VSM Sklep IV Kp 20296/2015

I. Pritožba zagovornika obsojenega F.K.M. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom I Kr 20296/2015 z dne 16. 10. 2019 na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da se kazen dva meseca zapora, ki je bila izrečena obsojenemu F.K.M. s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju I K 20296/2015 z dne 9. 4. 2018, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je v obsegu 84,5 ur, kar predstavlja en mesec in dvanajst dni zapora.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da podaljša rok za opravo dela v splošno korist, podrejeno pa, da izrečeno kazen zapora nadomesti s hišnim zaporom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz uvoda pritožbe sicer izhaja, da je vložena iz vseh pritožbenih razlogov, vendar pa po vsebini graja le na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s tem navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj se obsojeni F.K.M. ni izmikal izvrševanju dela. V obdobju od januarja do septembra 2019 je bil večkrat pretepen in je utrpel več poškodb, med drugim tudi poškodbo desne roke, poškodbe in bolečine pa so mu onemogočale opravljanje dela v splošno korist. Zaradi ponavljajočih se bolečin je bil tudi na fizioterapevtski obravnavi, ki je trajala od 12. 9. 2019 do 23. 9. 2019, kar kaže na to, da je bila njegova prošnja za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist utemeljena. Pritožba ob tem še navaja, da obsojenec obžaluje, da dela v določenem roku ni mogel opraviti v celoti, vendar pa je bila njegova pasivnost oziroma „izmikanje“ posledica objektivnih okoliščin (tepežev), na katere sam ni imel vpliva.

5S pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, ki so sodišče prve stopnje privedli do zaključka, da je obsojenec obveznosti iz dela v splošno korist prekinil samovoljno in ne na podlagi okoliščin, ki bi mu izvrševanje dela objektivno preprečevale. V letu 2019 je bil res poškodovan ter kasneje tudi fizioterapevtsko obravnavan, kar izhaja iz predložene zdravstvene dokumentacije, a je imel fizioterapijo od 12. 9. 2019 do 23. 9. 2019, torej po tem, ko bi delo v splošno korist že moral opraviti. Na pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da ni bilo objektivnih okoliščin, ki bi obsojencu preprečevale opravo dela v splošno korist, ne more vplivati niti sodišču predložen zdravniški izvid ultrazvoka trebušnih organov z dne 16. 8. 2018, saj bi obsojenec delo v splošno korist moral opraviti do 4. 8. 2019, iz izvida pa tudi ni razvidno, da bi obsojencu zdravstveno stanje na tem področju preprečevalo, da opravlja delo v splošno korist. V začetku junija 2019 ga je izvajalec sankcije (Dom upokojencev Ptuj) napotil na zdravniški pregled, ki ga je tudi opravil, pri pregledu pa zdravnik ni ugotovil nikakršnih omejitev, zaradi katerih obsojenec dela ne bi mogel opravljati. Da je z delom le odlašal in se mu izmikal, pa navsezadnje izhaja iz končnega poročila Probacijske enote Maribor, iz katerega je razvidno, da je bil večkrat opozorjen na posledice, če dela v splošno korist ne bo opravil, prav tako pa je bil opozorjen, da dela ne bo mogel opraviti v roku ter da se izvajalec sankcije ne strinja z njegovo odločitvijo, da gre za 14 dni „na morje“, a je obsojenec kljub temu samovoljno prenehal z delom in šel na dopust, na delo pa ni prišel niti do 29. 7. 2019, zaradi česar je izvajalec sankcij odstopil od sklenjenega dogovora. Pritožba zato nima prav, ko trdi, da je bila obsojenčeva pasivnost posledica objektivnih okoliščin (tepežev). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je obsojenec zavestno odločil, da z delom preneha in je kljub nestrinjanju izvajalca sankcije in večkratnim izrecnim opozorilom odšel na dopust. Možnosti, ki mu je bila dana, da se zaporna kazen izvrši tako, da opravi delo v splošno korist, ni izkoristil, kar kaže na njegov nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic in sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi rok za opravo dela obsojencu ponovno podaljšalo.

6Pritožba navaja, da se rok iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 še ni iztekel in predlaga njegovo podaljšanje za opravo preostanka dela do 4. 5. 2020. Obsojenčeva samovoljna opustitev prihoda na delo v splošno korist po le nekaj dneh in 35,5 urah opravljenega dela, s pojasnilom, da gre za 14 dni na morje ter kršenje obveznosti s tem, da je kljub dogovoru, da bo delal 6 ur na dan, delal zgolj povprečno 4 ure ali manj, pri čemer se je veliko časa pogovarjal po telefonu ali z drugimi, kot to izhaja iz zaključnega poročila Probacijske enote Maribor, so okoliščine, ki so sodišču prve stopnje utemeljeno narekovale, da je ravnalo v skladu z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 in odločilo, da se zaporna kazen izvrši v obsegu neopravljenega dela.

7Pritožba predlaga nadomestitev izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom, a takšen predlog ne more biti predmet odločanja v tem pritožbenem postopku, saj mora biti najprej podan sodišču prve stopnje.

8Po obrazloženem je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Čeprav pritožnik po svojem zagovorniku s pritožbo ni uspel, ga je pritožbeno sodišče glede na njegove premoženjske razmere plačila sodne takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).