VSC sklep Cp 549/2009

Pritožbo se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Toženec J. D. mora sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo, ki jo je vložil toženec J. D. zoper sodbo sodišča druge stopnje, v zvezi s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje in obrazložilo, da je razlog za zavrženje nedovoljenost revizije.

Toženec je po pooblaščenem s pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljal pritožbeni razlog zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli revizijo. Navajal je, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z vloženo tožbo in navedbo vrednosti tožbenega zahtevka v znesku takratnih 1,800.000,00 SIT ocenilo sporno vrednost na 1.502,25 EUR. Res je toženec le do 1/5 lastnik nepremičnin, ki so predmet postopka, vendar to nima povezave s sporno vrednostjo, ki se obravnava kot celota. Zakon o pravdnem postopku ne določa, da se v primeru več tožencev šteje kot sporna vrednost zoper vsakega toženca tako, da se znesek deli s številom tožencev, to ne more veljati v konkretnem primeru, ko toženci niso toženi na plačilo določenega zneska. Gre za ugotovitveno tožbo glede tožencev M. D. in M. B., glede katerih je zadeva že pravnomočno razsojena, ni pa še izvršljiva, saj dokler ne bo odločeno o zahtevku zoper J. D. in I. D., sodbe v pravnomočnem delu ne bo mogoče izvršiti, zato ostaja sporna vrednost 7.511,26 EUR enaka za vse tožence do pravnomočno končanega postopka za vse tožence.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo naslednje ugotovitve:

da je predmet pravde ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini in celotna vrednost spornega predmeta je ocenjena na 1,800.000,00 SIT oz. sedaj 7.511,26 EUR,

solastninski delež toženca J. D. na sporni nepremičnini je 1/5 celote in je vložil revizijo zoper pravnomočno sodbo za ta njegov solastni del,

za 3/5 celote sporne nepremičnine (1/5 last M. D. in 2/5 last M. B.) je že pravnomočno razsojeno.

Nato pa je sprejelo zaključek, da vrednost spornega predmeta, ki ga izpodbija z revizijo toženec J. D., znaša 1.502,25 EUR, ker se vrednost spornega predmeta razdeli na petine.

Glede na zgoraj povzete ugotovitve, ki pritožbeno niso izpodbijane, je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča zavzelo pravno pravilno stališče, da je toženec J. D. z vloženo revizijo izpodbijal pravnomočno sodbo glede njegove 1/5 sporne nepremičnine in je v tem primeru vrednost spornega predmeta 1/5, to pa pomeni, da je z revizijo izpodbijal vrednost spora 1.502,25 EUR.

V premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom se vrednost izpodbijanega dela presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in revizijsko spornim delom zahtevka, to pomeni v deležu od ocenjene ali določene vrednosti spornega predmeta (II. odst. 44. čl. in II. odst. 367. čl. ZPP – UPB2).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi pravno podlago za ugotovitev dovoljenosti revizije, to je določbo 367. čl. ZPP (ZPP – UPB2, Ur. l. RS št. 36/2004) glede na določbo 130. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008). Določba 376. čl. ZPP – UPB2 določa, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 30-dneh od vročitve prepisa sodbe, v premoženjskih sporih pa je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT oz. sedaj 4.172,93 EUR.

V obravnavanem primeru vrednost z revizijo izpodbijanega dela ne presega tega zneska, zato je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo I. odst. 374. čl. ZPP – UPB2 in revizijo kot nedovoljeno zavrglo z izpodbijanim sklepom.

Pritožbene navedbe o neizvršljivosti že pravnomočnega dela sodbe v delu zahtevka zoper toženca M. D. in M. B. so pravno nepomembne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa.

Sodišče druge stopnje je še ugotovilo, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni storilo katere od bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP – UPB2).

Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP – UPB2).

Toženec J. D. s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP – UPB2).

Sodišče druge stopnje je pri presoji utemeljenosti pritožbe uporabilo določbe ZPP – UPB2 na podlagi določbe II. odst. 130. čl. ZPP-D.