VSC Sodba Cpg 128/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.393,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo oziroma odločbo¹ (I.) zaradi delnega umika tožbe delno ustavilo pravdni postopek, (II.) zavrnilo zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnica) od tožene stranke (toženke) zahtevala plačilo 188.493,20 EUR in povrnitev pravdnih stroškov, oboje v roku 15 dni in v primeru zamude s pripadki, in (III.) odločilo, da je tožnica dolžna v 15 dneh toženki povrniti 6.392,87 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj ji pritožbeno sodišče ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba ne vsebuje dokaznega sklepa in ker ni razvidno, kateri dokazi in zakaj so bili zavrnjeni. Na naroku so bili ostali dokazi zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnica je predlagala izvedbo številnih dokazov in med drugim tudi izvedenca, s katerim bi utemeljila nastalo škodo. Tožnica je prizadeta v pravici do kontradiktornosti, kar je obenem kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Sodišče prve stopnje se je napačno sklicevalo na prekluzijo v zvezi s tožničino 5. pripravljalno vlogo, v kateri je navedla najemnike. Za predmetno vlogo ji je bil dan na prvem naroku za glavno obravnavo rok za odgovor in z njo se je le odzvala na očitke toženke. Navedbe najemnikov sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, njeni razlogi so nejasni in deloma med seboj v nasprotju. Razlogi za zavrnitev so utemeljeni "stopenjsko" in obstoji zmeda, kaj je razlog za zavrnitev zahtevka. S tem je tožnici odvzeta pravica do pritožbe in to je v izpodbijani sodbi storjeno večkrat. Primeroma v točki 25. sodišče prve stopnje govori o izgubljenem dobičku, in sicer, da tožnica ni izkazala verjetnosti izpada dobička. Tožnica je zagotovo izkazala 50% verjetnost, da bi imela dobiček.² Tožnica ne more nedvoumno ugotoviti, kaj so razlogi za zavrnitev zahtevka. Zakaj bi sodišče presojalo izgubljeni dobiček, če bi bila terjatev resnično zastarana. Razlogi sodbe so nejasni in se jih ne da preizkusiti. V nadaljevanju pritožbe tožnica obširno nasprotuje sklepanju sodišča prve stopnje, da na nepremičnini obstoji dejanska etažna lastnina, in se sklicuje na vpis v zemljiško knjigo (ZK), na res iudicata (na pravnomočno sodbo, da ji mora toženka izdati ustrezno ZK-dovolilo za vknjižbo) in na "dejansko stanje". Zaradi nestrinjanja vseh solastnikov takšna lastnina ni mogla nastati. Dejanska etažna lastnina ne more nastati z nezakonitim prilaščanjem tuje lastnine, čemur sledi tudi ustaljena sodna praksa. Tožnica je ob pridobitvi solastniškega dela v višini 4344/10000 zaupala v podatke zemljiške knjige. Tožnica je uporabnik takšnega deleža. Takšno stanje bi moralo obstajati najkasneje v roku enega meseca po sklenitvi prodajne pogodbe, a toženka ni hotela izdati ZK-dovolila in predati posesti. Vse od takrat tožnici nastaja škoda in je tudi zastaranje napačno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje pravno in dejansko napačno utemeljuje dejansko etažno lastnino na podlagi odsotnosti izjav o predkupni pravici solastnikov. To ni bilo izpostavljeno s strani nobene izmed pravdnih strank in je s tem razlogom presežena trditvena podlaga pravdnih strank. Predmetno ne vzdrži presoje, saj imajo solastniki še vedno na voljo tožbe. M. ... je podala izjavo, da ne uveljavlja predkupnega upravičenja, A. M. je kupcu ustno dejala, da ga ne bo uveljavljala, drugi solastnik pa ima istega direktorja kot tožnica in ne bo uveljavljal proti sebi predkupne pravice. Ko se je leta 2007 prodajal en del stavbe v petem nadstropju, so prodajno pogodbo podpisali vsi solastniki. Argumenti za zavrnitev izgubljenega dobička so nejasni in protislovni. Tožnica je zatrjevala, da ji pripada solastni delež na celotni nepremičnini in nikoli ni bilo sporno koliko znaša kvadratura tretjega nadstropja. Po prodajni pogodbi v letu 2009 bi morala toženka takoj prepustiti tožnici neposredno posest v tretjem nadstropju, pa tega ni storila do danes. To nadstropje bi tožnica oddala v najem in najemnina bi se delila med solastnike. Na ostalih prostorih je dobila posredno posest in ima upravičenje od najemnikov pobirati najemnine. Če je sodišče prve stopnje prišlo do (zmotnega) zaključka, da bi tožnica lahko oddajala le tretje nadstropje, je pravzaprav delno ugotovilo temelj zahtevka in bi moralo presojati višino. Tožnica ni nikoli prerekala navedb toženke o tej kvadraturi. Tožnica ni strokovnjak, zato je glede višine predlagala angažiranje izvedenca. Tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo. Tožnica je dovolj določno zatrjevala dejstva v zvezi z izgubljenim dobičkom. Stališče sodišča prve stopnje o zastaranju je materialnopravno napačno. Protipravno ravnanje toženke (neizdaja ZK-dovolila, ki je bilo tožnici izdano v letu 2016) je zastaranje najmanj pretrgalo. Tekli so še številni postopki glede izdaje dovolila in ″disenza″. Neživljenjsko je, da bi morala tožnica tožbe vlagati kar na ″rezervo″, Protipravno ravnanje toženke se je izkazovalo v več pojavnih oblikah. Najprej vse do danes ni predala posesti in nato še ni izstavila ZK-dovolila. Ravnanja toženke so se odvijala kontinuirano v daljšem časovnem razdobju, v katerem se je škoda eksponentno povečevala.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je zavrnitev dokazov ustrezno pojasnjena. V zvezi s prekluzijo toženka ni podala novih navedb, ki bi terjale odgovor z navajanjem najemnikov. Navedbe o nepremičninah tožnice in oddajanju so pritožbena novota. Vpis v ZK ne nasprotuje obstoju dejanske etažne lastnine. Pravni promet in uporaba je potekala izključno z deli stavbe. Neutemeljeno je zatrjevanje tožnice, da je bil predmet prodaje delež solastnine v višini 4344/10000. Predmet je bil le poslovni prostor v 3. nadstropju. Navedbe tožnice o neuveljavljanju predkupnih upravičenj so izmišljene in nedopustne pritožbene novote. Zaradi načela sočasnosti izpolnitve (plačilo kupnine ob izročitvi posesti) tožnica ničesar ni bila upravičena uporabljati. Kvadratura tretjega nadstropja je bila sporna. Pravnomočno je bilo odločeno le o vknjižbi in ne o predmetu prodaje. Tožnica ni z ničemer izkazala možnosti za oddajanje v najem. Izdaja ZK-dovolila je za presojo zastaranja nerelevantna. Pomembna je le zapadlost zahtevka, pri čemer tožnica zatrjuje, da ji je škoda nastajala vse od sklenitve pogodbe dalje (9. 3. 2009).

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, katere dokaze je izvedlo in katere je zavrnilo ter kaj so razlogi za njihovo zavrnitev. Obrazložena je tudi zavrnitev predlaganega dokaza z izvedencem. Zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev 22. člena URS nista podani. Velja še pripomniti, da pritožba pravilnih razlogov za zavrnitev dokazov ne izpodbija in da je dokaz z izvedencem edini v pritožbi omenjeni zavrnjeni dokaz. Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, ni naloga pritožbenega sodišča, da samo preverja, če morebiti kakšen drug neizvedeni dokaz, ki je predlagan s strani tožnice, ni bil obrazloženo zavrnjen.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi s prekluzijo tožničinih trditev z navedbo najemnikov. Omenjeni očitek namreč pomeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, za katero mora pritožnica pojasniti ne samo tega, do kakšne kršitve je prišlo, temveč tudi to, kako je navedena kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Slednjega pritožnica ni storila in, kot je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, predmetna zatrjevana kršitev tudi sicer ni mogla vplivati na pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku.

7Neutemeljen je lastni in deloma pavšalni očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katerega sicer pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi tudi samo. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi moglo preizkusiti, njeni razlogi niso nejasni in niso sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je res navedlo več razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka, a pri njih ne gre za takšno "zmedo", da bi bila tožnici odvzeta pravica do pritožbe. Presoja sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)izkazanostjo verjetnosti izpada dobička je lahko le zmotna dokazna ocena, ki ne more pomeniti omenjene absolutne bistvene kršitve. Na tem mestu velja še dodati, da drži ugovor toženke, da gre pri navajanju tožnice o tem koliko nepremičnin ima v lasti in jih oddaja za nedopustno in zato neupoštevno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Kontradiktornosti tudi ni mogoče najti v (pravilno vsebinsko povzetem) zapisu sodišča prve stopnje, da tožnica ni pravočasno navedla najemnikov (trditev) in da najem (dejstvo) ni izkazan, ker v tej smeri ni predložila dokazov. Predmetna kršitev ne more biti podana, če je sodišče prve stopnje presojalo oboje, izgubljeni dobiček in zastaranje. Ne gre za nasprotje med razlogi, če je sodišče prve stopnje nanizalo več razlogov za zavrnitev zahtevka, in razlogi zato niso nejasni ter med seboj v nasprotju. V domeni samega sodišča je namreč odločitev, ali bo zahtevek zavrnilo le zaradi utemeljenega ugovora zastaranja ali pa se bo oprlo še na druge razloge za njegovo zavrnitev. Predmetno sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti in to je pritožbeno sodišče tudi storilo.

8Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem in zaključki sodišča prve stopnje, da na objektu obstoji dejanska etažna lastnina in da je toženka tožnici 9.3.2009 prodala posamični del dejanske etažne lastnine (poslovni prostor s pripadajočimi skupnimi deli). Pravnomočna sodba, da mora toženka tožnici izstaviti ZK-dovolilo za vknjižbo solastninske pravice v deležu 4344/10000, in posledična vknjižba tožnice v ZK na takšnem deležu ne spremenita navedenih zaključkov sodišča prve stopnje, saj je pravzaprav bistvo dejanske etažne lastnine v tem, da vknjižbe v zemljiški knjigi ne odražajo dejanskega stanja v zvezi z lastništvom na nepremičnini. Z nepremičnino se je razpolagalo in upravljalo na način etažne lastnine. Zaradi navedenega tudi izrek omenjene pravnomočne sodbe ne vsebuje pravnomočne odločitve o predmetu prodaje, kar je nenazadnje dejstvo. Pravnomočna sodba vsebuje pravnomočno odločitev le o tožničini pravici do vknjižbe. Pritožbeno stališče o enostranskem razpolaganju in o tožničinem zaupanju v ZK ne omaje povsem drugačnih, obširnih in pravilnih dejanskih ter pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki so v tem, da je sama tožnica pristala na takšno razpolaganje (na razpolaganje, ki odraža obstoj dejanske etažne lastnine) in da se je zavedala, kaj kupuje. Povedano drugače, ni poseženo v tožničino zaupanje v ZK, saj tožnica, ki so ji bile relevantne okoliščine poznane, ni imela nobene podlage za zatrjevano zaupanje, in ne gre za poseg v njene ustavno varovane pravice. Kako naj bi druga pravnomočna sodba, katere bistvo je v tem, da med tožnico in toženko ni prišlo do disenza v zvezi s predmetom prodaje, vplivala na zgoraj navedene zaključke ni jasno in tudi pritožbeno sodišče predmetne povezave ni našlo. Argument sodišča prve stopnje, da iz predloženih pogodb o razpolaganju s posamičnimi individualno določenimi deli ne izhaja, da bi bili ti deli ponujeni v odkup ″solastnikom″ (″predkupnim upravičencem″), ne pomeni preseganja trditvene podlage, temveč gre le za dodaten in pravni (ne dejanski) argument v smeri siceršnjih trditev toženke, da se je razpolagalo in upravljalo s celotno nepremičnino kot z dejansko etažno lastnino. V tej smeri je toženka tudi predložila številne prodajne pogodbe, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo. Predmetni dodatni pravni argument, ki ga tožnica izpodbija z neupoštevnimi pritožbenimi novotami o predkupnih pravicah (377. člen ZPP), je tudi sicer odvečen in ni odločilen za pravilno presojo, da gre za dejansko etažno lastnino. Neupoštevna je tudi pritožbena novota (337. člen ZPP), da naj bi leta 2007 pogodbo za prodajo enega dela stavbe v 5. nadstropju podpisali vsi solastniki, ki nenazadnje izraža prav to, da je na stavbi očitno celo upoštevaje neupoštevno pritožbeno novoto z razpolaganji nastala dejanska etažna lastnina. Predmetnega, da je stavba dejansko razdeljena na posamezne dele, ki so v dejanski lasti posameznikov in le-ti z njimi samostojno razpolagajo, pritožba ne izpodbije s sklicevanjem na elaborat za vpis stavbe v kataster stavb iz leta 2009, ki naj bi ga očitno sprejeli v ZK vknjiženi solastniki.

9Pritožbeno sodišče obširnih pritožbenih očitkov v zvezi s pavšalno in neizkazano uveljavljanim izgubljenim dobičkom ni presojalo, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz razloga utemeljenega ugovora zastaranja. Tožnica v predmetni pravdi uveljavlja škodo (izgubljeni dobiček), ki naj bi ji nastala, ker kupljene nepremičnine ni mogla tržiti z oddajanjem v najem iz razloga, ker je toženka kršila svoje pogodbene obveznosti oziroma ker ji toženka ni skladno s pogodbo z dne 9. 3. 2009 takoj in vse do danes prepustila posesti prodane nepremičnine. Škoda naj bi ji tako nastajala vse od takrat dalje. Tožbo, s katero zahteva povrnitev nastale škode za zadnjih pet let, je vložila 8. 3. 2017. Skladno s pravilno presojo sodišča prve stopnje, da ji je toženka prodala le posamični del dejanske etažne lastnine v okvir katerega spada izključno lastništvo le na poslovnem prostoru v tretji etaži, bi morala upoštevaje tožničine trditve ta prostor od toženke pridobiti v neposredno posest že ob sami sklenitvi pogodbe. Toženka tožnici sicer ni izstavila ZK dovolila in njegovo izdajo je tožnica dosegla šele s pravnomočno sodbo v letu 2016, prav tako pa je bila tudi toženka neuspešna s tožbo, da zaradi disenza pogodba ni bila sklenjena, a navedeno nima vpliva na presojo zastaranja odškodninske terjatve za sukcesivno nastajajočo zatrjevano škodo, ki naj bi bila posledica kršitve pogodbene obveznosti po prepustitvi posesti ob podpisu pogodbe z dne 9. 3. 2009. Povedano drugače, neizdaja ZK dovolila in neuspešna tožba toženke nista ravnanji, ki bi lahko vplivali na nastanek zatrjevane škode in na njeno zastaranje. Zastaranje ni bilo pretrgano. Zaključki sodišča prve stopnje o nastopu zastaranja iz 26. točke obrazložitve so pravilni. Gre za kontinuirano nastajajočo škodo (izgubljeni dobiček v višini mesečne tržne najemnine), katere zastaranje začne teči, ko takšna škoda začne nastajati oziroma ko oškodovanec izve za njen nastanek in povzročitelja, pri čemer pritožba zaključkov sodišča prve stopnje glede zavedanja tožnice v letu 2009 o škodi in o povzročitelju ne izpodbija. V skladu s prvim in drugim odstavkom 352. člena OZ zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Navedenega ne more spremeniti zatrjevanje, da toženka kontinuirano (protipravno) ne prepusti posesti, in pavšalno navajanje, da se je škoda eksponentno povečevala.³

10Ker drugih pritožbenih trditev tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus odločbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in 366. člen ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev (op. pritožbeno spornih glede nastanka in višine škode pritožbeno sodišče ni presojalo), ki so razvidne iz prvostopenjske odločbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

11Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna 1875 točk za odgovor na pritožbo, 28,5 točk materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.393,36 EUR. Toženki se ne prizna 50 točk za poročilo stranki po izdaji drugostopne odločitve, saj ne gre za samostojno storitev oziroma gre za storitev, ki je vključena v nagrado za sestavo odgovora na pritožbo.

¹ Sodišče prve stopnje je izdano odločbo napačno poimenovalo le sodba, čeprav je izdalo sodbo in sklep o delnem umiku tožbe. Vendar predmetno ni vplivalo na samo pravilnost odločitve. Ker je pritožbeno izpodbijana le sodba, je pritožbeno sodišče opravilo le njen pritožbeni preizkus.
² Tožnica opredeli posamezne konkretne okoliščine.
³ Povsem enaka stališča o zastaranju sukcesivno nastajajoče škode izhajajo tudi iz odločbe VS RS III Ips 150/2008 z dne 23.11.2010 (škoda zaradi izgube možnosti trženja lokala) ter številnih drugih.