VSC sodba Cp 779/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala in sicer prvotožnik, da mu plača tožena stranka znesek 1,566.580,00 SIT in znesek 600.000,00 SIT vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek drugotožeče stranke, ki zahteva plačilo zneska 500.000,00 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki nastalih na prvi stopnji. Odločilo pa je o stroških, nastalih toženi stranki na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik ni uspel z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati svojih tožbenih trditev, da je namreč drugotožnica upravljala z njegovim vozilom v času škodnega dogodka. Dokazni postopek je z veliko verjetnostjo pokazal, da je vozilo v času škodnega dogodka upravljal prvi tožnik, ki pa je odklonil preizkus alkoholiziranosti in je s tem izgubil zavarovalne pravice po sklenjenih zavarovalnih pogodbah in je zato njegov tožbeni zahtevek neutemeljen, prav tako pa tudi zahtevek za plačilo odškodnine drugotožnici, zato je sodišče tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev sta se pritožili tožeči stranki po svojem pooblaščencu. Uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe določb materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati svojih tožbenih trditev, to je, da je tožnica R. K. upravljala z vozilom, sicer last tožnika D. B. Po oceni sodišča naj bi namreč dokazni postopek z veliko verjetnostjo pokazal, da je bil scenarij drugačen in sicer, da je bil upravljalec vozila D. B., ki pa izgubil zavarovalne pravice po zavarovalnih pogodbah, zaradi česar je sodišče zahtevek v celoti zavrnilo. Po oceni obeh pritožnikov pa sodišče nikjer jasno ne navede dokazov, na podlagi katerih je sprejelo takšno odločitev in ne navede razlogov, zakaj je brez pogojno v celoti verjelo le obema pričama, to je policistoma, nič pa obema tožnikoma in priči, ki je bila tudi na kraju dogodku. Res je sicer, da sta policista pooblaščeni uradni osebi in da ima lahko njuno pričanje vendar le o tem, kaj sta neposredno zaznala določeno večjo dokazno težo, ne pa tudi o tem, kaj sta si mislila in sklepala na pamet. Da nekdo beži iz kraja prometne nezgode in kar brez vseh dokazov na kraju dogodka sprejeta odločitev, da je vozilo vozil voznik B. D., za takšno trditev ni nobenih dokazov in vse nadaljnje trditve o nekem pričevanju na kraju nesreče so tudi brez vsakršnih dokazov. Tudi sam postopek obeh policistov, ki sta na kraj nezgode prišla šele več kot 10 minut po nezgodi in ne takoj kot trdita, je bil napačen v nasprotju z ZVCP, ki pripisuje delovanje in ukrepanje policije v takšnih primerih in tudi ustrezna določba Zakona o prekrških, kjer se določa zavarovanje dokazov v takšnih okoliščinah. Vsekakor postopek ni tak, da se policist kot uradna oseba prepira z udeleženci nezgode in jih zapira v avto na pogovor na štiri oči. Da vrže osebne dokumente po tleh, ne zaključi pa samega postopka o prekršku po zakonu, ker se je skregal in se skoraj stepel z udeleženci postopka. Odrediti pa bi moral odvoz vozila za zavarovanje dokazov odrediti strokovne preglede in druge analize za vse udeležence kot to postopkovno jasno predpisuje Zakon o prekrških in ZVCP. Poleg vseh te nepravilnosti in kršitev zakona s strani policistov pa je policist S. V. sam še v pravdnih postopkih s tožnikom B. D., kjer toži za domnevno odškodnino in tudi zaradi tega sploh ne bi smel izvajati nekih uradnih postopkov kot policist zoper njega. Na vse to je tožnik opozoril že v pritožbi, ki jo je zoper delo obeh policistov podal že takoj po sami nezgodi na policiji in kasneje tudi še v postopku pri sodniku za prekrške. Oba pritožnika zato predlagata, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku ali pa se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnika uveljavljata v pritožbi zgolj pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nikjer pa ne navajata, v čem je kršitev materialnopravnih predpisov, katere je sodišče prve stopnje uporabilo v zvezi z izgubo kritnih pravic tožečih strank iz AO plus zavarovanja in iz kasko zavarovanja po sklenjenih policah. V prvem odstavku pritožbe na drugi strani pritožnik zgolj ponavlja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

V nadaljevanju pritožnik navaja, da po oceni obeh pritožnikov sodišče nikjer jasno ne navede dokazov, na podlagi katerih je sprejelo takšno odločitev in ne navede razlogov, zakaj je brezpogojno in v celoti verjelo le obema pričama, to je policistoma, nič pa obema tožnikoma in priči, ki je bila tudi na kraju dogodka. Temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo na podlagi načela proste presoje dokazov, vsak dokaz posebej in vse skupaj. S stopnjo verjetnosti je ugotovilo, da tožnica, to je R. K. ni bila tista, katera je upravljala vozilo, temveč da je bil to prvotožnik. Doseganje dokaznega standarda ni vprašanje materialnega prava. Ugotavljanje dejstev in ocena dokazov spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ne more postati vprašanje materialnega prava. Vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene lahko ob pomanjkljivi in nasprotujoči si nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide le v bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega sodišče druge stopnje pri reševanju pritožbe po uradni dolžnosti ni zaznalo. V nasprotju s pritožbami meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo pravilno in na podlagi dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče v svoji obrazložitvi navede dokaze, za svojo odločitev o tem, da ni bil prvotožnik tisti, ki je vozil vozilo, dokazno oceni tudi ostale dokaze, ki bi naj govorili za nasprotno ugotovitev. Dokazno oceni izpoved P. in tej izpovedi ne verjame, ker je izpovedal drugače, kakor K. glede tega, da bi naj K. celo govorila s policisti po telefonu, K. pa je povedala, da je prekinila zvezo s policisti in se z njimi ni pogovarjala, ker sta oba policista prišla nenadoma na kraj dogodka. Iz spisa sodnika za prekrška, katerega je dokazno ocenilo in vpogledalo sodišče prve stopnje pa izhaja, da je celo ta priča sedela na prednjem desnem sedežu. Oba policista govorita enako prepričljivo tako v postopku za prekrške kot tudi pred sodiščem prve stopnje. Dokazi so tako jasni, izpovedi policistov so prepričljive in jih niso mogla ovreči vprašanja tožečih strank. Sodiščeu prve stopnje je ocenilo ravnanje prvotožnika, da je bežal s kraja dogodka in se ni hotel ustaviti na poziv, v kolikor bi on bil vozil in ne bi bil pod vplivom alkohola, bi počakal na kraju dogodka in bi bil on tisti, kateri bi poklical policijo in se ne bi hotel izogniti preizkusu alkoholiziranosti. Sodišče se je glede na to zastavil dvom o tem ali je priča K. sploh bila v vozilu v času nezgode. Policisti so namreč B. presenetili na kraju nesreče predno se je do popolnosti dogovoril s K. R. in onadva sta potem ugotovila dejansko stanje prometne nesreče. Izpovedi obeh prič sta prepričljivi in enaki in govoriti o tem, da sta tako prvotožnik B. kakor tudi priča K. v razgovoru pri ogledu kraja nesreče sama priznala, da je vozilo upravljal B. Skušala sta celo vplivati na delo policistov, ko pa jima to ni uspelo, je prišlo do prepirov med policistoma in tožnikom zlasti med policistom S. in B. Vse okoliščine kažejo na to, da ni bila K. tista, katera je upravljala vozilo v času, ko je prišlo do prometne nezgode. Dejstvo, da je tožnik odklonil preizkus alkoholiziranosti pa tudi pritožbeno in ne tekom postopka na prvi stopnji ni sporno. Sodišče prve stopnje je celo zaključilo, da v kolikor prvotožnik ne bi užival alkoholnih pijač bi se zagotovo udeležil preizkusa alkoholiziranosti. Prvi tožnik je tudi odklonil preizkus alkoholiziranosti v Zdravstvenem domu C. Dokazna ocena sodišča prve stopnje in dejanski zaključki so tako pravilni in ne držijo pritožbene trditve, da sodišče ni izvajalo nobenih dokazov o tem, da je vozil ravno B. D.

Nadaljnje pritožbene trditve, da sta policista prišla šele več kot 10 minut po nezgodi in da sta ravnala v nasprotju z ZVCP in Zakonom o prekrških ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da sta policista prišla zelo hitro na kraj dogodka, ne omenja sicer sodišče časovni termin 10 minut in da sta ravno s tem presenetila oba tožnika. Policista sta, kot je to razvidno iz postopka pri sodniku za prekršku in njegova spisa opravljala delo korektno. Policist S. je opravljal razgovore z udeleženci, medtem ko je drugi policist opravljal kriminalistično tehnično opravila kot to izhaja iz zapisnika o ogledu kraja dogodka. Iz spisovnega gradiva in iz izpovedi obeh prič pa izhaja, da sta bila ravno tožnika tista, katera sta zanetila prepir, ko policista nista bila pripravljena sprejemati določenih daril v obliki pice in piva in nista hotela opravljati ogleda v takšni smeri kot je to zahteval B.

Glede trditve, da je policist S. v sporih s tožnikom, da ne bi smel izvajati nekih uradnih postopkov kot policist velja pripomniti, da so ti pravdni postopki našli svoj izvor ravno v tem škodnem dogodku tožečih strank in ni nikjer dokazano, da je policist bil v sporu z B. že pred samim tem dogodkom. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in je na tako dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer pravilo o izgubi kritnih pravic, kar se pritožbeno ne izpodbija in pritožnik zgolj omenja, da je materialno pravo nepravilno uporabljeno, ne pove pa razloge za takšne navedbe. Po pogojih iz AO zavarovanja namreč ni mogoče izplačati škode, ki jo je povzročil zavarovanec sam po pogojih za zavarovanje vozil zaradi telesnih poškodb, do izgube avtomobilskega kaska pa je prišlo zaradi odklonitve preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom in odklonitev strokovnega pregleda. Zaradi alkoholiziranosti je tožnik izgubil tudi pravico do izplačila zavarovalnine iz avtomobilskega kaska po pogoji AK-92-11. čl. 10. I. odst. tč. 2. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da je neutemeljen tudi zahtevek za plačilo odškodnine za drugo tožnico. Pritožba pa ne izpodbija tega pravnega zaključka sodišča prve stopnje, nikjer v pritožbi ne omenja, da je sodišče napačno štelo, da je zavarovalne pravice izgubila tudi drugotožnica in sodišče druge stopnje zato ob reševanju pritožbe, ki tega izrecno ne izpodbija ni moglo poseči v odločitev v tem delu.

Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe čl. 353 ZPP pritožbo obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je še ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.