VSL Sodba III Kp 29963/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati 750,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtoženega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Izreklo mu je kazen pet let zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora od 23.34 ure dne 3. 7. 2018 dalje. Odločilo je, da je obtoženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 1.487,71 EUR v 10-tih zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Dolžan pa je plačati tudi stroške zagovornika po uradni dolžnosti in sodno takso v višini 350,00 EUR. Svojo odločitev je utemeljilo na določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper sodbo je pritožbo vložila zagovornica obtoženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in kazenske sankcije s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, kaznivo dejanje opredeli kot povzročitev hude oziroma posebno hude telesne poškodbe in obtoženemu kazen zniža, podredno mu z uporabo omilitvenih določil zniža kazen pod mejo, predpisano z zakonom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, vsebine pritožbe in proučitvi spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo in tako pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter po njihovi presoji sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, da je obtoženi A. A. storil v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje, zato v pritožbi zatrjevana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona nista podana.

5Z navedbami, da obtoženi ni imel namena oškodovanke ubiti, saj jo je le „malo pičil“, pritožnica ponavlja obtoženčev zagovor, do katerega se je sodišče prve stopnje kritično opredelilo ter v točki 8. obrazložitve za svojo odločitev navedlo prepričljive razloge, ki se jim pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Ni namreč prezreti, da je obtoženi oškodovanki poškodbo, razvidno iz dejstvenega opisa, prizadejal z nožem, ki ga je vzel z mize in z njim zabodel oškodovanko v trenutku, ko mu je kazala hrbet, torej ko napada niti ni videla in se nanj ni mogla ustrezno odzvati, torej se pred obtoženčevim zamahom z nožem v hrbet ni mogla braniti. Obtoženec je z nožem meril v vitalne dele telesa, z dejanjem pa ni prenehal, ne glede na to, da je oškodovanka zbežala, saj je stekel za njo, šel v garažo po baterijo in jo iskal na vrtu. Ker je ni uspel izslediti, jo je pred vhodom v stanovanjsko hišo še vedno čakal z nožem v roki. Navedeno izkazuje njegovo hotenje, da je kaznivo dejanje nameraval dokončati, torej oškodovanki vzeti življenje.

6Pritožnica zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker konkretni opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja uboja po 1. točki 115. člena v zvezi 34. členom KZ-1. Pritožničino naziranje, da poskus za dokončanje dejanja uboja v izreku ni konkretiziran, zgolj abstrakten očitek „ter jo kljub svoji nameri ni uspel najti“, brez konkretnega opisa te namere in domnevnega iskanja, ne zadošča za obsodbo za poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, sodišče druge stopnje zavrača. Način izvršitve kaznivega dejanja, opisan v izreku izpodbijane sodbe, torej, „da je drugemu poskušal vzeti življenje tako, da je dne 3. 7. 2018 okoli 21.30 ure, na naslovu N., med prepirom z B. B. z namenom, da ji vzame življenje, slednjo s kuhinjskim nožem zabodel v predel hrbta med lopatice …, dejanje pa mu ni uspelo dokončati, saj mu je po prvem vbodu iz hiše uspela pobegniti ter jo kljub svoji nameri ni uspel ujeti“ po oceni pritožbenega sodišče vsekakor dovolj konkretiziran v smeri, ko izkazuje obtoženčev namen oškodovanki vzeti življenje in okoliščino, da je dejanje ostalo pri poskusu, saj navedba, da je ni uspel najti, utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženi kaznivega dejanja ni dokončal.

7Pritožnica se zavzema za spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja iz poskusa uboja v hudo ali posebno hudo telesno poškodbo, saj je okoliščino, da jo je z nožem zadel tako, kot je objektivno izkazano, pripisati naključju. Pritožnica navaja, da je obtoženec šele na sodišču izvedel, da je nož oškodovanki prebodel pljučno krilo in ogrozil oškodovankino življenje, pri čemer obtoženi ni mogel računati, predvsem pa ni hotel, da bi nož predrl pljuča. Upoštevajoč obtoženčevo razburjenost in stopnjo alkoholiziranosti je bil zmanjšano zmožen razumeti in obvladovati svoje ravnanje, zato ni moč zaključiti, da je kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom.

8Sodišče druge stopnje pritrjuje prepričljivi in argumentirani dokazni oceni sodišča prve stopnje, ko je sodišče zagovor obtoženca dokazno soočilo s verodostojnimi in konsistentnimi izpovedbami oškodovanke ter prič C. C. in D. D. ter utemeljeno zaključilo, da obtoženčev zagovor, da je hotel oškodovanko le malo pičiti in ni želel takšnih posledic, kot jih je oškodovanka utrpela, ne vzdrži kritične presoje. Tehtni dokazni oceni tudi na pritožbeni ravni ni potrebno ničesar bistvenega dodati. Kot je bilo v tej odločbi že izpostavljeno, zabodenje z nožem v predel telesa, kjer je bila prizadejana rana ter obtoženčevo nadaljnje ravnanje, torej tek za oškodovanko, čakanje oškodovanke z nožem pred vrati stanovanjske hiše, izkazuje, da je bilo obtoženčevo ravnanje usmerjeno na odvzem življenja oškodovanki, zato pritožbeno zavzemanje za prekvalifikacijo kaznivega dejanja v milejše, ni utemeljeno. Ne gre prezreti, da je D. D. povedala, da je bil obtoženi vznemirjen in jezen. V rokah je držal nož, tako da je bilo rezilo obrnjeno navzven. Povedal ji je, da čaka B. B. - torej oškodovanko. Podobno izpove tudi C. C. v delu, ko navaja, da je videla obtoženca z nožem in baterijo, ko je iskal na vrtu oškodovanko. Večkrat mu je hotela nož odvzeti, ga pregovarjala naj ji ga izroči, vendar ji to ni uspelo. Navedeno izkazuje obtoženčevo hotenje kaznivo dejanje dokončati. Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da se je obtoženi dejanja zavedal, ga hotel storiti in je dejanje ostalo pri poskusu zgolj zato, ker mu oškodovanke ni uspelo najti.

9Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je bil obtoženi zmanjšano zmožen razumeti in nadzorovati svoje ravnanje zaradi razburjenosti in zaužitega alkohola. Izvedenec psihiatrične stroke je namreč ugotovil, da je bila opitost obtoženca najverjetneje blaga do največ zmerna, nikakor pa ni šlo za hudo opitost. Zaradi kombinacije zmernega alkoholnega opoja in močne razburjenosti je bila njegova zmožnost razumevanja dejanja in obvladovanja gotovo nekoliko zmanjšana, vendar ne bi mogli govoriti o bistveno zmanjšani zmožnosti, še manj pa o popolni odsotnosti ali nezmožnosti razumevanja in obvladovanja. Izvedenec psihiatrične stroke je svoj zaključek utemeljil s tem, da je obtoženi pred dejanjem verbalno izražal namen, da s snaho obračuna. Enako ji je grozil tudi kasneje, pri čemer je izvajal povsem smiselna dejanja, šel v garažo po baterijo, da bi lažje našel snaho, ki mu je med tem pobegnila. Vnukinji je povsem ustrezno rekel naj gre v hišo, povečerja in gre spat. Našteta in nekatera druga povsem smiselna dejanja tudi po mnenju pritožbenega sodišča izkazujejo, da zmožnost razumevanja in obvladovanja njegovih dejanj ni bila huje okrnjena, kar je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

10Neutemeljen in posplošen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje premalo kritično ocenjevalo oškodovankino pričanje, da ji je obtoženi že prej grozil z navedbo, da jo bo pospravil, prerezal vrat ali celo C. C. rekel, da bi jo že zdavnaj pospravil, če bi imel doma puško. Sodišče prve stopnje ni imelo prav nobenega razloga, da bi podvomilo v verodostojnost oškodovankine izpovedbe kot tudi v verodostojnost izpovedbe C. C. in D. D. Ocenilo je, da so priče izpovedovale o dogodku to, kar so zaznale in v njihovem pričanju ni zaznalo nikakršne nelogičnosti. Zato pritožnica s posplošeno pritožbeno kritiko, da je sodišče prve stopnje premalo kritično ocenilo oškodovankino pričanje, pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne more ovreči. Priča C. C. je namreč povedala, da je zaradi hrupa pri sosedih prišla pogledat, kaj se dogaja in obtoženca mirila, mu večkrat hotela odvzeti nož, a ji ga ni izročil. Ko se je oškodovanka že dušila, hropla ter bruhala kri, je obtoženi takoj odreagiral z namenom da jo ujame, kar izkazuje njegovo hotenje kaznivo dejanje dokončati. Oškodovanka je potrdila, da je med obtoženim in njo večkrat prišlo do prepira, da ji je obtoženi že pred tem dogodkom grozil, da jo bo z orožjem pospravil, med njima je enkrat prišlo tudi že do prerivanja.

11Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje upoštevaje težo storjenega kaznivega dejanja in pravilno ugotovljene ter ovrednotene olajševalne in obteževalne okoliščine obtožencu upravičeno izreklo kazen pet let zapora. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbena navajanja, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin, zato je sicer na spodnji meji izrečena kazen prestroga. Pritožnica izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo nekaznovanost in starost, ni pa v zadostni meri upoštevalo obdolženčevega obžalovanja, pri čemer graja razloge izpodbijane sodbe, da obtoženi na načelni ravni sicer izraža obžalovanje do navedenega kaznivega dejanja, vendar pa velik del krivde še vedno pripisuje oškodovanki. Pritožnica se zavzema, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri kazni moralo upoštevati obtoženčevo opitost, hudo lakoto in okoliščino, da je reagiral impulzivno, saj ni imel pripravljene hrane, počutil se je ogroženega, ponižanega in bil hudo izzvan. Sodišče prve stopnje tudi ni zadostno upoštevalo prispevka oškodovanke, da je šlo zgolj za en kritični dogodek, pri čemer pritožnica utemeljuje predlog za izrek nižje kazni tudi z izpovedbami obdolženčevih bližnjih sosedov, ki so povedali, da je urejena osebnost.

12Pritožbeno zavzemanje za izrek nižje kazni ni utemeljeno. Okoliščine, ki jih uvodoma izpostavlja pritožnica torej močna izzvanost, opitost, oškodovankin prispevek in lakota spisovno niso izkazane do te mere, da bi opravičevale izrek nižje kazni zapora. V tej odločbi je bilo že pojasnjeno, da obtoženčeva prištevnost zaradi zaužitega alkohola ni bila okrnjena. Neutemeljena je tudi pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo obtoženčevega obžalovanja. Obtoženi je v končni besedi pretežen del krivde za predmetni dogodek prevalil na oškodovanko, saj je navedel, da je oškodovanka veliko kriva, da je do dogodka prišlo in da bi ona to lahko preprečila. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča takšno obžalovanje nima takšne teže, kot to zatrjuje pritožnica. Pritožbeno sodišče izpostavlja stopnjo kršitve zavarovane pravne dobrine, saj je v konkretnem primeru zavarovana dobrina človekovo življenje. Spisovno tudi ni izkazano, da je bil obtoženi hudo izzvan, da je bil prispevek oškodovanke tak, da bi narekoval uporabo omilitvenih določil in izrek kazni pod zakonsko predpisanim minimumom, saj je oškodovanka zgolj želela, da obtoženi hrane, ki jo je skuhala in predvidela za kosilo naslednji dan, ne poje. Okoliščine, da je obtoženec sicer nekonflikten, kar se izkazuje v njegovem odnosu s sosedi, obtoženčeva nekaznovanost, da gre za starejšo osebo, pa je upoštevalo že sodišče prve stopnje in obtoženemu izreklo kazen pet let zapora, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustrezna teži kaznivega dejanja ter okoliščinam, v katerih je bilo le-to storjeno, ugotovljeni stopnji krivde in ostalim okoliščinam, ki jih je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in obrazložilo v točki 9 do 11 sodbe.

13Ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, se ne nanašajo na odločilna dejstva, ali pa se je sodišče prve stopnje do njih ustrezno opredelilo.

14Preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je pritožbo zagovornice obtoženega A. A. na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je obtoženi na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v višini 750,00 EUR, ki jo je sodišče odmerilo po tar. št. 7115, ki določa količnik za odmero takse v razponu od 350,00 - 850,00 EUR, pri čemer je odmerilo količnik v znesku 500,00 EUR. Za zavrnitev je pritožbeno sodišče upoštevalo količnik 1,5 (tar. št. 7122) Zakona o sodnih taksah.