VSC Sodba Cp 416/2019

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških v točki IV izreka delno spremeni tako, da se znesek 1.032,55 EUR nadomesti z zneskom 835,37 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem prisodilnem delu in odločitvi o stroških potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh po vročitvi te sodbe tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 153,99 EUR, te pa na TRR Okrožnega sodišča v Celju, Službe za brezplačno pravno pomoč, št. SI56 0110 0637 0421 586, sklic. št. 00 36 1414 2019, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev dalje, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

- pod točko I izreka toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožeči stranki C. J. (v nadaljevanju tožnica) plačati odškodnino v znesku 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2017 dalje do plačila;

- pod točko II izreka tožencu naložilo, da je dolžan v 15 dneh tožeči stranki S. J. (v nadaljevanju tožnik) plačati odškodnino v znesku 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2017 dalje do plačila;

- pod točko III izreka tožencu naložilo, da v 15 dneh plača tožnikoma 6,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2017 dalje do plačila;

- pod točko IV izreka odločilo o pravdnih stroških in tožencu naložilo, da v 15 dneh povrne tožnikoma njune pravdne stroške v znesku 1.032,55 EUR na TRR ..., Službe za brezplačno pravno pomoč, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, dalje do plačila;

- pod točko V izreka je presežni tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo.

2Toženec je s pritožbo izpodbijal prisodilni del sodbe (odločitvi pod točko I in II izreka) ter odločitev o stroških (odločitev pod točko IV izreka). Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožnikoma prisodi nižja odškodnina za nepremoženjsko škodo, odločitev o stroških pa razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno, da se spremeni tudi odločitev o stroških. V pritožbi je navajal, da meni, da do škodnega dogodka ni prišlo na način, kot sta to trdila tožnika, saj bi sicer na kraju prometne nesreče morale biti sledi (delci) trka. Glede na ugotovitve izvedenca o širini cestišča in možnostih srečanja dveh vozil ter da je (po skici policistov) prišlo do trčenja 1,3 metra od roba vozišča, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsaj 50 % soodgovornost tožnika. Namreč prilagoditev hitrosti ni bila dovolj, saj se tožnik očitno ni dovolj umaknil iz cestišča. Sodišče prve stopnje je obema tožnikoma iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, s prisojo vsakemu 1.600,00 EUR, prisodilo obema bistveno previsoki odškodnini. Pravična in primerna odškodnina iz tega naslova za vsakega od tožnikov bi bila 800,00 EUR. Sicer sodišča za daljša zdravljenja ter več neugodnosti sodijo nižje odškodnine (VSL II Cp 3362/12, VSL II Cp 3313/2011). Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnica utrpela primarni strah, saj je glede tega izvedenec menil, da ga ni mogla doživeti. Ker primarnega strahu tožnica ni doživela, bi moralo sodišče njen tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Tudi utrpelega sekundarnega strahu tožnice ni možno opredeliti kot intenzivnega, niti tožnica ni zatrjevala kakšnih duševnih posledic, zato pa ni pravno priznan niti sekundarni strah in bi moralo sodišče tožničin vtoževani zahtevek tudi iz tega naslova zavrniti. Sodišče bi moralo tožničin zahtevek iz naslova strahu zavrniti oziroma ji prisoditi, upoštevajoč njeno starost in izvedeniško mnenje izvedenca, maksimalno 200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je previsoko odmerilo odškodnino iz naslova strahu tudi tožniku. Primaren strah ni bil tako intenziven in dolgotrajen, da bi lahko porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Zato tožnikov zahtevek iz naslova primarnega strahu ni utemeljen. Tudi sekundarnega strahu pri tožniku ni mogoče opredeliti kot pravno priznanega. Zato pa bi moralo sodišče tudi tožnikov zahtevek iz naslova strahu zavrniti. Če bi sodišče upoštevalo tožnikovo starost in oceno izvedenca bi moralo tožnikov zahtevek iz naslova strahu zavrniti oziroma tožniku prisoditi maksimalno 300,00 EUR. Sodišče prve stopnje kljub toženčevi pravočasnosti priglašenih stroškov, temu ni priznalo kot potrebnih pravdnih stroškov predujmov v znesku 1.050,00 EUR, ki jih je toženec tekom pravdnega postopka plačal za izvedence. Zato bi moralo sodišče tudi te stroške, glede na uspeh pravdnih strank, upoštevati pri odločitvi o stroških.

3Tožnika sta v odgovoru na pritožbo odgovorila na pritožbene trditve toženca, da so te neutemeljene ter predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila sta tudi stroške vloženega odgovora na pritožbo in zahtevala njihovo povrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je okoliščine prometne nesreče, v kateri sta tožnik kot voznik vozila, tožnica pa kot sopotnica na zadnjem sedežu vozila, ki ga je vozil tožnik, utrpela telesne poškodbe, ugotovilo na podlagi izpovedb obeh tožnikov, policistov, ki sta prometno nesrečo na kraju samem obravnavala in na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke mag. F. J.. Tako je ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo, ko se je tožniku med vožnjo v ovinek na ozkem (2,8 do 2,9 m širokem) asfaltnem vozišču, pripeljalo nasproti po njegovi desni strani vozišča, neznano kombi vozilo, temu pa se je tožnik z zavitjem na desno in iz vozišča, poskušal umakniti, vendar je kljub temu med vožnjo skozi ovinek prišlo do bočnega trka kombija v tožnikovo vozilo in do drsnega oplazenja obeh vozil. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke pa je sodišče tudi ugotovilo, da je bila hitrost tožnikove vožnje pred prometno nesrečo (41 do 45 km/h) ustrezna in primerna, pa tudi, da je zaradi ozke širine vozišča na kraju prometne nesreče, ki je široko 2,8 do 2,9 m, bilo potrebno, da bi se vozili lahko srečali, da se ob srečanju obe umakneta desno na bankino. Glede na širino obeh vozil 3,80 m (1,8 m in 2,0 m) in širino ceste 2,8 m, bi se obe vozili lahko srečali le, če bi vsako od njiju zapeljalo vsaj 0,5 m izven vozišč na bankino. Tožnik je bil ob srečanju z vozilom vsaj 0,4 - do 0,5 m na bankini in njegov umik v desno ni bil več možen, saj bi sicer zapeljal v prepad, kombi pa je imel od asfaltnega roba vsaj še 0,6 do 0,8 m, kar bi v primeru njegovega takšnega umika na bankino desno omogočalo srečanje obeh vozil. Zato pa je vožnja neznanega voznika kombija predstavljala vzrok bočnega trka v vozilo tožnika in sprožila nevarno prometno situacijo. Ob takšnih ugotovitvah okoliščin prometne nesreče pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da toženčeve trditve o tožnikovi vožnji z neprimerno hitrostjo in premajhnim umikom na desno, s katerimi je toženec utemeljeval soprispevek tožnikov k nastanku prometne nezgode in škode, niso utemeljene ter da tožnik ni soprispeval k nastanku prometne nesreče in posledične škode. Toženčeve trditve o zmotnosti takšnih zaključkov sodišča o nepodanosti tožnikovega soprispevka so tako neutemeljene.

6Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo (po določilu 179. člena OZ) sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je iz vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami¹.

7Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, je tožnica utrpela udarnino levega ramena in nateg vratnih mišic, zaradi česar je trpela občasne srednje hude telesne bolečine v trajanju 12 do 14 dni, občasne lahke telesne bolečine v trajanju treh tednov in stalne lahke telesne bolečine v trajanju en teden. Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je doživljala 5 zdravniških pregledov (pri dežurnem zdravniku, specialistu in izbranem zdravniku), rentgenske preiskave, jemanje protibolečinskih zdravil, nekajdnevno nošenje rute pestovalke za levo roko, hlajenje predela levega ramena, nekajdnevno razgibavanje vratu in leve rame, 4 tedne pa je bila omejena pri vsakodnevnih aktivnostih in delu. Tožnik je utrpel udarnino levega ramena, nateg vratnih mišic in udarnino glave. Zaradi tovrstnih poškodb je trpel občasne srednje hude telesne bolečine 12 do 14 dni, stalne lahke telesne bolečine en teden in občasne lahke telesne bolečine približno 3 tedne. Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je doživljal 5 zdravniških pregledov (pri dežurni zdravnici, specialistu in izbranem zdravniku), RTG diagnostiko, jemanje protibolečinskih zdravil, hlajenje udarjenih delov telesa, izvajanje dihalnih vaj in razgibavanje levega ramena nekaj dni, 4 tedne pa je bil omejen pri vsakodnevnih aktivnostih in delu. Sodišče prve stopnje je vsakemu od tožnikov prisodilo kot pravično denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 1.600,00 EUR. Takšni denarni odškodnini tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno odražata kriterije iz 179. člena OZ. Kot bo obrazloženo spodaj, pa tudi skupaj z odmerjeno odškodnino iz naslova strahu ustrezno uresničujeta kriterij objektivne pogojenosti odškodnin.

8Podlago za presojo utemeljenosti in odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu, glede na določila 179. člena OZ, predstavljata intenziteta in dolžina trajanja strahu. Opredelitev strahu glede na to, kaj ga je pri oškodovancu izzvalo ter s tem delitev strahu na primarni in sekundarni strah, tako ne opredeljujeta samostojnih podlag za priznanje oziroma odmero odškodnine iz naslova strahu. Strah, ki ga utrpi oškodovanec, tako predstavlja enotno podlago za presojo utemeljenosti in odmere odškodnine iz tega naslova. Ob presojanju izpolnjenosti pogoja za priznanje takšne odškodnine in odmere odškodnine oškodovancu iz naslova strahu, je tako potrebno izhajati iz "obeh vrst" strahu (t.i. primarnega in sekundarnega strahu), skupaj oziroma povezano.Zato pa so pravno zmotni pritožbeni očitki pritožnika, ko ta v zvezi z ugotovljeno intenzivnostjo in trajanjem primarnega oziroma sekundarnega strahu pri posameznem tožniku zatrjuje in uveljavlja neutemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova strahu, kar ta naj ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje odškodnine.

9Izvedenec medicinske stroke dr. K. je svoje zaključke, da tožnica ni utrpela primarnega strahu, napravil na podlagi izpovedbe tožnice, ki jo je ta podala izvedencu in med zaslišanjem v pravdnem postopku, da se je v času pred prometno nesrečo pogovarjala z vnukinjo, ki je v vozilu sedela spredaj, zato pa se naj ne bi zavedela nevarnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi celotne izpovedbe tožnice, ko je ta povedala tudi, da je vnukinja sicer sedela v vozilu spredaj, tožnica pa zadaj ter se je z njo pred nesrečo pogovarjala, sicer pa je videla luči nasproti vozečega vozila, ki se je približevalo in šlo mimo ter ob tem čutila udarec (pok), ko je vozilo trčilo v levi del vozila, ter kako je vozilo, ki ga je vozil tožnik, zdrsnilo s ceste v obcestno drevo, zato pa se je zelo prestrašila (tako, da se je cela tresla), prepričljivo zaključilo, da je tožnica v takšnem dogajanju utrpela kratkotrajen primarni strah. Takšna dokazna ocena in zaključki sodišča, ki temeljijo na življenjski logičnosti, je prepričljiva ter je pritožnik s poudarjanjem izvedeniškega mnenja izvedenca ne more omajati.

10Na podlagi ugotovitve, da je tožnica utrpela kratkotrajen srednje intenziven primaren strah ter doživljala srednje intenziven občasen sekundarni strah, to je strah za izid zdravljenja, ki je trajal do specialističnih pregledov, ko je bila opravljena diagnostika in pregled (4 do 5 dni) in je bila seznanjena kakšne posledice je utrpela, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšen obseg utrpelega strahu daje podlago za odmero denarne odškodnine tožnici iz naslova strahu, z odmero denarne odškodnine v višini 500,00 EUR pa je tožnici odmerilo tudi denarno odškodnino v skladu s kriteriji 179. člena OZ.

11Sodišče prve stopnje je v zvezi z obsegom strahu, ki ga je utrpel tožnik (in ta pritožbeno ni izpodbijan), ugotovilo, da je ta utrpel srednje intenziven kratkotrajen primarni strah ter občasen srednje intenziven sekundarni strah v trajanju 4 do 5 dni. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je sodišče tožniku materialnopravno pravilno iz naslova utrpelega strahu prisodilo denarno odškodnino v višini 500,00 EUR.

12Odškodnini v višini 2.100,00 EUR, kot jih je sodišče prve stopnje prisodilo vsakemu od tožnikov za utrpelo nepremoženjsko škodo v zvezi s poškodbami, ki so sicer lahke telesne poškodbe, po presoji pritožbenega sodišča ustrezno upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjskih škod tožnikov, primerljivi pa sta tudi z odškodninami za podobno škodo ter ustrezno umeščeni med odškodnine, kot se prisojajo za običajne, težje in katastrofalne škode.²

13Pritožba toženca zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari se tako v celoti izkaže kot neutemeljena.

14Delno utemeljena pa je pritožba toženca zoper odločitev o stroških. Stroškovnik toženca (l. št. 177 spisa) potrjuje pritožbene trditve toženca, da je ta kot svoje potrebne pravdne stroške priglasil tudi stroške predjemov (v višini 1.050,00 EUR), ki jih je plačal v zvezi s pridobitvijo izvedeniških mnenj ter da je sodišče prve stopnje pri njihovi odmeri to spregledalo. Vendar pa je iz podatkov spisa razvidno, da je iz predjema toženca bilo izplačano za izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke 304,40 EUR in za izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke 304,00 EUR, skupaj torej 608,40 EUR. Torej bi sodišče prve stopnje ob sicer priznanih 31,72 EUR, moralo tožencu kot potrebne pravdne stroške priznati še nadaljnjih 608,40 EUR, tako da bi skupaj priznani potrebni pravdni stroški toženca znašala 640,12 EUR. Glede na pred sodiščem prve stopnje ugotovljen uspeh toženca (32,41 %) bi bil tako toženec upravičen do povrnitve 207,46 EUR, po medsebojnem pobotanjem z zneskom 1.042,83 EUR (kolikor sta upravičena do povrnitve tožnika glede na 67,59 % uspeh od priznanih 1.542,87 EUR potrebnih pravdnih stroškov), je tako toženec dolžan tožnikoma, to pa na račun Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč, povrniti 835,37 EUR in ne 1.032,55 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi toženca zoper odločitev o stroških delno ugodilo in odločitev pod točko IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. Nadaljnjo pritožbo toženca pa je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile absolutne bistvene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15Toženec s pritožbo zoper glavno stvar ni uspel, delno je uspel le zoper odločitev o stroških. Zato toženec sam trpi svoje pritožbene stroške, tožnikoma pa je dolžan povrniti njune pritožbene stroške vloženega odgovora na pritožbo (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnikov je zanju na podlagi odločbe za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo (odločba Bpp ... z dne 1. 10. 2019) vložila odvetnica Zidanškova. Stroški vloženega odgovora glede na veljavno OT znašajo 307,99 EUR, kolikor znaša seštevek nagrade za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 v višini 375 točk, 2 % materialni stroški v višini 7,5 točk in 22 % DDV v višini 38,25 točk, skupaj tako 420,75 točk (1 točka je 0,60 EUR). Glede na določilo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS 18/93 in nadaljnje spremembe), ko je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi, pa je tako toženec dolžan tožnikoma, to pa na TRR Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v..., povrniti pritožbene stroške v znesku 153,99 EUR.

¹ Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 131/2014, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011 in številnih drugih.
² Primerjaj odškodnine v zadevah II Ips 685/2011, II Ips 707/2004, II Ips 52/2000, II Ips 130/2008, II Ips 234/2002.