VSC sklep Cpg 37/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik in dolžnik krijeta vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika in začasno odredbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 10. 7. 2008, opr. št. Zg 5/2008 razveljavilo.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil upnik iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V njej je navedel, da med njim in dolžnikom ni sporno, da je bil najuspešnejši dražitelj na dražbi, z zapisnikom pa je bil pozvan k sklenitvi pogodbe, kar je potrdil njegov zaslišani direktor. Uvodoma je poudaril, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu glede izkazane verjetnosti obstoja njegove terjatve sprejelo povsem nasprotno stališče od tistega v sklepu o izdani začasni odredbi z dne 10. 7. 2008, opr. št. Zg 5/2008. Vztrajal je pri stališču, da je bil pravni posel prodaje cit. nepremičnin že sklenjen, saj prodajalčeva objava najboljšega ponudnika po končani dražbi predstavlja sprejem ponudbe najboljšega ponudnika za prodajo nepremičnine. S tem med prodajalcem in najboljšim ponudnikom nastane pravno razmerje prodajne pogodbe, s podpisom dražbenega zapisnika pa je zadoščeno tudi pismenosti, ki je potrebna za sklenitev pravnega posla, katerega predmet je prodaja nepremičnin. Naknadna sestavitev pisne prodajne pogodbe je le deklaratornega značaja. Dolžnik kasneje ni želel pristopiti k sestavi pisne prodajne pogodbe, s tem pa je ravnal krivdno glede dolžnosti izpolnitve prevzete obveznosti iz sklenjenega pravnega posla. Med njim in dolžnikom je nastalo pravno razmerje, podobno stanju pravnomočnega sklepa o domiku in izročitvi kupcu v izvršilnem postopku. Izpostavil je določbi členov 19 in 20 Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (v nadaljevanju: ZSPDPO) ter 38. člen Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (v nadaljevanju: Uredba), ki določa, da posamični program poleg sestavin iz 20. člena vsebuje tudi vsebino objave javne dražbe in pogodbo, ki vsebuje bistvene sestavine v skladu z vsebino razpisa, in v katero se po opravljeni dražbi vstavi na dražbi dosežena cena. Že v določbi I. odstavka 20. člena ZSPDPO je jasno zapisano, da se javna dražba izvede kot javna prodaja, pri kateri je prodajna pogodba sklenjena s ponudnikom, ki pristane na vnaprej določene pogoje in ponudi najvišjo ceno. Sestavni del javne prodaje na javni dražbi mora torej biti poleg javno objavljenih pogojev prodajna pogodba z vsemi bistvenimi elementi. Tudi dolžnik sam je v svojih razpisnih pogojih izrecno navedel, da mora uspešni dražitelj podpisati prodajno pogodbo, ne pa da bi moral biti izpolnjen še kakšen pogoj, da bi bila prodajna pogodba sklenjena. Pravno gledano zato ne gre za sklenitev pogodbe, temveč za podpis že sklenjene pogodbe. Pogodba je bila sklenjena že takrat, ko je ponudnik pristal na vnaprej določene pogoje in ko je ponudil najvišjo ceno, pred tem pa sta se stranki pogodbe že uskladili glede bistvenih sestavin pogodbe. Postopek bi se lahko ustavil do sklenitve pravnega posla, torej še med samo javno dražbo, vendar ne po tem, ko je (bilo) ugotovljeno, kdo je bil najboljši ponudnik in za kakšno ceno. V zapisniku o javni dražbi so navedene vse bistvene sestavine pogodbe, s tem pa je podana pisna oblika, ker izraža soglasje strank glede bistvenih sestavin pogodbe. Zapisnik sta obe stranki tudi podpisali, zavezovalni posel je bil zato s tem sklenjen. Upnik se je skliceval še na pravno ekspertizo Zavoda za pravne raziskave C. I. in na njeno vsebino. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni in v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, oz. ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, in priglasil pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je dolžnik nasprotoval pritožbenim navedbam upnika, predlagal zavrnitev pritožbe in priglasil pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi ugotovitev oz. zaključkov, da upnik z navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazal primarnega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, tj. verjetnega obstoja terjatve do dolžnika po I. odstavku 272. člena ZIZ.

Ugotovitve oz. zaključki sodišča prve stopnje so pravilni.

Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje v sklepu o ugovoru zoper izdano začasno odredbo lahko postavi na drugačno pravno stališče, saj je prav temu namenjen kontradiktorni ugovorni postopek, v katerem se pretresajo navedbe obeh strank, ki lahko pripeljejo do drugačne odločitve od tiste, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v sklepu o začasni odredbi.

Odločilnega pomena v obravnavani zadevi je, ali je upnik z navedbami in dokazi v predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazal za verjetno, da njegova terjatev zoper dolžnika obstoji ali da mu bo nastala (v skladu s I. odstavkom 272. člena ZIZ).

V dražbenih pogojih za prodajo nepremičnin, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo v 12. točki izrecno določeno, da lahko prodajalec (torej dolžnik) do sklenitve pravnega posla ustavi postopek prodaje. V 4. točki dražbenih pogojev je določeno, da se prodajna pogodba podpiše v roku 15 dni po končani javni dražbi, kupnina pa se mora plačati v roku 8 dni od sklenitve prodajne pogodbe (5. točka dražbenih pogojev). Ti dražbeni pogoji so bili objavljeni in upniku predhodno znani. Iz zapisnika o javni dražbi z dne 1. 7. 2008 je razvidno, da je bil upnik kot najboljši ponudnik z izročitvijo zapisnika šele pozvan k sklenitvi prodajne pogodbe. Dolžnik oz. (zanj) Komisija za vodenje in nadzor postopka pridobivanja, razpolaganja in upravljanja stvarnega in finančnega premoženja M. o. C. pa je nato dne 2. 7. 2008 izdala sklep o ustavitvi postopka prodaje nepremičnin.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo 40. člen Uredbe in 20. člen ZSPDPO, da je predmet razpisa javne dražbe prodajna pogodba, ki se jo razpisovalec zaveže skleniti z najboljšim ponudnikom po vnaprej določenih pogojih, torej v obravnavanem primeru v roku 15 dni po izvedeni javni dražbi. Pogodba, ki je predmet javnega razpisa, pa je sklenjena šele tedaj, ko je v pisni obliki s podpisom pogodbe izražena volja pogodbenih strank. Upnik pa tega ni izkazal.

Odločilnega pomena je tudi, da je oseba, ki je upravičena v imenu in za račun dolžnika skleniti pravni posel, torej podpisati prodajno pogodbo, župan. Zato ni mogoče sprejeti trditev upnika, da je bila s podpisom zapisnika o javni dražbi (ki so ga podpisali člani Komisije za vodenje in nadzor postopka pridobivanja, razpolaganja in upravljanja stvarnega in finančnega premoženja M. o. C., pristojne za izvedbo javne dražbe) že sklenjena prodajna pogodba.

Prav tako kot mora izvršilno sodišče v postopku prodaje nepremičnine na javni dražbi strogo upoštevati pravila in pogoje, ki jih je navedlo v odredbi o prodaji (in od katerih je odvisno, ali bo sklep o domiku sploh postal pravnomočen), tudi upnika zavezujejo vnaprej objavljeni pogoji za prodajo nepremičnin dolžnika in sklenitev prodajne pogodbe, ki jih je sprejel.

Ker si je dolžnik izrecno pridržal pravico do ustavitve postopka prodaje do sklenitve prodajne pogodbe, s čemer je bil upnik vnaprej seznanjen in je pristal na ta pogoj, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni verjetno izkazal obstoja svoje zatrjevane nedenarne terjatve do dolžnika (tj. terjatve na ugotovitev, da je med njim in dolžnikom sklenjena prodajna pogodba in da mu je dolžnik dolžan izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino).

Po opisanem je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo; v postopku na prvi stopnji pa ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bil uspešen (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Prav tako pa mora sam kriti stroške, priglašene v odgovoru na pritožbo, dolžnik, saj ti v tej pritožbeni zadevi niso bili potrebni (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 155. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).