VSK Sklep I Kp 2267/2020

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

1Z uvodoma navedeno sodno odločbo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru pripor, ki je bil odrejen zoper obdolženi V. P. in K. T. zaradi pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšal še po vloženi obtožbi.

2Zoper ta sklep se zaradi pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja najprej pritožuje zagovornik obdolžene V. P.. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in pripor zoper obdolženko odpravi.

3Zagovornica obdolžene K. T. se tudi pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in pripor zoper obdolženko odpravi, podrejeno pa, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom oziroma plačilom varščine.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti. Utemeljen sum v smeri obdolženkama očitanega kaznivega dejanja je nedvomno podan in izhaja iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja na list. štev. 6 spisa, predvsem pa iz tega, kar sta povedala kot priči zaslišana F. L. in R. A., ki je dejal, da je bila njuna pot v celoti že vnaprej organizirana. Sicer pa je v zvezi s tem potrebno povedati tudi to, da zagovornika obstoju utemeljenega suma sploh ne oporekata.

6Kolikor pa se njune pritožbene navedbe nanašajo na obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, pa je potrebno povedati, da tudi nimata prav. Nikakršnega dvoma ni o tem, da sta obdolženki državljanski Republike H., kjer tudi stalno prebivata in da ju na bivanje na ozemlju naše države ne veže prav nikakršna navezna okoliščina, ki bi predstavljala zadostno garancijo za to, da bi obdolženki v naši državi počakali na takšen ali drugačen izid predmetnega kazenskega postopka ali pa v njem v primeru izpustitve na prostost prostovoljno sodelovali. Že res, kar navajata zagovornika, da med našo državo in Republiko H. obstajajo instrumenti mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ki se nanašajo na izročitev obdolžencev in ki jih ureja Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, res pa je, da sam obstoj tega predpisa še ne pomeni, da priporni razlog begosumnosti zaradi tega ne more biti podan. Gotovo bi bila izpustitev obdolženca, ki je v naši državi že priprt, samo zaradi obstoja evropskega naloga za prijetje in predajo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrostjo vodenja postopka. Kolikor pa zagovornika v pritožbah tudi omenjata starševstvo, pri čemer naj bi bila obdolžena K. T. mati mladoletnega otroka s posebnimi potrebami, obdolžena V. P. pa mati štirih mladoletnih otrok, pritožbeno sodišče dopušča možnost, da sta se obdolženkini družini zaradi pripora obdolženk znašli v nezavidljivi situaciji, pa vendarle mora vsakdo, ki se za izvršitev takšnega ali drugačnega kaznivega dejanja odloči, na to tudi računati in vzeti v zakup tudi možnost, da bo v primeru zalotitve priprt. Upoštevaje dejstvo, da sta bili obdolženki prijeti daleč od kraja svojega bivanja in svojih družin pa je jasno, da njuna skrb po varstvu in negi svojih otrok vseeno ni tako izrazita, kakor to skušata predstaviti oba zagovornika. Kolikor pa zagovornica obdolžene K. T. v zvezi s tem še navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj teh okoliščin pri odločanju o odreditvi pripora ne bi upoštevalo, to ne drži, saj je sodišče, čeprav resda ne izrecno, te okoliščine upoštevalo.

7Podaljšanje pripora zoper obdolženki je utemeljeno tudi v luči kriterijev iz 20. člena Ustave Republike Slovenije. Že zaradi narave pripornega razloga samega je pripor neogibno potreben za dokončanje kazenskega postopka, kakor tudi zaradi zagotavljanja varnosti ljudi. Nikakršnega dvoma ni o tem, da nenadzorovano prehajanje državnih meja predstavlja ogrozitveni faktor za ljudi, živeče v vsaki državi, skozi katero ti ilegalni kanali potekajo in je zato pripor tudi sorazmeren nevarnosti, ki bi nastopila z izpustitvijo obdolženk na prostost. Glede na ugotovljeno neogibnost pripora pa tako odpade tudi kakršnakoli možnost nadomestitve pripora z milejšim ukrepom, tako, kakor to predlaga zagovornica obdolžene K. T..

8Glede na vse povedano je bilo potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP.