VSL Sodba VII Kp 33428/2012

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zasebna tožilca sta dolžna nerazdelno plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 360,00 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženo A. A. iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Zasebna tožilca je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo in odločilo, da sta na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika.

2Zoper sodbo so se pritožili pooblaščenci zasebnih tožilcev iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo in ji izreče pogojno obsodbo, v kateri ji določi kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in v okviru katere naj določi posebni pogoj, da v roku dveh let plača zasebnemu tožilcu C. C. 4.871,67 EUR, B. B. pa znesek 5.028,15 EUR, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pooblaščencev zasebnih tožilcev ter proučitvi spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge.

5Drugače kot pooblaščenci zasebnih tožilcev, pritožbeno sodišče pritrjuje smiselni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je imela obdolženka utemeljeno podlago verjeti, da je zasebni tožilec B. B. predmete podaril ne samo C. C., ampak tudi njej, kar pomeni, da ni podan naklep obdolženke za storitev očitanega kaznivega dejanja. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje utemeljeno gradilo na zagovoru obdolženke, izpovedbah D. D., E. E., F. F. in G. G. ter na podlagi listinskih dokazov. Nesporno je, da je navedene predmete iz garaže na Š. 11 odpeljala obdolženka v času, ko sta bila z C. C. še poročena. V predmetnem kazenskem postopku pa obdolženki ni bilo dokazano, da jih je odpeljala z namenom prilastitve, kot to zmotno razlogujejo pritožniki.

6Obdolženka je ves čas zagovora vztrajala, da je smatrala predmete, ki jih je odpeljala, kot njuno skupno last. Pojasnila je tudi, zakaj se je za tak korak odločila, pri čemer njen zagovor ne ovrže noben izvedeni dokaz. Pritožniki sicer v pritožbi navajajo sodno prakso na osnovi katere zatrjujejo, da štirikolesnik, kosilnica in prikolica ne morejo predstavljati skupnega premoženja, vendar pa sodišče druge stopnje pritožnikom pojasnjuje, da obdolženka nima pravnega znanja, na podlagi katerega bi lahko ocenila, ali so navedeni predmeti resnično tudi skupna last ali ne. Bistveno za presojo, ali je obdolženka storila predmetno kaznivo dejanje je ugotovitev, ali se je obdolženka zavedala protipravnosti svojega ravnanja in je imela namen trajne prislastitve tuje premične stvari. Obdolženka je povedala, da je navedene predmete kupil B. B. svojemu sinu in njej v času njune zakonske zveze. Štirikolesnik, kosilnico in prikolico sta skupaj uporabljala, zato je upravičeno štela, da so njuna skupna last. Tudi navedbe, da so živeli v predmetnem času v skupnem gospodinjstvu, niso ovržene z izpovedbami zasebnih tožilcev.

7Dokazno je podprt tudi obdolženkin zagovor, da je v predmetnem času delala in pridobivala določena denarna sredstva, ter da je njej in njenemu možu pri preživljanju pomagala obdolženkina mama D. D. Iz izpisa prometa na transakcijskem računu obdolženkinega podjetja je razvidno, da je obdolženka v predmetnem času prejemala določene dohodke. Javno dostopni uradni podatki o zaslužkih zasebnega tožilca B. B., obdolženkine mame D. D. in E. E. izkazujejo, da so prejemali približno takšne dohodke, kot so jih tekom postopka zatrjevali, medtem ko C. C. v letu 2010, ko je prišlo do nakupa teh predmetov, ni imel obdavčljivih dohodkov, kot izhaja iz podatkov FURS.

8Pritožniki navajajo, da so razlogi izpodbijane sodbe v delu, ko se opredeljuje do premoženjskih razmer B. B. kontradiktorni, saj naj bi sodišče najprej ugotovilo, da ni dokazov, da bi B. B. imel denar, s katerim bi v času trajanja zakonske zveze preživljal zasebnega tožilca C. C. in obdolženko. V nadaljevanju pa navaja, da je logično, da je zasebni tožilec B. B. finančno na druge načine pomagal obema zakoncema. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja zgolj to, da je B. B. izpovedal, da je denar pridobil po prodaji hiše DARS-u, v podatkih spisa pa ni zaslediti, da bi pred tem dogodkom imel na razpolago večja denarna sredstva, na podlagi česar sodišče prve stopnje zaključuje, da je ovržen tisti del izpovedbe C. C., da naj bi izključno B. B. ves čas zakonske skupnosti preživljal svojega sina in obdolženko. Pritožniki utemeljujejo navedeno tudi z notarskim zapisom SV 1113/10, ki ga prilagajo pritožbi. Sodišče druge stopnje navedene listine ni upoštevalo, saj iz nje ne izhaja tisto, kar pritožniki zatrjujejo. Iz notarskega zapisa, ki so ga pritožniki priložili pritožbi je namreč razvidno, da manjka stran 2 notarskega zapisa tako, da je razvidno zgolj, kdo naj bi sklenil notarski zapis, ni pa razvidno, za kakšno posojilo in iz katerega razloga je bilo dano, pa tudi sicer glede na datum notarskega zapisa pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi zasebna tožilca morala navedeno okoliščino izpostaviti že tekom dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje.

9Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ocenjuje izpovedbi B. B. in C. C. kot neverodostojni, kar sodišče prve stopnje utemeljuje z neskladjem med izjavo, ki jo je B. B. podal na policiji in izpovedbo na glavni obravnavi. Pritožniki izpostavljajo, da neskladje ni podano. Iz zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe (priloga A4) je razvidno, da je B. B. policistom naznanil, da so bili v času od 15.00 ure dne 27. 4. 2012 do 9.30 ure dne 30. 4. 2012 iz garaže stanovanjske hiše na naslovu Š. 11 odtujeni štirikolesnik, ki ga je kupil 15. 2. 2011, traktorska kosilnica, ki jo je kupil 22. 6. 2012 in avtomobilska prikolica, ki je bila stara okoli eno leto. Na glavni obravnavi dne 21. 4. 2016 je B. B. izpovedal, da so bili odtujeni predmeti kupljeni z njegovim denarjem, svojemu sinu pa je podaril denar za štirikolesnik, pri čemer je na isti glavni obravnavi svojo izpovedbo spremenil in povedal, da je štirikolesnik kupil sam in ga izročil sinu C. C. kot darilo. Sodišče prve stopnje je navedene razlike pravilno zaznalo in utemeljeno temu delu izpovedbe ni sledilo ter posledično ocenilo, da sta C. C. in B. B. izpovedbo prilagodila za potrebe kazenskega postopka. Ne gre namreč spregledati, da je C. C. na glavni obravnavi dne 21. 4. 2016 izpovedal, da mu je oče podaril štirikolesnik in prikolico, pri čemer B. B. ne izpove, da je sinu podaril tudi prikolico. Sicer pa pritožniki protispisno navajajo razloge, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbama B. B. in C. C. Sodišče prve stopnje je kritično ocenilo izvedene dokaze in navedlo prepričljive in argumentirane razloge, zakaj in v katerih delih izpovedbama zasebnih tožilcev ni sledilo. Te razloge pa sprejema tudi sodišče druge stopnje.

10Nadalje pritožniki protispisno navajajo, da spisovno ni razvidno, da bi D. D. prejemala dohodke, kot jih je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje. D. D. je na glavni obravnavi dne 5. 12. 2017 povedala, da je v predmetnem času zaslužila 1.400,00 EUR, pri čemer je pojasnila, da je v ta znesek všteta pokojnina in zaslužek, ki ga je prejela za čiščenje gostišča Narobe. Izkazani podatki D. D. izhajajo tudi iz podatkov FURS.

11Pritožniki navajajo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstev, da sta C. C. in H. H. živela pri B. B., ki je v največji meri finančno skrbel zanju. Zatrjujejo, da je B. B. za hišo, ki jo je prodal D. D., prejel več kot milijon evrov. Pritožniki so mnenja, da bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti uradne podatke o višini odškodnine, ki jo je D. D. izplačal zasebnemu tožilcu, če mu v tem delu ni sledilo. Sodišče druge stopnje takšna pritožbena naziranja zavrača. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje verjelo zasebnima tožilcema, da sta obdolženka in C. C. živela pri B. B. kot tudi glede prejete odškodnine za stanovanjsko hišo. Ni pa prezreti, da je B. B. prejel odškodnino šele 2. 4. 2012, torej tik pred razpadom življenjske skupnosti med obdolženko in zasebnim tožilcem in manj kot mesec dni pred inkriminiranim dejanjem. Spisovno je izkazano, da pred prejemom odškodnine dohodki zasebnega tožilca niso odstopali od povprečja, kar posredno potrjuje zagovor obdolženke in izpovedbo D. D. in E. E., da je pri preživljanju obdolženke iz C. C. odločilno prispevala ravno D. D.

12V kolikor pritožbeno sodišče ni odgovorilo na katero od pritožbenih navedb, ki se nanaša na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je to iz razlogov, ker so se pritožniki ponavljali ali pa se pritožbene navedbe niso nanašale na odločilna dejstva.

13Pritožniki, glede na pojasnjeno v tej odločbi, s pritožbenimi navedbami niso ovrgli pravilnih razlogov izpodbijane sodbe, da obdolženki očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s kršitvami, na katere mora sodišče druge stopnje na podlagi določila prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo pooblaščencev zasebnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, sta zasebna tožilca po določbi drugega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžna plačati nerazdelno sodno takso v višini 360,00 EUR, ki jo je sodišče odmerilo na podlagi tar. št. 7222 ZST.