UPRS Sodba II U 373/2017-17

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se odločba v zvezi z uveljavljanjem neposrednih plačil za leto 2016 št. 33101-46035/2016/3 z dne 20. 1. 2017, ki je bila izdelana s pomočjo samodejnega informacijskega sistema, odpravi. Nadalje je bilo tudi odločeno, da se ugodi zahtevku izplačila sheme proizvodno vezanih podpor za leto 2016 za zelenjadnice na površini 13,94 ha v znesku 16.547,76 EUR in da mora preveč plačana sredstva v višini 2.095,10 EUR, izplačana na podlagi odpravljene odločbe, tožeča stranka v roku 30 dni od vročitve te odločbe vrniti na tam navedeni račun, sicer se bodo po preteku tega roka začele obračunavate zakonite zamudne obresti.

2V pritožbenem postopku je tožena stranka navedeno odločitev potrdila. Odgovorila je tudi na pritožbene ugovore v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe, na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). V prvem odstavku 42. člena ZKme-1 je določeno, da v primeru, kadar je odločba izdelana samodejno z uporabo informacijskega sistema in je v njej nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ali napačno uporabljen materialni predpis, Agencija v enem letu po vročitvi odločbe stranki celotno odločbo odpravi in izda novo odločbo. Kot datum izdaje nove odločbe se šteje datum na odločbi. Zavrača pritožbene navedbe glede uporabe navedenega izrednega pravnega sredstva in navaja, da je citirana določba ZKme-1 lex specialis, to pa je v skladu tudi s 158. členom Ustave, ki določa, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Po mnenju tožene stranke so v obravnavanem primeru izpolnjene vse predpostavke za uvedbo in uporabo navedenega izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 42. člena ZKme-1.

3Tožena stranka navaja tudi sodno prakso Upravnega sodišča RS, ki potrjuje uporabo 42. člena ZKme-1 kot izrednega pravnega sredstva v upravnem postopku. Poudarja tudi, da izredna pravna sredstva po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) niso edina, za izvajanja ukrepov kmetijske politike relevantna izredna pravna sredstva v upravnem postopku v slovenski zakonodaji, saj je prvostopni organ vselej, ko ugotovi, da dejanske okoliščine konkretnega primerna izpolnjujejo abstraktni zakonski dejanski stan prvega odstavka 42. člena ZKme-1, dolžan odpraviti napačno in izdati novo pravilno odločbo. Uporaba 42. člena ZKme-1 v konkretnem primeru tako ni bila diskrecijska pravica prvostopnega organa, ampak je bila to njegova dolžnost. Pravilno izvajanje kmetijske politike je namreč v javnem interesu, k čemer se je Republika Slovenija zavezala z pristopom v EU, kar pa v primeru kršitve njenega izvajanja pomeni oškodovanje javnega interesa. Ugotovljeno neupravičeno izplačilo s strani pristojnih organov namreč lahko privede ne samo do vračila neupravičeno izplačanih sredstev, ampak tudi do bodočih omejenih možnosti črpanja sredstev s strani Republike Slovenije in posledično celo do morebitnega sankcioniranja Republike Slovenije, kar pa lahko vpliva tako na njen položaj v EU kot na njen proračun (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 324/2013 z dne 3. 12. 2013).

4V konkretnem primeru torej izpodbijana odločba ni bila izdana z uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po 260. členu ZUP, temveč na podlagi 42. člena ZKme-1. Zato so vse navedbe pritožnika, ki se nanašajo na uporabo obnove postopka za ta postopek popolnoma brezpredmetne.

5V nadaljevanju tožena stranka v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva posebnega primera odprave odločbe prve stopnje po 42. členu Zkme-1 navaja, da zahtevke za neposredna plačila za leto 2016 ureja Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2016 (v nadaljevanju Uredba) ter Uredba o shemah neposrednih plačil (v nadaljevanju Uredba1). V Uredbi1 je v 36. členu določena nacionalna zgornja meja za podporo za zelenjadnice, v 37. členu pa je določen upravičenec in pogoji. V 38. členu Uredbe1 pa je urejena višina podpore in sicer tako, da je v skladu z drugim odstavkom 53. člena Uredbe 639/2014/EU površina zelenjadnic za Slovenijo določena v višini 3881 ha in donos 14,7 ton/ha. Višina podpore za pridelavo zelenjadnic pa se izračuna tako, da se sredstva iz 36. člena te Uredbe1 delijo s številom upravičenih hektarjev zelenjadnic v tekočem letu. Glede na zgoraj navedeno je bilo v postopku do izdaje prvostopne odločbe z dne 20. 1. 2017 napačno ugotovljeno dejansko stanje v delu, ki se nanaša na obseg vseh upravičenih hektarov zelenjadnic in posledično na višino plačila na hektar, saj je prvostopni organ v citirani odločbi napačno ugotovil obseg vseh upravičenih hektarov zelenjadnic in posledično odločil o napačnem znesku plačila 1.337,25 EUR/ha. Na podlagi končno ugotovljene skupno upravičene površine zelenjadnic in zneska ovojnice v višini 2.054.955,00 EUR, ki je namenjena podpori za zelenjadnice, je namreč prvostopni organ ugotovil, da znaša znesek (le) 1.187,07 EUR/ha.

6Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in ponavlja pritožbene ugovore, ki se nanašajo na uporabo prvega odstavka 42. člena ZKme-1. Zatrjuje, da je odločba z dne 20. 1 2017, s katero so ji bila priznana denarna sredstva v višini 1.337,25 EUR/ha, postala pravnomočna, kar pomeni, da se je zanesla na njeno vsebino in jo smatrala za pravilno. Pravnomočnost odločbe pa sicer zagotavlja tudi 158. člen Ustave, ki določa, da pravnih razmerij urejenih s pravnomočno odločbo ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti. Zato zatrjuje, da sta z izpodbijano odločbo kršeni načelo zaupanja v pravo in načelo pravne varnosti. Navaja, da je mogoče v skladu s določbami ZUP pravnomočno odločbo odpraviti samo z izrednim pravnim sredstvom, vendar morajo biti za uporabo izrednega pravnega sredstva podani vsi zakonsko določeni pogoji. Izpodbijana odločba pa ne navaja ustreznih pravnih podlag za izredno pravno sredstvo, temveč zgolj navaja določbo 42. člena ZKme-1.

7Odločba prav tako ni obrazložena. Manjka namreč dokazni sklep, ki bi omogočal preveriti pravilnost uporabe pravnega instituta posebnega primera odprave odločbe ter preveriti ali dejansko stanje površine zelenjadnic glede na znesek ovojnice, ki je namenjena podpori res ni ustrezno, kar upravni organ sicer sam sebi očita. Iz tega razloga izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi drugostopne odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9Tožba ni utemeljena.

10Predmet spora v obravnavani zadevi je izpodbijana odločitev, s katero je prvostopni upravni organ, na podlagi prvega odstavka 42. člena ZKme-1, že pravnomočno odločbo, ki je bila izdana tožeči stranki za uveljavljanje neposrednih plačil za leto 2016 (št. 33101-46035/2016/3 z dne 20. 1. 2017) odpravil in jo nadomestil z izpodbijano odločbo, v kateri je v zvezi z plačili za leto 2016 za proizvodnjo vezane podpore za zelenjadnice na površini 13,94 ha ugotovil, da znaša znesek na hektar podpore 1.187,07 EUR in ne 2.095,10 EUR, kot je bilo ugotovljeno z odpravljeno odločbo z dne 20. 1. 2017. Svojo odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da je bila odločba z dne 20. 1. 2017 izdana samodejno z uporabo informacijskega sistema in da je v njej bilo na podlagi končne kontrole zgornje meje zneska, ki je bil namenjen podpori za zelenjadnice ugotovljeno, da je bila le-ta podpora v odločbi z dne 20. 1. 2017 ugotovljena previsoko.

11V prvem odstavku 42. člena ZKme-1 je določeno, da lahko Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) v enem letu po vročitvi odločbe celotno določbo odpravi in izda novo odločbo, kadar je odločba izdelana samodejno z uporabo informacijskega sistema in je v njej nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ali napačno uporabljen materialni predpis. Agencija celotno odločbo odpravi in izda novo odločbo v roku enega leta po vročitvi odločbe stranki. Gre za “poseben primer odprave odločbe prve stopnje“, ki je po svoji pravni naravi izredno pravno sredstvo in ga je mogoče uporabiti pod določenimi pogoji, v določenih primerih in v določenem časovnem obsegu.

12Tožeča stranka ne ugovarja dejstvu, da je bila odpravljena odločba izdelana z uporabo samodejnega informacijskega sistema in da je znesek podpore za zelenjadnice v višini 1.337,25 EUR/ha posledica napačno ugotovljene skupne upravičene površine zelenjadnic upoštevaje 53. člen Uredbe 639/2014/EU (pravilna površina v skladu z drugim odstavkom 53. člena Uredbe 639/2014/EU znaša 3.881 ha in donos 14,7 t/ha), sporna pa ni niti okoliščina, da je bila izpodbijana odločba izdana v roku enega leta od izdaje odločbe z dne 20. 1. 2017. Vse navedeno pa so tudi po presoji sodišča okoliščine, ki utemeljujejo uporabo prvega odstavka 42. člena ZKme-1. Zato ugovore, ki jih je tožeča stranka navajala že v postopku pri toženi stranki in jih ponavlja tudi v tožbi, da je postala odločba z dne 20. 1. 2017 pravnomočna, kar pomeni, da se je zanesla na njeno vsebino in jo smatrala za pravilno in da je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe kršila načelo zaupanja v pravo in pravne varnosti iz 2. člena Ustave, sodišče zavrača kot neutemeljene.

13Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Obrazložitev odločbe vsebuje navedbo vseh relevantnih materialno pravnih podlag za določitev višine podpore za pridelavo zelenjadnic, znesek oziroma višina podpore je tako le stvar računskih operacij.

14Glede na navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.