VSL Sklep II Cp 2220/2019

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: »Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 654,99 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do izpolnitve obveznosti.“

II. Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 105,86 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom I P 639/2018 z dne 18. 6. 2019 postopek ustavilo, ker je tožnik umaknil tožbo, toženca pa sta se z umikom tožbe strinjala.

2Toženca sta zahtevala, da jima tožnik povrne pravdne stroške, ker vložitev tožbe ni bila potrebna. Tudi tožnik je zahteval, da mu toženca povrneta pravdne stroške, ker je tožbo umaknil iz razloga, ker sta toženca izpolnila tožbeni zahtevek.

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožniku naložilo, da je dolžan tožencema povrniti stroške postopka v višini 397,80 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Sodišče je v sklepu pojasnilo, da do izbrisa služnostne pravice ni prišlo iz razloga, ker bi toženca izpolnila tožbeni zahtevek, marveč iz razloga, ker sta sklenila darilno pogodbo in je bila zato vknjižena lastninska pravica na nepremičnini v deležu do 2/3 v korist prvo toženca. Ker pa služnost na lastni stvari ni mogoča, je prišlo posledično do izbrisa služnostne pravice, ki je bila vpisana na prvo toženca.

4Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 158. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je zmotna ugotovitev sodišča, da do umika tožbe ni prišlo iz razloga, ker sta toženca izpolnila zahtevek. Tožnik je v dajatvenem zahtevku zahteval izbris služnosti stanovanja, toženca pa sta po prejemu tožbe to služnost izbrisala. Ko se je toženec s tem seznanil, je takoj umaknil tožbo. Iz sklepa zemljiškoknjižnega sodišča izhaja, da se je vzpostavilo stanje, kot je tožnik zahteval s tožbenim zahtevkom, in sicer, da se izbriše vknjižena služnost stanovanja v korist prvo toženca. Toženca sta izpolnila točno tisto, kar je tožnik zahteval s tožbo, zato je bila tožba umaknjena. Do umika tožbe ni prišlo zaradi vknjižbe lastninske pravice v korist prvo toženca, temveč zaradi izbrisa služnosti stanovanja.

5Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Navajata, da tožnik zavajajoče navaja, da se je njegov tožbeni zahtevek nanašal na izbris služnosti na stanovanju. Tožnik je s tožbenim zahtevkom uveljavljal ničnosti sporazuma o ustanovitvi služnosti in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Toženca s sklenitvijo darilne pogodbe in s prenosom lastninske pravice v korist prvo toženca nista izpolnila tožbenega zahtevka. Ker služnost na lastni stvari ni mogoča, je v konkretnem primeru prenehala služnost prvo toženca. Le če bi toženca prostovoljno izbrisala služnost stanovanja bi izpolnila tožbeni zahtevek.

6Pritožba je utemeljena.

7Z darilno pogodbo sta toženca dejansko vzpostavila zemljiškoknjižno stanje, ki ga je tožnik zasledoval s pravovarstvenim zahtevkom. Z darilno pogodbo je prvo toženec pridobil solastninsko pravico na nepremičnini, hkrati pa je bila darilna pogodba podlaga za izbris služnostne pravice, ki je bila vpisana v korist prvo toženca. Odločilna je še okoliščina, da je do sklenitve darilne pogodbe in do izbrisa služnosti stanovanja prišlo po vložitvi tožbe, kar pomeni, da je bila tožba potrebna. Toženca sta z vpisom služnosti stanovanja nedopustno posegla v pravovarstvena upravičenja, ki pripadajo tožniku kot solastniku nepremičnine. Zmotne so zato ugotovitve sodišča prve stopnje, da sklenitev darilne pogodbe ni v nobeni zvezi z izpolnitvijo tožbenega zahtevka, saj je bila prav zaradi sklenitve darilne pogodbe izbrisana služnostna pravica in s tem sta toženca poleg prenosa lastninske pravice tudi izpolnila obveznost iz tožbenega zahtevka. Ali povedano drugače; ravnanje tožencev je povzročilo spremembo zemljiškoknjižnega stanja, ki ga je zasledoval tožnik s tožbenim zahtevkom.

8Tožnik je v tožbi materialnopravno utemeljeno navajal, da služnost stanovanja na stvari lahko ustanovijo le vsi solastniki skupaj. Stvarna služnost pojmovno na idealnem deležu ni mogoča, ker se nanaša na stvar kot celoto, zato pa je lahko idealni delež predmet osebne služnosti, kjer je spet treba upoštevati, da imetnik vstopi v položaj imetnika idealnega deleža, in ne celotne pravice.¹ Solastnik torej ne more ustanoviti služnostne pravice stanovanja, ima pa pravico ustanoviti užitek na solastniškem deležu na podlagi 231. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da je predmet užitka lahko tudi solastninski delež. V tem primeru ima užitkar pravico izvrševati užitek v obsegu solastninske pravice. Ustanovitev realne služnosti na idealnem delu ni mogoča, mogoča pa je osebna služnost, npr. užitek idealnega dela. V tem primeru ima užitkar pravico izvrševati užitek v obsegu solastninske pravice. Enako velja tudi za rabo. Služnost stanovanja pa terja pridobitev stvarne pravice na realnem delu stvari in je posamezni solastnik ne more sam ustanoviti.²

9Iz teh razlogov tudi niso relevantne trditve tožencev, da tožnik v času bivanja prvo toženca v stanovanjski hiši ni izrazil želje ali namena, da bi uporabljal prostore v stanovanjski hiši. Odločilna je okoliščina, da do dogovora glede delitve oziroma uporabe stanovanjske hiše ni bilo in da je toženka z ustanovitvijo služnosti stanovanja v korist prvo toženca posegla v solastninska upravičenja, ki pripadajo tožniku kot solastniku nepremičnine.

10Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da toženca nista izpolnila tožbenega zahtevka med pravdo. Tožnik zato upravičeno zahteva, da mu toženca plačata pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške pred sodiščem prve stopnje in sicer; za tožbo 360,00 EUR (600 točk), za materialne stroške 7,2 EUR (2%), za DDV 80,78 EUR (22%) in za takso za tožbo 207,00 EUR, skupaj 654,99 EUR. Glede na vrednost priznanih stroškov pred sodiščem prve stopnje, je tožnik upravičen do naslednjih pritožbenih stroškov; za pritožbo 60,00 EUR (tar. št. 21/2 - 100 točk), za materialne stroške 1,2 EUR, za DDV 13,46 EUR in za sodno takso 31,20 EUR, skupaj 105,86 EUR. Toženca sta dolžna plačati tožniku vse pravdne stroške v roku petnajstih dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka, do prenehanja obveznosti.

11Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka sklepa pritožbenega sodišča (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

12Toženca nista upravičena do pritožbenih stroškov, ker je tožnik s pritožbo uspel.

¹ Glej Dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 315.
² Dr. Vesna Rijavec: Stvarnopravni zakonit s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 337.