UPRS Sodba I U 1712/2019-6

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-979/2018/28 (1312-06) z dne 16. 10. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 64. člena in petega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek z dne 9. 10. 2019 za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pojasnjuje, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito z dne 17. 5. 2018 zavrnila kot očitno neutemeljeno, zoper to odločbo pa tožnik ni vložil tožbe. Nato je 17. 7. 2019 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je tožena stranka zavrgla, sodišče pa je tožbo zoper odločitev tožene stranke zavrnilo v zadevi I U 1241/2019 z dne 30. 7. 2019.

2Iz nadaljnjih razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da gre v obravnavani zadevi za drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem je tožnik navedel iste razloge kot v prvem zahtevku.

3Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo, v kateri med drugim navaja, da se v Alžirijo ne more vrniti, ker mu grozi zaporna kazen zaradi nezmožnosti plačevanja preživnine, poleg tega pa mu s smrtjo grozi tudi družina bivše žene. Do tega novega dejstva se tožena stranka v izpodbijanem sklepu naj ne bi opredelila. Tožnikovo življenje v izvorni državi naj bi bilo ogroženo tudi zaradi izjemne revščine v Alžiriji. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožba je utemeljena.

6Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke (ratio decidendi) je ugotovitev, da je tožnik v obravnavani zadevi vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Iz petega odstavka 65. člena ZMZ-1 je namreč razvidno, da pristojni organ s sklepom zavrže zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga oseba vloži po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o zavrženju prvega zahtevka o uvedbi ponovnega postopka ali izvršljiva odločba o zavrnitvi prve ponovne prošnje kot neutemeljene.

7Uporaba navedene določbe bi po presoji sodišča res pomenila, da v tem primeru upravni organ ni dolžan vsebinsko presojati, ali je prosilec v takem zahtevku predložil nove dokaze ali navedel nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vendar pa mora biti postopek v zvezi s ponovno prošnjo glede na prvo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določen v skladu z Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 60; v nadaljevanju Procesna direktiva II), ki v oddelku IV določa pogoje v zvezi s presojo naknadne prošnje (40. in nadaljnji členi). Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije.¹

8Procesna direktiva II pa za položaj, ko tujec vloži drugi zahtevek za ponovno uvedbo postopka, določa le, da lahko države članice v tem primeru predvidijo izjemo glede pravice ostati na njihovem ozemlju (točka b prvega odstavka 41. člena). Upravičenje upravnega organa zavreči zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, če je vložen po tem, ko je bil isti stranki že izdan izvršljiv sklep o zavrženju prvega zahtevka o uvedbi ponovnega postopka, iz Procesne direktive II po presoji sodišča ne izvira.

9Poleg tega je iz 42. člena, v katerem navedena direktiva ureja postopkovna pravila v primeru naknadne prošnje, razvidno, da prosilcu v tem pogledu ne sme biti onemogočen dostop do novega postopka, niti ne sme biti povzročeno dejansko izničenje ali resna okrnjenost tega dostopa (drugi pododstavek drugega odstavka 42. člena Procesne direktive II). To po presoji sodišča pomeni, da določba petega odstavka 65. člena ZMZ-1 ustvarja položaj, ko bi bil prosilcu, ki bi vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, po tem, ko mu je bil že izdan izvršljiv sklep o zavrženju prvega zahtevka o uvedbi ponovnega postopka ali izvršljiva odločba o zavrnitvi prve ponovne prošnje kot neutemeljene, onemogočen dostop do novega postopka. Organ navedenega drugega zahtevka namreč sploh ne bi vsebinsko obravnaval, ampak bi ga s sklepom zavrgel, čeprav Procesna direktiva II te možnosti ne ureja, prav tako pa državam članicam na tem področju ne daje procesne avtonomije.

10V obravnavani zadevi zato po presoji sodišča ni mogoče uporabiti sporne določbe ZMZ-1, saj v nasprotju s Procesno direktivo II upravnemu organu ne omogoča temeljitega obravnavanja drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka².

11Navedeno pomeni, da upravni organ ni pravilno uporabil sekundarnega (materialnega) prava Evropske unije, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1),³ saj je izhajal iz napačnega izhodišča, da vsebina (morebitni novi dokazi in nova dejstva) drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni pravno pomembna okoliščina. Zato je po presoji sodišča tudi v tem primeru treba uporabiti prvi odstavek 64. člena ZMZ-1, ki med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.⁴

12Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 4. točka ter posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), v katerem bo vezana na navedeno pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Glavne obravnave ni opravilo, saj se tožena stranka zaradi napačne uporabe prava sploh ni vsebinsko opredelila do predlaganih novih dokazov in navedenih novih dejstvih, zaradi česar preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja ni bilo mogoče.⁵

¹ Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86.
² Tudi iz 34. točke uvodnih pojasnil Procesne direktive II, ki jo je treba po presoji sodišča v obravnavani zadevi smiselno uporabiti, je razvidno, da bi morali biti postopki za obravnavanje potreb po mednarodni zaščiti taki, da pristojnim organom omogočajo temeljito obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito.
³ V zvezi z dolžnostjo uporaba prava Evropske unije glej tudi sodbe sodišča Evropske unije v zadevah C-106/77, Simmental (24. in 26. odstavek); C-430/93 in C-431/93, van Schijndel (13. odstavek); C-2/06, Kempter (34. in nadaljnje točke obrazložitve).
⁴ Skladno s tretjim odstavkom navedenega člena morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve.
⁵ Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 164/2015, v kateri je sicer šlo za presojo možnosti notranje razselitve v okviru ugotavljanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, sprejelo stališče o pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da ne bo opravilo glavne obravnave. Menilo je, da se tožena stranka zaradi napačne razlage materialnega prava ni opredeljevala do možnosti notranje razselitve obeh tožnikov v drugih predelih Ukrajine in dejstev v zvezi s to možnostjo ni ugotavljala (12. točka obrazložitve). V takem primeru mora tožena stranka ob upoštevanju načela ekonomičnosti o zadevi odločiti v ponovnem postopku (13. točka obrazložitve).