VSC sodba Cpg 241/2008

Pritožbi toženih strank se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da izrek sodbe glasi:

Tožbeni zahtevek, ki glasi:

1./Ugotovi se, da je prodaja 1. toženi stranki S. I., P. ..., B., za:

- avto M. B. E 200 (letnik 1998) – pogrebni avto, št. šasije ..., št. motorja ..., reg. št. ..., za ceno 20.864,43 EUR po računu št. ... z dne 22.5.2000

brez pravnega učinka proti stečajni masi v stečajnem postopku zoper M., proizvodnja, izvoz-uvoz, trgovina d.o.o., P. ..., B. – v stečaju, in je zato prvotožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso navedeno premično premoženje v osmih dneh pod izvršbo;

2./ ugotovi se, da je prodaja 2. toženi stranki S. A., P. ..., B., za:

- motorno kolo H. D. (letnik 1996), tip ..., št. šasije ..., reg št. ..., za ceno 1.460,52 EUR, po računu št. ... z dne 17.2.2000

- kamionet C. J. 2,0 I (l.1997) - pogrebni avto, št. šasije ..., št. Motorja ..., reg. št. ..., za ceno 2.503,76 EUR, po računu št. ... z dne 18.2.2000

- N. J. T. II (l. 1995), št. šasije ..., reg. št. ..., za ceno 4.172,93 EUR, po računu št. ... z dne 22.2.2000

- PC P., PC navaden, 2 tiskalnika E., 5 kom M., radijsko postajo ter telefonsko centralo, v skupni vrednosti 333,83 EUR (80.000,00 SIT), po rač. št. ..., z dne 06.06.2000,

- pisarniško pohištvo, kosilnico, motokultivator, kosilnico malo, akustični aparat, v skupni vrednosti 659,32 (158.000,00 SIT), po rač. št. ..., z dne 06.06.2000 brez pravnega učinka proti stečajni masi v stečajnem postopku zoper M., proizvodnja, izvoz-uvoz, trgovina d.o.o., P. ..., B. – v stečaju, in je zato drugotožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso navedeno premično premoženje v osmih dneh pod izvršbo;

3./ Ugotovi se, da je prodaja 3. toženi stranki, S. P., P. ..., B., za

- osebni avto ... (l. 1998), št. šasije ..., št. motorja ..., reg. št. ..., za ceno 2.044,73 EUR, po računu št. ... z dne 17.2.2000

- kamionet C. J. 2,0 I (l. 1997) - pogrebno vozilo, št. šasije ... , št. motorja ..., reg. št. ..., za ceno 3.839,09 EUR, po računu št. ..., z dne 18.2.2000,

brez pravnega učinka proti stečajni masi v stečajnem postopku zoper M., proizvodnja, izvoz-uvoz, trgovina d.o.o., P. ..., B. – v stečaju, in je zato drugotožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso navedeno premično premoženje v osmih dneh pod izvršbo;

Tožena stranka S. I., P. ..., B., je dolžna poravnati tožeči stranki R. S., 51.312,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2000 dalje, do plačila, v roku 8. dneh pod izvršbo,

4. Tožene stranke so solidarno dolžne tožeči stranki povrniti 4.071,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku tega roka 15 dni od vročitve te odločbe dalje.”

se kot neutemeljen zavrne.

Tožeča stranka mora toženim strankam nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 5.178,89 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 24. 6. 2008 opr. št. II Pg 193/2000 izreklo:

“1./Ugotovi se, da je prodaja 1. toženi stranki S. I., P. ..., B., za:

- avto M. B. E 200 (letnik 1998) – pogrebni avto, št. šasije ..., št. motorja ..., reg. št. ..., za ceno 20.864,43 EUR po računu št. ... z dne 22.5.2000

brez pravnega učinka proti stečajni masi v stečajnem postopku zoper M., proizvodnja, izvoz-uvoz, trgovina d.o.o., P. ..., B. – v stečaju, in je zato prvotožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso navedeno premično premoženje v osmih dneh pod izvršbo;

2./Ugotovi se, da je prodaja 2. toženi stranki S. A., P. ..., B., za:

- motorno kolo H. D. (letnik 1996), tip ..., št. šasije ..., reg št. ..., za ceno 1.460,52 EUR, po računu št. .... z dne 17.2.2000

- kamionet C. J. 2,0 I (l.1997) - pogrebni avto, št. šasije ..., št. motorja ... , reg. št. ..., za ceno 2.503,76 EUR, po računu št. .... z dne 18.2.2000

- N. J. T. II (l. 1995), št. šasije ..., reg. št. ...3, za ceno 4.172,93 EUR, po računu št. ... z dne 22.2.2000

- P., PC navaden, 2 tiskalnika E., 5 kom M., radijsko postajo ter telefonsko centralo, v skupni vrednosti 333,83 EUR (80.000,00 SIT), po rač. št. ..., z dne 06.06.2000,

- pisarniško pohištvo, kosilnico, motokultivator, kosilnico malo, akustični aparat, v skupni vrednosti 659,32 (158.000,00 SIT), po rač. št. ..., z dne 06.06.2000

brez pravnega učinka proti stečajni masi v stečajnem postopku zoper M., proizvodnja, izvoz-uvoz, trgovina d.o.o., P. ..., B. – v stečaju, in je zato drugotožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso navedeno premično premoženje v osmih dneh pod izvršbo;

3./Ugotovi se, da je prodaja 3. toženi stranki, S. P., P., B., za

- osebni avto B. (l. 1998), št. šasije ..., št. motorja ..., reg. št. ..., za ceno 2.044,73 EUR, po računu št. ... z dne 17.2.2000

- kamionet C. J. 2,0 I (l. 1997) - pogrebno vozilo, št. šasije ..., št. motorja ..., reg. št. ..., za ceno 3.839,09EUR, po računu št. ..., z dne 18.2.2000,

brez pravnega učinka proti stečajni masi v stečajnem postopku zoper M., proizvodnja, izvoz-uvoz, trgovina d.o.o., P., B. – v stečaju, in je zato drugotožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso navedeno premično premoženje v osmih dneh pod izvršbo;

II.Tožena stranka S. I., P., B., je dolžna poravnati tožeči stranki Republiki Sloveniji 51.312,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2000 dalje, do plačila, v roku 8. dneh pod izvršbo.

4Tožene stranke so solidarno dolžne tožeči stranki povrniti 4.071,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku tega roka 15 dni od vročitve te odločbe dalje.”

Zoper to sodbo so tožene stranke vložile pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenju sodišču prve stopnje.

Tožene stranke v obrazložitvi pritožbe navajajo, da je izpodbijana sodba povsem nesklepčna, saj so dejstva in navedbe podane v obrazložitvi v nasprotju s samim izrekom sodbe.

Tožene stranke menijo, da je sodišče postopek zaključilo preuranjeno in da ni dovolj natančno raziskalo dejansko stanje, kakor tudi uporabe prava v konkretnem primeru.

Sodišče prve stopnje je neobrazloženo ali pa premalo obrazloženo, predvsem pa napačno zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v poročilo stečajnega upravitelja v stečajnem spisu, ki ga je zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil stečajni upravitelj zaslišan vendar je sodišče prve stopnje prezrlo, da upravitelj v zvezi sporočilom ni izpovedal vsega, kar iz njega izhaja, zato njegova izpovedba ne more nadomestiti vpogleda v to listino. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog s pridobitvijo in vpogledom v kupoprodajne pogodbe in napačno je dopustilo spremembo tožbe, saj je za spremembo tožbe potrebna privolitev, vendar je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo s tem, da je stečajni upravitelj tožeči stranki priznal terjatev v višini 51.312,85 EUR, vendar pa tožena stranka meni, da to ni razlog, da bi se dovolila sprememba tožbe, saj je tožeča stranka že pred vložitvijo tožbe vedela za obstoj terjatve v polni višini.

Pritožba nadalje meni, da je pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je podan obstoj subjektivnega elementa, ko je presodilo, da je prvotožena stranka kot direktor družbe M. d.o.o. vedel in mogel vedeti za slabo finančno stanje stečajnega dolžnika M. d.o.o. In vse izpodbojne pogodbe so bile izpolnjene v obliki in na način, ki ni običajen, zato se domneva, da sta drugo in tretje tožena stranka skladno z določbo 4. odstavka 125. člena ZPPSL vedeli za slabo finančno-ekonomsko stanje stečajnega dolžnika. Pritožniki menijo, da zgolj obstoj sorodstvenega razmerja, drugo in tretje tožena stranka sta sinova prvo tožene stranke, v ničemer ne more dokazovati obstoja subjektivnega elementa, katerega obstoj ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je obstoj neobičajnega načina izpolnitve zgolj domnevalo, ni pa obstoja obrazložilo z obstojem konkretnih dokazov. Sodba se tako ne da preizkusiti, ker sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi obstoja neobičajnega načina izpolnitve ne ponudi niti enega konkretnega dokaza. Sicer pa zgolj sorodstvena zveza gotovo ni podlaga za sprejem takšne odločitve. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je izkazan subjektivni element po 4. odstavku 125. člena ZPPSL, saj tožeči stranki tega ni uspelo dokazati in sodišče prve stopnje je, ne da bi podrobno raziskalo dejansko stanje, odločitev utemeljilo na domnevah, brez konkretnih dokazov. Sodišče prve stopnje je prav tako napačno uporabilo materialno pravo, kolikor svojo odločitev utemelji na Zakonu o gospodarskih družbah. Svojo odločitev opira na dejstvo, da je prvo tožena stranka edini družbenik družbe M. d.o.o. in odgovornost prvo tožene stranke naj bi bila podana, ker je vedela za davčni pregled in na dejstvo, da je vedela, da zaradi odtujitve premoženja davčni dolg ne bo mogel biti poplačan. Pritožba izpostavlja, da je razlog iz 4. alineje 6. člena ZGD vezan na zahteve, ki jih je strogo upoštevati in sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ugotovilo obstoj razlogov po 4. alineji 6. člena ZGD in je tudi presoja sodišča prve stopnje v tem delu nepopolna in napačna. Kot je že navedeno med postopkom, so sredstva družbe prodana iz razloga poplačila delavcev, za poplačilo upnika in poplačilo stečajnega upravitelja. Družbenik M. d.o.o. si ni pridobil nikakršne koristi, prav tako ne tretja sebe, saj so za prejete predmete plačale dogovorjeno kupnino. Namen oškodovanja upnikov ni podan, dejstvo, da so vozila bila prodana po nižji ceni, kot jih je ocenil izvedenec, pa v ničemer oškodovalnega namena ne dokazuje. Tožena stranka je v danem trenutku ravnala kot dober gospodar in vozila in ostala sredstva družbe prodala po cenah, za katero jih je bilo mogoče prodati, s kupnino pa je bilo mogoče vsaj delno poplačati druge upnike. Premoženje družbe se torej ni zmanjšalo, saj so sredstva iz prodaje nakazana na račun družbe, porabljena pa za poplačilo upnikov. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje svojo odločitev, da je izkazan zakonski dejanski stan po 4. alineji 6. člena ZGD natančno obrazložiti in podpreti z ustreznimi dokazi.

Sodišče prve stopnje se je tudi napačno sklicevalo na določila Zakona o davčnem postopku in Zakona o obligacijskih razmerjih, saj tožene stranke niso bile v nikakršnem sorodstvenem razmerju z družbo M. d.o.o., zato določila člena 280 in 281 ZOR ne morejo biti pravna podlaga tožbenemu zahtevku. Prezreti ne gre niti dejstva, da je obligacija nastala med M. d.o.o. in D. d.o.o. v obliki komisijske prodaje. Tožene stranke s tožečo stranko niso bile v obligacijskem razmerju, pač pa je bila zavezanka M. d.o.o., zato je napačna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka S. I. odgovoren za obveznosti te družbe na podlagi določbe člena 6 ZGD in Zakona o davčnem postopku.

Tožene stranke stroškov pritožbenega postopka niso priglasile.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena

Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločalo skladno z določili ZPP, kot so veljala pred uveljavitvijo novele ZPP-D, ki je stopila v veljavo s 1.10.2008 in ki v določbi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 45/2008) določa, da se v primeru, če je pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih. Izpodbijana sodba je izdana 24. 6. 2008.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (določba I. odstavka 350. člena ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. in 12. drugega odstavka 339. člena ZPP in takšnih kršitev ni zaznalo.

Pritožbeno se izpodbija samo sodbo sodišča prve stopnje ne pa tudi izrecno sklep pod tč. 2. izreka odločbe, razen sklep o stroških pod tč. 4 izreka odločbe, zato se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s tem delom pritožbenih navedb. Tudi, če pa bi se pritožbeno izpodbijal sklep o dovolitvi spremembe tožbe, pa pritožbeno sodišče poudarja, da skladno z določbo I. odstavka 185. člena ZPP sodišče lahko vselej dovoli spremembo tožbe, četudi tožena stranka vanjo ne privoli, če meni, da to narekujejo razlogi smotrnosti in ekonomičnosti. Sodišče prve stopnje je menilo, da je prav zaradi smotrnosti, da se dokončno uredi sporno razmerje med strankama, dopustiti spremembo tožbe, ki se je izražala v povečanju tožbenega zahtevka, v obsegu, kot je terjatve ugotovljena v stečajnem postopku in s tem je ravnalo zakonito in je pritožbeni očitek glede relativne bistvene kršitve določb postopka neutemeljen (določba I. odstavka 339. člena ZPP).

V obravnavni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo naslednja za razsojo pomembna dejstva:

- tožeča stranka je dne 1.8.2000 vložila tožbo, tedaj še zoper M. d.o.o. in S. I., S. P. in S. A. zaradi izpodbijanja pravnih dejanj in plačila 45.673.86 EUR s pp (oziroma tedaj zaradi plačila 10,945.283,00 SIT) ter je uveljavljala tožbeni zahtevek na razveljavitev prodajnih pogodb, sklenjenih med toženo stranko M. d.o.o. in ostalimi toženimi strankami ter uveljavlja plačilo vtoževanega zneska do S. I. ter kot pravno podlago navajala določila člena 280 in 281 ZOR, 88. člena Zakona o davčnem postopku in 6. člena ZGD;

- očitana protipravnost je v tem, da je tožena stranka M. d.o.o. na dan 25.5.2000 po pravnomočni davčni odločbi dolgovala tožeči stranki 11,444.393,00 SIT iz naslova davčnih obveznosti in ker tožena stranka M. d.o.o. do 10.7.2000 dolga ni plačala, je tožeča stranka pričela z davčno izvršbo in prejela plačilo le 499.110,00 SIT;

- na podlagi inšpekcijskega pregleda z dne 14.7.2000 in 17.7.2000 je tožeča stranka ugotovila, da so prvotožena stranka M. d.o.o. v času od 17.2.2000 do 6.6.2000 prodala vsa opredmetena osnovna sredstva toženim strankam S. I., direktorju M. d.o.o. in edinemu družbeniku ter njegovima sinovoma S. A. in S. P. za skupaj prodajno ceno 8,598.000,00 SIT, knjigovodska vrednost pa je znašala kar 25,551.922,80 SIT in s tem načinom prodaje je bilo storjeno izpodbojno dejanje po členu 280 in 281 ZOR iz razloga, da tožeča stranka ne bi prišla do poplačila dolga, dejanje pa ima vse elemente spregleda pravne osebnosti po določbi člena 6 ZGD in je zato tožena stranka S. I. kot družbenik tožene stranke M. d.o.o dolžna plačati tožeči stranki vtoževani davčni dolg;

- tožene stranke S. so mnenja, da niso v nobenem sorodstvu s toženo stranko M. d.o.o. kot pravno osebo in zato je vtoževanje po določbah Zakona o davčnem postopku in ZOR neutemeljeno, poleg tega pa je prodaja bila opravljena kot komisijska prodaja preko družb D. d.o.o. in R. d.o.o., tako da bi tožbo bilo potrebno, če že, vložiti zoper njiju, upoštevati je potrebno, da so posli bili opravljeni odplačno, kupnina je nakazan na žiro račun M. d.o.o. in tožena stranka s premoženjem družbe ni ravnala kot s svojim premoženjem in s kupnino je poravnan tudi del dolga do tožeče stranke;

- dne 23.11.2000 je po sklepu Okrožnega sodišča v Celju pod opr. št. St ... začet stečajni postopek nad prvotoženo stranko M. d.o.o., tožeča stranka prijavi terjatev v stečajnem postopku nad M. d.o.o. in terjatev v višini 12,800.641,15 SIT ji je priznana, zato je tožeča stranka tožbo zoper M. d.o.o. - v stečaju umaknila, vztrajala pa je pri tožbi zoper tožene stranke S. in prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je vtoževala tožbeni zahtevek po določbi člena 125 Zakona o prisilni poravnani, stečaju in likvidaciji – ZPPSL, ker je menila, da je M. d.o.o., s tem ko je prodala toženim strankam opredmetena osnovna sredstva, s kupnino pa poplačala druge upnike, naklonila ugodnost ostalim upnikom, kupci pa so sinovi prvotožene stranke in so nedvomno vedeli za slabo ekonomsko stanje M. d.o.o.,vztrajala pa je še nadalje pri tožbi zoper prvotoženo stranko S. I. po pravnem temelju spregledu pravne osebnosti; zvišala je tožbeni zahtevek do prvotožene stranke na plačilo zneska 12.296.611,27 SIT s pp;

- izvedenec ugotovi, da je kupnina, za katero so bila prodana osnovna sredstva, to je 8,598.000,00 Sit, za 3.966.632,00 Sit manjša od skupne tržne cene, ki znaša po izvedenskem mnenju 12,564.632,00 SIT;

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo in obsodilo tožene stranke na solidarno plačilo stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče meni, da je pritrditi toženi stranki, kolikor uveljavlja s pritožbo zmotno uporabo materialnega prava in posledično izostanek razlogov sodbe, vendar je pritožbeno sodišče neobrazloženost sodbe ob pravilni uporabi materialnega prava odpravilo, zato sodbe ni bilo potrebno razveljaviti (določba člena 354 ZPP), pač pa jo je potrebno ob ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti (določba člena 358 ZPP), kar je pritožbeno sodišče tudi storilo, ko je pritožbi ugodilo.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da so tožene stranke kupile opredmetena osnovna sredstva stečajnega dolžnika M. d.o.o. in sicer 1. tožena stranka S. I., P. ..., B, avto M. E 200 (letnik 1998) – pogrebni avto, št. šasije ..., št. motorja ..., reg. št. C. ..., za ceno 20.864,43 EUR po računu št. ... z dne 22.5.2000,

2.tožena stranka St. A., P. ..., B.

- motorno kolo H. D. (letnik 1996), tip ..., št. šasije ...., reg št. ..., za ceno 1.460,52 EUR, po računu št. ... z dne 17.2.2000

- kamionet C. J. 2,0 I (l.1997) - pogrebni avto, št. šasije ..., št. Motorja ..., reg. št. ..., za ceno 2.503,76 EUR, po računu št. ... z dne 18.2.2000

- N. J. T. II (l. 1995), št. šasije ...., reg. št...., za ceno 4.172,93 EUR, po računu št. ... z dne 22.2.2000

- PC., PC navaden, 2 tiskalnika E., 5 kom Mobitelov, radijsko postajo ter telefonsko centralo, v skupni vrednosti 333,83 EUR (80.000,00 SIT), po rač. št. ..., z dne 06.06.2000,

- pisarniško pohištvo, kosilnico, motokultivator, kosilnico malo, akustični aparat, v skupni vrednosti 659,32 (158.000,00 SIT), po rač. št. ..., z dne 06.06.2000

3tožena stranka S. P., P. ..., B., za

- osebni avto ... (l. 1998), št. šasije ..., št. motorja ..., reg. št. C..., za ceno 2.044,73 EUR, po računu št. ... z dne 17.2.2000

- kamionet C. J. 2,0 I (l. 1997) - pogrebno vozilo, št. šasije ..., št. motorja P., reg. št. C., za ceno 3.839,09EUR, po računu št. ..., z dne 18.2.2000,

in vsa ta pravna dejanja, prodajni posli, so bili v resnici izvedeni v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka nad M. d.o.o., kar niti ni pritožbeno sporno.

Stečajni postopek je začet 23.11.2000, sporna pravna dejanja pa so izvedena v obdobju od 17.2.2000 do 6.6.2000, kar je del objektivnega pogoja po določbi I. odstavka 125. člena ZPPSL za izpodbojnost pravnega dejanja. Toda za izpodbojnost pravnega dejanja po tej določbi je kot nujni zakonski element objektivnega pogoja ali oškodovanje upnikov, torej neenakomerno ali zmanjšano poplačilo upnikov ali privilegiranje upnikov. Temeljno načelo stečajnega prava je načelo enakopravnega obravnavanja upnikov, ki pa je kršeno, če upnik stečajnega dolžnika v določenem obdobju pred začetkom stečajnega postopka (torej eno leto) prejme več, kot bi prejel v primeru poplačila v sorazmernem delu iz splošne stečajne mase ob upoštevanju načela prirejenosti upnikov v stečajnem postopku. Tožeča stranka izpodbija pravna dejanja prodaje opredmetenih osnovnih sredstev stečajnega dolžnika toženim strankam, vendar pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da gre pri izpodbijanih pravnih dejanjih za oškodovanje upnikov v smislu I. odstavka 125. člena ZPPSL, saj tožeča stranka ni niti trdila niti dokazovala, da stečajni dolžnik kot prodajalec ne bi prejel plačila po prodajnih pogodbah sočasno s njegovo izročitvijo prodanih sredstev kupcem, trditveno in dokazno breme o nasprotnem pa je po določbi člena 125 ZPPSL na tožeči stranki.

Prodajna pogodba je tipična vzajemna pogodba, kar pomeni, da mora kupec svojo obveznost plačila izpolniti sočasno z izpolnitvijo obveznosti prodajalca, to je izročitve blaga in če sta obe dejanji izpolnjeni sočasno, kar pomeni, da se je sočasno spremenila le oblika premoženja, potem ne gre za oškodovanje ostalih upnikov stečajnega dolžnika.

Pri prodajnih pogodbah je pomemben trenutek izpolnitve s strani obeh pogodbenih strank in če je izpolnitev sočasna, v kar je šteti izpolnitev znotraj pogodbeno dogovorjenega roka (določba I. odstavka 122. člena ZOR), potem o zmanjšanju premoženja ni mogoče govoriti in ne o oškodovanju upnikov stečajnega dolžnika. Ker je objektivni element izpodbojnosti izpolnjen, če je dejanje storjeno znotraj enega leta pred začetkom stečajnega postopka in če ima dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov, je v primeru, kot je to v konkretni zadevi, izostal objektivni element izpodbojnosti pravnih dejanj po določbi člena 125 ZPPSL, ker izpodbijana pravna dejanja nimajo za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo upnikov, in že zaradi tega dejanje ni izpodbojno ter je tožbeni zahtevek zavrniti, ne da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati še subjektivni element izpodbojnosti.

Tako je pritožbeno sodišče zaradi navedenega pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožeče stranke pod črt. AI/1 do 3/ zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da je sodišče prve stopnje, ko je, sicer po nepotrebnem ugotavljalo subjektivni element izpodbojnosti, tudi tega zmotno presodilo, saj po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za neobičajen način izpolnitve v smislu 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL, ker so prodajne pogodbe bile sklenjene med stečajnim dolžnikom in drugo ter tretje toženo stranko kot sinovoma prvo tožene stranke kot edinim družbenikom stečajnega dolžnika in ni neobičajen način, da se je prodajalo premoženje družbe v času davčnega pregleda, če se je zasledoval cilj poplačati upnike, kot je bilo v obravnavni zadevi in ni neobičajen način , da so se vse pogodbe sklenjene isti dan, kar sicer ne drži, ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo to dejstvo, saj iz v spis predloženih pogodb izhaja drugače. Za neobičajen način izpolnitve ali neobičajno obliko gre namreč tedaj, če ni skladnosti med tem, kar je bila pogodbena zaveza in med tistim, kar se je izpolnilo in pritožbeno sodišče v izpodbijanih prodajnih pogodbah, ko je stečajni dolžnik prodal za denar osnovna sredstva in denar prejel, ne vidi neobičajnosti izpolnitve, kot tudi ni v v tem, da so se pogodbe sklepale z družbenikom stečajnega dolžnika in njegovimi sinovi, nič neobičajnega, ker je določeno osnovno sredstvo, ki ni zavezano, k posebnim postopkom prodaje, mogoče prodati vsakomur.

Pritožbeno sodišče nadalje meni, da sporna dejanja ni mogoče umestiti pod določbo člena 126 ZPPSL, po kateri so izpodbojna dejanja, ki jih je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem stečajnega postopka, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, zaradi izpodbijanega pravnega dejanja prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za neznatno plačilo, saj so tožene stranke kupljene predmete plačale, če pa je stečajni dolžnik iztržil manj, kot je po oceni izvedenca tržna cena, ni mogoče govoriti, da so tožene stranke prejele dolžnikovo premoženje za neznatno plačilo. Po mnenju pritožbenega sodišča bi šlo za neznatno plačilo v primeru, da bi kupci, tožene stranke kupovali predmete za simbolične cene, ki bi predstavljale največ 5% dejanske tržne cene, kar pa ni bilo primer v obravnavnih zadevah.

Pritožbeno sodišče je v celoti ugodilo pritožbi, kolikor izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku zoper toženo stranko S. I. za plačilo 51.312,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2000 dalje na podlagi določbe 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS št. 30/1993 s spremembami in dopolnitvami – ZGD) o spregledu pravne osebnosti, vendar zaradi drugih razlogov, kot jih navaja pritožba, predstavljajo pa prav tako po sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je namreč napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je v celoti spregledalo, da je v primeru, da se uveljavlja spregled pravne osebnosti zaradi neizpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika, kot je to primer v obravnavi zadevi, potrebno v celoti upoštevati temeljno načelo stečajnega postopka, to je načelo enakega obravnavanja upnikov, kar se izraža s splošnim načelom stečajnega prava o prirejenosti upnikov (določba 10. člena ZPPSL). To slednje načelo pomeni, da se vsi upniki poplačajo hkrati in sorazmerno, izjema so le tisti upniki, ki razpolagajo s terjatvami, za katere zakon določa prednostno poplačilo pred poplačilom ostalih upnikov (terjatve upnikov, ki se prednostno poplačajo iz splošne stečajne mase in terjatve ločitvenih upnikov, ki se poplačajo iz posebne stečajne mase). Načelo enakopravnega obravnavanja upnikov se uresničuje tudi s pravili o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj (določbe členov 125-130 ZPPSL). Da bi se upnik lahko poplačal iz stečajne mase, mora svojo terjatev prijaviti v stečajnem postopku.

Tožeča stranka je torej svojo pravico do poplačila svoje terjatve v višini 51.312,84 EUR s pp lahko, potem ko je začet stečajni postopek nad dolžnikom M. d.o.o. uresničila le na način, da je terjatve prijavila v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom in ki ji je bila v stečajnem postopku priznana. S tem, ko ji je bila terjatev v stečajnem postopku priznana, je pridobila pravnomočni naslov za poplačilo iz stečajne mase stečajnega dolžnika.

Tožbeni zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka do tožene stranke I. S. pomeni uveljavljanje terjatve, ki jo ima tožeča stranka do stečajnega dolžnika še od družbenika stečajnega dolžnika zaradi zatrjevanega spregleda pravne osebnosti po določbi člena 6 ZGD. Pritožbeno sodišče meni, da je potrebno, tako kot je uveljavljeno v pravni teoriji in sodni praksi, institut spregleda pravne osebnosti, ki pomeni, da za obveznosti družbe odgovarja pod določenimi pogoji tudi družbenik, ki sicer glede na določilo II. odstavka 5. člena ZGD ne bi, ker za svoje obveznosti odgovarjajo družbe z vsem svojim premoženjem, razlagati restriktivno in ga uporabiti samo izjemoma. V primeru stečajnega postopka nad družbo je potrebno uporabiti pravne možnosti, ki jih daje stečajni zakon in če sporna razpolaganja, ki pomenijo prikrajšanje upnikov, izpolnjujejo zakonske znake dejanskega stanja, ki omogočajo izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika po 125. členu ZPPSL, tožeča stranka pa takšen tožbeni zahtevek v istem postopku uveljavlja, potem je uveljavljanje odgovornosti za plačilo terjatve stečajnega dolžnika do družbenika po načelu spregleda pravne osebnosti neutemeljeno.

Tožeča stranka v tej pravdi sočasno uveljavlja izpodbojnost pravnih dejanj - prodajnih pogodb in na istem dejanskem in pravnem temelju - prodajnih pogodbah sklenjenih med stečajnim dolžnikom in toženimi strankami, uveljavlja tožbeni zahtevek do prvo tožene stranke še iz naslova spregleda pravne osebnosti. Pritožbeno sodišče je glede na uveljavljeno restriktivno uporabo instituta spregleda pravne osebnosti in ob dejstvu, da je tožeča stranka sočasno izpodbijala pravna dejanja – prodajne pogodbe, ki pa predstavljajo sočasno temelj za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti, pritožbi ugodilo, in izpodbijano sodbo tudi v delu, kolikor se s pritožbo izpodbija sodba v tč. II izreka sodbe spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, je odločilo tudi o stroških postopka in jih je odmerilo po stroškovniku toženih strank, kot so ga te v spis vložile ob zaključku glavne obravnave (določba člena 165/II ZPP) in ob upoštevanju veljavne odvetniške ter takse tarife ter dejstva, da je pooblaščenec toženih strank zavezanec za plačilo DDV. Kot potrebne stroške je priznalo: odgovor na tožbo - 1100 točk, sodna taksa za odgovor na tožbo 456,73 EUR, ugovor zoper začasno odredbo - 550 točk, sodna taksa za ugovor 12,51 EUR, pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - 550 točk, sodna taksa za pritožbo 6 ,25 EUR , vloga z dne 12.9.2005 825 točk, narok dne 8.6.2004 - 1100 točk, naroki dne 18.10.2005, 22.11.2005 24.4.2007 in 24.6.2008 - za vsakega po 550 točk, narok dne 4.3.2008 - 275 točk, sodna taksa za pritožbo 1026,26 EUR; skupaj to predstavlja 6600 odvetniških točk in ob priglašenih materialnih stroških v višini 2% je pritožbeno sodišče kot potrebne stroške priznalo še 76 točk (do 1000 točk - 2% , nad 1000 točk pa 1%), skupaj 6676 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 3062,284 EUR in ob upoštevanju 20% DDV je strošek 3.677,14 EUR. Ob upoštevanju priznanih taksnih stroških skupaj znašajo stroški tožene stranke 5.178,89 EUR, ki jih je dolžna tožeča stranka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).