VSM Sodba III Kp 49668/2019

I. Pritožba zagovornika obdolženega S. S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 49668/2019 z dne 5. 11. 2019, ki jo je na podlagi prvega odstavka 365. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) popravilo s sklepom z dne 6. 11. 2019, obdolženega S. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po šestem odstavku 308. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in pet mesecev zapora in denarno kazen 30-dnevnih zneskov po 15,00 EUR, skupaj torej 450,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 56. člena ZKP je odločilo, da se v izrečeno kazen zapora šteje čas prestajanja pripora od 19.40 ure dne 22. 9. 2019 dalje. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas pet let, ki šteje od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prebit v priporu in zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženega oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, glede nagrade in potrebnih izdatkov po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa je po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi odločbe o izrečeni kazni zapora, za katero je mnenja, da je previsoka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izrečeno kazen spremeni tako, da mu izreče zaporno kazen v trajanju enega leta.

3Na pritožbo je podala odgovor višja državna tožilka. V njem predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po stališču zagovornika je obdolžencu izrečena kazen zapora previsoka iz razlogov, ker obdolženi, ko se je odpravil na pot iz Italije v Slovenijo, s strani naročnika prevoza ni bil seznanjen o tem, kakšen prevoz blaga bo moral opraviti. Obljubljeno je imel plačilo med 400,00 in 500,00 EUR, šele med potjo, ko je že bil v Sloveniji, pa mu je naročnik povedal, da naj prevzame pet do šest ljudi. Obdolženi ni mogel vedeti, da jih bo prevažal v za njih nevarnih pogojih in šele na kraju, kjer so ga ustavili policisti je ugotovil dejansko število prebežnikov, ki jih je prevažal. V vozilo so vstopali v nočnem času, samostojno, zato tedaj z njihovim številom ni bil seznanjen in mu ni mogoče očitati, da je vedel da bo prevažal večje število ljudi v zanje za zdravje nevarnih pogojih. Sodišče prve stopnje pa ni v zadostni meri upoštevalo tudi vseh olajševalnih okoliščin, in sicer takojšnje in odkrito priznanje obdolženca in pa dejstvo, da se mu je v času, ko je čakal na sojenje, rodil otrok, za katerega mora skrbeti. Mnenja je tudi, da je izrečena zaporna kazen neskladna s sodno prakso.

6Z navedenimi pritožbenimi razlogi ni mogoče soglašati. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za kaznivo dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega, izreklo primerno in pravično kazen zapora. Pri njeni odmeri je pravilno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, ki po pravilni presoji prvostopnega sodišča odstopa od drugih tovrstnih kaznivih dejanj po velikem številu ilegalnih prebežnikov, ki jih je obdolženi prevažal brez obzirnosti do njihovega zdravja in življenja in je to storil zgolj iz koristoljubnosti. Pravilno je upoštevalo tudi stopnjo obdolženčeve krivde in vse ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (drugi odstavek 49. člena KZ-1).

7Obdolženi je bil spoznan za krivega, da je skupaj z neznanimi storilci za plačilo nezakonito spravil čez mejo in ozemlje države Republike Slovenije 16 tujcev, državljanov Pakistana, in sicer na način, da jih je sprejel v tovorno vozilo znamke Fiat Talento z namenom, da jih odpelje v Italijo. Prevažal jih je v tovornem delu vozila, ki nima sedežev in varnostnih pasov ter je namenjeno za prevoz blaga. Zato je bilo med vožnjo ogroženo njihovo zdravje in življenje. Okoliščina, da je obdolženi šele na poti izvedel, da bo prevažal ljudi v tovornem delu vozila in da gre za nelegalne prebežnike, kar izpostavlja pritožba, za odmero kazni ni odločilna. Obdolženi je imel možnost odstopiti od izvršitve kaznivega dejanja, ko je za to okoliščino izvedel, pa tega ni storil. Tudi pritožbeno sklicevanje na to, da ni vedel za natančno število ljudi, ki jih bo prevažal, nima prav nobene teže upoštevajoč dejstvo, da je na to število lahko sklepal najkasneje ob začetku prevoza glede na močno povečano obteženost vozila zaradi vstopa 16 oseb v majhen tovorni del vozila, kakor tudi glede na čas njihovega vstopanja. Sicer pa je imel možnost to preveriti že na kraju, kjer so prebežniki vstopali v vozilo, pa mu očitno ta okoliščina ni bila pomembna niti iz vidika zagotavljanja varne vožnje. Prevažal jih je v tovornem delu vozila, kjer ni sedežev in ne varnostnih pasov, kar je vedel.

8Dejstvo, da se je obdolženemu v času sojenja rodil otrok, po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne sodi med take olajševalne okoliščine, ki bi imele odločilen vpliv na višino izrečene kazni zapora. Ta je obdolženemu odmerjena le nekaj mesecev nad spodnjo mejo z zakonom zagrožene kazni zapora za to kaznivo dejanje, ki je eno leto. Obdolženčevo priznanje se odraža v višini izrečene kazni zapora, pritožbeno zatrjevanje, da je izrečena kazen zapora neskladna s sodno prakso, pa zagovornik z ničemer ne utemelji, pritožbeno sodišče pa poznavajoč sodno prakso s takim pavšalnim pritožbenim zatrjevanjem ne soglaša.

9Po obrazloženem, ko torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini ustrezno kazen zapora in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je bilo o pritožbi odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

10Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, plačilo potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika pa obremenjuje proračun (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 97. člena ZKP.