VSC Sodba Cp 498/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 15.241,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2016 dalje do plačila in še zakonske zamudne obresti od zneska 7.910,00 EUR od 13. 10. 2016 do 5. 1. 2017, vse v 15 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo še zneska 2.285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka) in v III. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 1.865,03 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti močno odstopa navzgor od prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah. Izpostavlja ugotovitve izvedenca in meni, da bi pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem znašala največ 7.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa največ 5.500,00 EUR. Toženka predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožeče stranke v izpodbijanem delu zoper toženo stranko zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. in iz 12. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v 179. členu Obligacijskega zakonika, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu, upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika vsakega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

7Tožnica je bila poškodovana 27. 11. 2015 v prometni nezgodi, ki jo je sama povzročila. Utrpela ni zgolj zloma križnice, zloma zgornje in spodnje veje desne sramnice, zloma leve kolčne ponvice, in delno pretrganje ligamenta glavice levega kolka, kot povzema toženka v pritožbi, pač pa tudi raztrganino glave in poškodbo hrustanca glavice levega kolka in ponvice po poškodbi, kar vse so hude telesne poškodbe.

8Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo odškodnino v višini 13.000,00 EUR od zahtevanih 15.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa celotno zahtevano odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Toženka ne izpodbija dejanskih ugotovitev v sodbi o vrsti, trajanju in intenziteti telesnih bolečin niti in neugodnostih v zvezi z zdravljenjem niti o obsegu zmanjšanja življenjske aktivnosti in o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni le, da je sodišče te ugotovitve prenizko vrednotilo. Pritožbeno sodišče zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izogib ponavljanju ne povzema in se v celoti sklicuje na obrazložitev o dejanskih ugotovitvah v izpodbijani sodbi.

9Glede na ugotovljeno vrsto, trajanje in intenziteto prestanih in bodočih telesnih bolečin ter obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, je, upoštevaje tožničino starost ob škodnem dogodku (53 let) in v zvezi s tem obseg bodoče škode glede na pričakovano življenjsko dobo, tudi po oceni pritožbenega sodišča 13.000,00 EUR primerna in pravična denarna odškodnina za to obliko škode in je torej skladna z določilom 179. člena OZ. Potrebno je poudariti, da je izvedenec ugotovil, da bo tožnica tudi v bodoče, trajno, trpela lažje telesne bolečine, ki se lahko ob večjih obremenitvah stopnjujejo tudi do srednje hudih telesnih bolečin, čemur toženka ni oporekala. Pri odmeri odškodnine pa je sodišče pravilno upoštevalo tudi precejšen obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je natančno povzelo v 16. točki obrazložitve. Zavzemanje toženke za znižanje odškodnine za to obliko škode za 6.000,00 EUR zato ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo ugotovitve izvedenca medicinske stroke - travmatologa in pri tem ni spregledalo njegove ugotovitve, da je imela tožnica pred škodnim dogodkom že zmerno displazijo levega kolka, ki pa je bila, kot navaja tudi sama toženka v pritožbi, do škodnega dogodka klinično nema.

10Za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče tožnici odmerilo vso zahtevano odškodnino v znesku 10.000,00 EUR. Toženka zmotno meni, da upoštevaje izvedeniško mnenje nikakor ni mogoče prisoditi iz tega naslova tožnici odškodnino v tem znesku. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je zmanjšana gibljivost v levem kolku za 12 %, ki je tožnici ostala kot posledica poškodbe, razlog za šepanje (v točki 13 je izrecno navedlo, da je zaradi prikrajšave leve noge sicer nakazano tožnica šepala že pred nezgodo), zato ni razloga, da toženka v pritožbi poudarja, da navedeno ni razlog za šepanje in da morebitno šepanje tožnice ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Kot povzema v pritožbi in je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, so pri tožnici trajno zmanjšane aktivnosti, ki zahtevajo dobro oziroma nebolečo gibljivost obeh kolkov. Tožnica svoje delo v službi še zmore, vendar mora vanj vlagati več napora, zaradi poškodbe pa je opustila hojo v hribe in kolesarjenje. Odškodnina v znesku 10.000,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča predstavlja primerno in pravično zadoščenje za ugotovljen obseg škode, upoštevaje tudi tožničino starost ob škodnem dogodku in v zvezi s tem obseg bodoče škode.

11Odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 23.000,00 EUR predstavlja 21 povprečnih neto mesečnih plač v času izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča in je kot celota primerna in pravična, če jo primerjamo s sodno prakso v podobnih in primerljivih zadevah, objavljeno na spletni strani Vrhovnega sodišča in tudi v delu mag. Alenke Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, GV Založba, 2010. Povsem primerljivega primera iz prakse vrhovnega sodišča pritožbeno sodišče sicer ni našlo; glede na vrsto utrpelih poškodb je dokaj primerljiv primer oškodovanca v zadevi II Ips 716/2007, kateremu pa je bila zaradi ugotovljenega nekoliko večjega obsega škode odmerjena odškodnina v višini 30 neto plač. Zato pa se je tudi sodišče prve stopnje upravičeno pri primerjanju z ostalimi odškodninami oprlo na primerljivi novejši zadevi, in sicer sodbi višjih sodišč v zadevah VSM I Cp 712/2017 ter VSL II Cp 2261/2016. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da odmerjena odškodnina močno odstopa navzgor od prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah.

12Ker glede izpodbijanega dela sodbe (točki I in III izreka sodbe) niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v teh delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

13Toženka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).