VSL Sklep II Kp 8220/2017

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor obdolženčevih zagovornikov zoper obtožbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt/18888/2015 z dne 17. 4. 2018 zavrne.

1Z uvodoma navedenim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ugovoru zagovornikov obdolženega A. A. ugodil in odločil, da se obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt/XXXXX/2015 z dne 17. 4. 2018 ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavi. Odločil je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper sklep je pritožbo vložila okrožna državna tožilka iz pritožbenega razloga po 1. točki 372. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da obtožbo dopusti.

3Pritožba je utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je stališče sodišča prve stopnje, da dejanje, ki je opisano v obtožbi, ni kaznivo dejanje, zmotno. Pritožnica utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, ker v tenorju obtožnice niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

5Pritrditi je pritožnici, da je v opisu kaznivega dejanja dovolj konkretiziran preslepitveni namen obdolženca. V opisu kaznivega dejanja je preslepitveni namen obdolženca konkretiziran z navedbo, da je obdolženi naročil in prevzel blago, se zavezal plačati račune, ki mu jih bo oškodovana družba izstavila za dobavljeno blago; s plačilom prvih računov pridobil zaupanje družbe, ki mu je nato odobrila možnost plačila z odloženim rokom, nato pa pet računov ni plačal in oškodovani družbi zamolčal, da predmetnih računov že od samega začetka ni imel namen plačati; z namenom da bi se izognil plačilom oziroma izpolnitvi obveznosti, je posloval preko več družb, na katere je prenašal dejavnost, prenose dejavnosti z družbe na družbo je prikrival s spremembami firm in s poimenovanji z identičnimi firmami, v posledici česar oškodovana družba v postopkih prisilne izterjave ni mogla biti uspešna, obdolženi naj bi po prejemu sklepa o izvršbi zaradi izterjave spremenil skrajšano firmo v L., prenesel dejavnost na družbo L., izvršilni postopek je bil posledično zaradi zaprtja transakcijskega računa ustavljen, s čimer naj bi preprečil, da je oškodovana družba prejela plačilo svojih terjatev, s čimer je izkazoval namen, da si na škodo družbe C. pridobi premoženjsko korist v višini 4.895,12 EUR. V takšnem opisu kaznivega dejanja so tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

6Pritožnica utemeljeno graja razloge izpodbijanega sklepa, razvidne iz točke 6 in 7 obrazložitve, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo dejanja, ki bi pomenila, da je obtoženec (pravilno obdolženec) vedel in imel zavest, da kljub danim pogodbenim zavezam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Pravno naziranje sodišča prve stopnje, da državna tožilka želi preslepitveni namen obdolženca konkretizirati s tem, da si plačilo prvih nekaj računov razlaga kot način, s katerim je obdolženec pridobil zaupanje oškodovane družbe, v posledici česar mu je odobrila možnost plačila z odloženim rokom, pri čemer sodišče prve stopnje navaja, da iz opisa ne izhajajo konkretne dejanske okoliščine, ki kažejo na to, da je imel obdolženec že ob sklenitvi pogodbe preslepitveni namen, saj se s plačilom prvih računov ne da konkretizirati oziroma sklepati na preslepitveni namen niti na zavest obtoženca, da do plačila kasneje ne bo prišlo, je zmotno. Sodišče druge stopnje pritrjuje utemeljeni pritožbeni kritiki, da je v opisu dejanja obdolženčev preslepitveni namen zadosti konkretiziran, kot je bilo v tej odločbi že izpostavljeno.

7Pritožnica utemeljeno izpodbija zaključek izpodbijanega sklepa, da je nesprejemljiva razlaga, da se na preslepitveni namen sklepa oziroma ga konkretizira na podlagi predhodne kaznovanosti obdolženca za istovrstna kazniva dejanja, saj je predkaznovanost namreč upoštevna le v zvezi z določitvijo kazni obdolžencu. Pritrditi je pritožnici, da predkaznovanost obdolženca za istovrstna kazniva dejanja (predvsem, če bi bila podrobneje konkretizirana z časovno analizo izvrševanja kaznivih dejanj), izkazuje da je bil izpostavljen način poslovanja za obdolženca običajen in naj bi s takšnim poslovanjem zasledoval pridobitev premoženjske koristi.

8Sodišče druge stopnje zavrača razloge izpodbijanega sklepa, da bi obdolženčevo poslovanje preko več različnih družb v kombinaciji z določenimi dejanskimi okoliščinami ob sklenitvi pogodbe lahko kazalo na preslepitveni namen obdolženca, vendar pa samo dejstvo, da je obdolženec kasneje prenesel dejavnost na drugo družbo, četudi z isto firmo, ne zadošča za konkretizacijo preslepitvenega namena ob sklenitvi pogodbe z oškodovano družbo. Izvršitveno dejanje po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je namreč mogoče storiti tako ob sklepanju posla kot tudi kasneje ob njegovem izvajanju, česar pa sodišče prve stopnje pri presoji ali dejstveni opis vsebuje vse zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ni upoštevalo, na kar upravičeno opozarja pritožnica.

9Glede na odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo, ni presojalo ostalih navedb v ugovoru obtoženčevih zagovornikov. Obdolženčevi zagovorniki v ugovoru navajajo, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženi prve račune plačal z namenom, da bi si pri oškodovani družbi pridobil zaupanje, nato pa naslednjih računov zavestno ni plačal. Utemeljen sum, da je obdolženi prve račune plačal z namenom pridobiti si zaupanje pri oškodovani družbi, izhaja iz izpovedbe B. B., ki je v predmetnem času prokurist oškodovanega podjetja. B. B. je izpovedal, da se je z obdolženim dogovoril, da mu bodo za prve vzorce dobavili blago pod konsignacijskimi pogoji, kar pomeni, da ostanejo izdelki do plačila v lasti družbe C., saj obdolženca ni poznal in z obdolženčevim podjetjem niso imeli nobenih izkušenj. Nadaljnji dogovor je bil, da mu decembra 2012 izdajo račune s kratkim plačilnim rokom. Če bodo obveznosti pravočasno poravnane, mu bodo naslednji izdelki dobavljeni pod ugodnejšimi plačilnimi pogoji. Iz izpovedbe priče B. B. nadalje izhaja, da so izvršili 3 do 4 dobave blaga, ki jih je obdolženi s 30-dnevnim zamikom plačal, zato so mu ostale dobave odobrili pod ugodnejšimi pogoji, kar je obdolženi izkoristil in predmetnih računov ni plačal.

10Sodišče druge stopnje zavrača ugovorne navedbe, da je bilo nadaljnje neplačevanje računov posledica poslovne situacije, v kateri se je znašla obdolženčeva družba, ki ni bila več plačilno sposobna. Vzroki za tako plačilno nesposobnost zagovorniki obdolženca opravičujejo s posledicami gospodarske krize in poslovne nesposobnosti in nespretnosti obdolženca, nikakor pa tega ni mogoče pripisovati goljufivemu namenu obdolženca. Pritožbeno sodišče takšna naziranja obdolženčevih zagovornikov zavrača. Utemeljen sum, da je obdolženi pri predmetnem kaznivem dejanju ravnal z goljufivim namenom izhaja iz izpovedbe B. B., ki je opisal obdolženčev kontakt z oškodovano družbo, zatrjevanje obdolženca o širitvi dejavnosti, o poznanstvu z večjim številom premožnejših ljudi. Utemeljen sum, da je obdolženi ravnal z goljufivim naklepom pa izkazuje nenazadnje tudi obdolženčevo poslovanje preko več podjetij s podobnim imenom, prenašanje dejavnosti iz enega na drugo podjetje, kar izhaja iz podatkov Ajpesa.

11Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da opis kaznivega dejanja v obtožbi vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Predloženi dokazi dajejo tudi podlago za zaključek, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil v obtožbi očitano mu kaznivo dejanje, zato je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo in ugovor obdolženčevih zagovornikov zoper obtožbo kot neutemeljen zavrnilo.