VSRS Sodba II Ips 845/2009

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 335,99 EUR stroškov revizijskega odgovora.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 20.722,55 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo znesek v višini 13.557,35 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, v ostalem delu pa je to pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 301,85 EUR pritožbenih stroškov.

3Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, saj meni, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, prav tako je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami. Tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbija odmero višine odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode.Meni, da je glede na sodno prakso v podobnih primerih odmerjena bistveno previsoko in predlaga znižanje v skupnem znesku 7.000,00 EUR. Tožena stranka opozarja na ugotovitve izvedenca glede trajnih telesnih bolečin, ki so skupno trajale le 14 dni, ostali čas zdravljenja so bile podane zgolj občasne lažje bolečine. Tudi ostale neugodnosti v času zdravljenja ne opravičujejo višine dosojene odškodnine. Glede prisojene odškodnine za strah tožena stranka meni, da je previsoka in pri tem poudarja, da je tožnik sam izpovedal, da se prvih 15 minut po nesreči in nesreče same ne spominja in ni utrpel primarnega strahu ter zato ni upravičen do odškodnine iz tega naslova. Odločitev sodišča prve in druge stopnje je v nasprotju s sodno prakso tudi zato, ker ne loči med primarnim in sekundarnim strahom. Glede na tožnikovo izpovedbo ta primarnega strahu ni mogel utrpeti, poleg tega je izjavil, da se je strah pri njem pojavil šele 3 mesece po nezgodi v zvezi z nevrotsko motnjo, sicer pa ne. Odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je po mnenju revidenta prav tako pretirana, saj tožnik po mnenju izvedenca lahko opravlja vsa opravila, le pri nekaterih se hitreje pojavi bolečina, takšna opravila pa so v vsakdanjem življenju precej redka.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožena stranka ne pojasni, zakaj naj bi pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Njen očitek predstavlja le prepis zakonske dikcije 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP). Tega nekonkretiziranega očitka revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede strahu so, da je tožnik utrpel srednje hud kratkotrajni strah in je sam dogodek nekaj dni v večji meri vplival na njegovo duševno ravnovesje. Izvedenec je ocenil, da je bil prisoten srednje hud strah tri tedne, ki je nato izzveneval, strah lažje intenzivnosti je vztrajal še 3 do 4 mesece, vse dokler se zlom ni zarasel in je bilo jasno, da ni zapletov. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo revizijskega očitka o zatrjevani drugačni tožnikovi izpovedbi. Sodišči sta tožnikovo izjavo ovrednotili in ocenili v kontekstu celotne izpovedbe in na to oprli svoje razloge. Odločitev nižjih sodišč zgolj zato, ker nista jasno ločili med primarnim in sekundarnim strahom, ni v nasprotju s sodno prakso, saj gre pri strahu za enotno kategorijo, ki ne zahteva nujne izrecne delitve. Revizijsko sodišče tako ocenjuje, da sta sodišči glede na konkretne okoliščine primera odškodnino za strah v višini 1.780,00 EUR odmerili pravilno in primerno.

8Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišči sta pravilno upoštevali obe načeli. Tožnik je utrpel poškodbo glave, razpočno rano ob levi obrvi, zlom vratu leve stegnenice Garden II in prehodno nevrotsko motnjo. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo okoliščine konkretnega primera (podroben obseg vseh oblik nepremoženjske škode tožnika je razviden iz razlogov na četrti in peti strani prvostopenjske in na četrti do sedmi strani pritožbene sodbe). Ugotovljeno dejansko stanje po mnenju revizijskega sodišča ne daje podlage za še večje znižanje odškodnine. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere. Pri izpodbijanju odmerjene odškodnine za prvo obliko škode toženka poudarja le dejanske ugotovitve glede telesnih bolečin, ne upošteva pa nevšečnosti med zdravljenjem, ki so tudi zajete v tej postavki. Pri strahu celo poskuša prikazati njegov manjši obseg (razlogi v prejšnji točki). Odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pritožbeno sodišče upravičeno znižalo na znesek 15.384.80 EUR (to je 16,7 povprečnih neto plač v času izdaje drugostopenjske sodbe), kar glede na ugotovljene okoliščine tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja primerno in pravično odškodnino. Skupni odmerjeni znesek 29.624,80 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje drugostopenjske sodbe, 32 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 716/2006, II Ips 633/2003, II Ips 382/2006 in II Ips 484/2007), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. V odločitvah, na kateri se sklicuje tožena stranka v reviziji, so teža poškodb kot tudi vse oblike nepremoženjske škode manjše in je odškodnina posledično odmerjena nižje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za znižanje prisojene odškodnine neutemeljena.

9Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (378. člen ZPP). Tožena stranka mora povrniti tožniku stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki v skladu z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67-3245/2003, 70-/2003 - popravek) znašajo 335,99 EUR (600 točk za sestavo odgovora na revizijo, 2% materialnih stroškov in 20 % DDV na odvetniške storitve).