VSL Sodba I Cp 1587/2019

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna v roku petnajstih dni plačati tožnici uporabnino v višini 5.985,00 EUR za uporabo stanovanja, ki se nahaja v dvostanovanjski hiši, na naslovu v K. Stanovanje, ki predstavlja poseben del stavbe z ID znakom 0000-123-2, s tem, da morata toženca s potekom paricijskega roka plačati tožnici še zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude dalje do plačila (1). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2). Tožencema je še naložilo, da sta dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v roku petnajstih dni, s potekom paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3).

2Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper 1. tč. in 3. tč. izreka sodbe. V pritožbi navaja, da je v sodni praksi ustaljeno stališče, da mora za uspešno uveljavljanje tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve obstajati vzročna povezanost med zmanjšanjem sredstev tožeče stranke in pridobitvijo koristi tožene stranke.¹ V konkretnem primeru ni te vzročne povezave. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica ne more dostopati do svojih nepremičnin parc. št. 130/9 in 130/8 k. o. X, med drugim tudi do dela stavbe z ID znakom 0000-123-2, kjer se nahaja sporno stanovanje, ker ni dostopa z javne ceste. Tožnica zato stanovanja ne bi mogla uporabljati, ker je edini možen dostop preko zemljišč, ki so last toženke. Tožnica nima služnosti in ji toženka te služnosti tudi ne dovoli. Odločitev, da je za 30 % najemnina nižja, ker tožnica nima dostopa do nepremičnine, je arbitrarna in brez pravne podlage, ker je odločilno, da tožnica po zemljišču toženke do stanovanja ne more in nima pravice dostopati. Tožnica brez pristanka toženke ne more oddajati nepremičnine. Izvedenec je previsoko ocenil tržno vrednost mesečne najemnine v višini 450,00 EUR. Nepravilno je določena najemnina za čas od oktobra 2016 dalje, ker se je sklep o izročitvi nepremičnine z dne 4. 10. 2016 nanašal le na nepremičnini z ID znakom 0000-130/8-0 in 0000-130/9-0, ni pa vseboval posameznih delov stavbe z ID znakom 0000-123-1 in 0000-123-2, zato vknjižba na kupca ni bila mogoča. Šele z dopolnilnim sklepom o izročitvi nepremičnine, ki je postal pravnomočen 23. 2. 2017, je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice na obeh posameznih delih stavb (stanovanjih). Tožnica je zato šele s 23. 2. 2017 postala lastnica stanovanja, zato bi ji v primeru utemeljenosti zahtevka za uporabnino ta lahko šla le od tedaj dalje. Sodišče se glede teh dejstev v sodbi ni opredelilo. Uporabnina za pet mesecev bi tako morala znašati 1.575,00 EUR. Toženca tudi zahtevata, da jima tožnica povrne pritožbene stroške.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, s tem, ko se je sklicevalo na določbo 198. člena Obligacijskega zakonika, ki ureja neupravičeno obogatitev. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 117/2017 pojasnilo, da v razmerju lastnik – nelastnik zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, da je sam lastnik sporne nepremičnine, da jo toženec brezplačno uporablja in da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. Stališče, ki bi lastnikov položaj zaostrovalo bolj, kot je obrazloženo, bi po mnenju Vrhovnega sodišča pretirano poseglo v ustavno varovano lastninsko pravico (33. člen Ustave RS).

6Tožeča stranka je na javni dražbi kupila zgoraj navedene nepremičnine, med drugim tudi sporno stanovanje. V sklepu o prodaji St 0000/2013 z dne 14. 7. 2015 je navedeno, da je predmet prodaje dvostanovanjska hiša v izmeri 343 m² z zunanjo ureditvijo in pripadajoče zemljišče s komunalno opremljenostjo, ki leži na nepremičninah z ID znakom 0000-130/8-0 in 0000-130/9-0, na naslovu K. V sklepu je še navedeno, da mora stečajni dolžnik nepremičnino po prejemu tega sklepa izprazniti, zato ni nobenega dvoma, kaj je bil predmet javne dražbe (zemljišči skupaj z dvostanovanjsko hišo, v kateri je tudi stanovanje, v katerem sta bivala toženca v vtoževanem obdobju). S sklepom o izročitvi nepremičnine kupcu St 0000/2013 z dne 14. 6. 2016, ki je postal pravnomočen 4. 10. 2016, je bilo sklenjeno, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah z ID znakom 0000-130/8-0 in 0000-130/9-0 v korist tožnice, saj je bilo ugotovljeno, da je stečajni upravitelj s kupcem (tožnico) 19. 4. 2016 sklenil pogodbo o prodaji nepremičnine, kupec pa je plačal celotno kupnino po prodajni pogodbi.² V izreku sklepa St 0000/2013 z dne 6. 2. 2017³ je navedeno, da se izrek sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu St 0000/2013 z dne 14. 6. 2016 dopolni tako, da se doda, da je predmet vpisa v zemljiško knjigo tudi posamezni del stavbe z ID znakoma 0000-123-1 in 0000-123-2. S sklepom St 0000/2013 z dne 6. 2. 2017 je bil le dopolnjen sklep St 0000/2013 z dne 14. 6. 2016, da se je tožnica lahko vpisala v zemljiško knjigo. V sodni praksi ni sporno, da se lastništvo pri prodaji nepremičnine na javni dražbi pridobi s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine,⁴ medtem ko ima vpis v zemljiško knjigo le publicitetni učinek. Predmet prenosa lastninske pravice po sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu St 0000/2013 z dne 14. 6. 2016 sta bili zemljišči in dvostanovanjska hiša. Drugačno stališče bi po mnenju pritožbenega sodišča glede na okoliščine konkretnega primera nedopustno poseglo v pridobljena lastninskopravna upravičenja tožnice.

7Tožnica je izkazala, da je lastnica stanovanja, ki sta ga toženca uporabljala brez pravne podlage. S tem, ko sta toženca uporabljala nepremičnino last tožnice, sta bila neupravičeno obogatena za višino najemnine, ki bi jo za uporabo stanovanja morala plačati. Z uporabo stanovanja brez pravne podlage sta toženca pristala na omejitve v zvezi z uporabo stanovanja, ker sta za dostop do stanovanja morala uporabljati nepremičnino, ki je v lasti toženke, kar je bilo upoštevano pri oceni tržne mesečne najemnine, ki je bila iz tega razloga zmanjšana za 30 %.

8Izvedenec je pojasnil, na podlagi katerih kriterijev je ocenil mesečno najemnino za stanovanje in na kašen način je določil, da se vrednost najemnine zmanjša za 30 %, ker je dostop do stanovanja možen le po nepremičnini, ki je v lasti toženke.⁵ Pritožba ne navaja konkretnih dejstev, na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče podvomilo v pravilnost te ocene, zato podrobnejši odgovor v tem delu ni potreben.

9Ker sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi ne tistih, ki jih navaja pritožba, saj so v sodbi navedena vsa odločilna dejstva, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

10Toženca s pritožbo nista uspela, odgovor na pritožbo pa glede na vsebinske razloge ni bil potreben, zato pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Pritožba se sklicuje na odločbo VSRS III Ips 19/93.
² Tožnica je plačala celotno kupnino za zemljišči in dvostanovanjsko hišo.
³ Ki je postal pravnomočen 23. 2. 2017.
⁴ Starejša sodna praksa je zastopala celo tezo, da kupec pridobi lastninsko pravico na stvari po končani javni dražbi (glej npr. III Ips 87/2000).
⁵ Glej izvedensko mnenje in zaslišanje izvedenca (l. št. 131).