

Zaslišanje izvedenca je toliko bolj pomembno, ker se tožena stranka sklicuje na mnenje varnostnega inženirja, da naj bi bil vzrok za nesrečo v neprevidnosti tožnika.

Sodišče ni odgovorilo na trditveno podlago tožnika, da je padel preko prenizke ograje in ne tam, kjer naj bi manjkal en fosen. S tem v zvezi je vprašljiva ugotovitev sodišča, da nihče ni poskrbel za opis ograje. Ograja je v resnici opisana na list. št. ... in sicer, da je bil za ograjo nameščen le en železen drog v višini 60 do 70 cm. Tožnik je v zvezi z ograjo trdil, da je bila prenizka. Tožnik pa na list. št. ... ni bil podrobno zaslišan o tem, kako je dejansko padel.

Sodišče bo moralo oceniti, ali je opisana ograja ustrezala predpisom in ali je bila vzrok, ali sovzrok, za padec tožnika. Toženec je skušal ravno z izvedencem dokazovati, da je bila ograja kot celota (pot iz desk in ograja) ustrezna in da je za padec izključno kriv tožnik.

Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa tudi ni dokončno ugotovljeno za pravilno uporabo materialnega prava; narava teh pomanjkljivosti pa je taka, da je pritožbeno sodišče ne more odpraviti in je bilo zato sodba razveljavljena (čl. 354 in 155 ZPP).

Glede na razveljavitev sodbe bo o pritožbenih stroških odločilo sodišče prve stopnje.