VSRS Sklep VIII Ips 13/2019

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v prvi alineji I. točke izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razveljavitvi sklepa toženke z dne 31. 3. 2016, za vrnitev na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Štelo je, da je bil tožnik z vsebino pošiljke, ki mu jo je toženka večkrat neuspešno skušala vročiti (vabilom na zagovor in obdolžitvijo), nedvomno seznanjen. Ugotovilo je tudi, da je tožnik kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je načrtoval in organiziral akcijo, ki je potekala po družbenem omrežju „facebook“, v kateri se je z drugimi policisti dogovarjal, kako bodo ustavili tedanjega ministra za javno upravo A. A. in mu odredili preizkus alkoholiziranosti. Akcijo so tudi izpeljali.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in s sodbo del sodbe sodišča prve stopnje (prva alineja I. točke izreka) spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V ostalem je s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (glede reparacijskega in reintegracijskega zahtevka ter glede stroškov postopka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da vročitev pisne obdolžitve z vabilom na zagovor ni bila opravljena in da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se tožnik vročitvi izmikal. Opozorilo je, da bi morala toženka dokazati, da je bil poskus vročitve opravljen zakonito, to je v skladu z določbami zakona, ki ureja vročanje pisanj, oziroma, da pravilna vročitev ni bila mogoča iz razlogov na strani delavca.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Dor 233/2018 z dne 19. 12. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so v obravnavani zadevi podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznani s kršitvami in mu omogoči zagovor.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bil tožnik eden izmed petih zaposlenih, ki mu je bila zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti izrečena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je sodeloval pri napeljevanju policistov za izvedbo postopka ustavljanja tedanjega ministra za javno upravo s preizkusom alkoholiziranosti. Meni, da tožniku pisne obdolžitve z vabilom na zagovor ni bilo mogoče vročiti zaradi izmikanja naslovnika, da upoštevanje strogih pravil vročanja po Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) lahko pripelje do posledice, da postopka ne bo mogoče pravočasno izpeljati. Prereka stališče, da je zakonito vročanje po ZUP-u nujni predpogoj za zakonitost izredne odpovedi, saj je to v izrecnem nasprotju z določbo drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Meni, da se sodišče druge stopnje ne bi smelo osredotočiti le na vročanje na naslovu dejanskega bivališča ..., kjer naj bi vročevalci ravnali malomarno in površno. Iz okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih toženka povzema, izhaja, da se je tožnik vročitvi vabila izogibal, saj mu je toženka pisanje skušala kar sedemkrat vročiti na več načinov, vendar vedno neuspešno. Zato meni, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih toženka tožnika utemeljeno ni mogla osebno niti pisno seznaniti s kršitvami niti mu omogočiti zagovora. Določba tretjega odstavka 87. člena ZUP je namenjena temu, da delavec ve, da je bil opravljen poskus vročitve pošiljke, ne pa tudi seznanitev s samo vsebino. Odločitev, ali bo pošiljko pri pošiljatelju tudi prevzel, je še vedno v domeni naslovnika.

5Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8Po drugem odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. list RS, št. 56/2002 in nadalj.) mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Okoliščine morajo biti takšne, da predstavljati realno oviro za zagovor. Pri presoji obstoja teh okoliščin gre za napolnitev pravnega standarda, glede katerega pa je treba upoštevati različne možne situacije in različne okoliščine.

9ZDR-1 v drugem odstavku 85. člena torej določa obveznost delodajalca, da delavca seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor, kar se običajno stori z vročitvijo pisne obdolžitve in vabila na zagovor. V zadevah, v katerih je delodajalec država, se to praviloma zgodi z vročitvijo v skladu s pravili zakona, ki ureja upravni postopek (prvi odstavek 24. člena ZJU). Vendar zakon vročitve ne določa kot nujnega pogoja za zakonitost „postopka“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne določa točno, kako mora delodajalec delavca pisno seznaniti s kršitvami in ga povabiti na zagovor.¹ Zato za presojo zakonitosti ni pomembna pravilna vročitev, temveč je pomembna seznanitev delavca in dodatno – kar zakon izrecno določa – ali morda obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči seznanitev in zagovor.

10Glede na navedeno in manjši obseg dopuščene revizije (ta se ne ukvarja niti z vprašanjem vročitve niti seznanitve) je lahko za presojo o zakonitosti „postopka“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi relevantno vprašanje obstoja okoliščin, zaradi katerih toženka tožniku zagovora sploh ni bila dolžna omogočiti. O tem imata sodbi sodišč druge in prve stopnje različna zaključka – sodišče prve stopnje, da so obstajale okoliščine iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1², sodišče druge stopnje pa splošen zaključek, da teh okoliščin ni bilo.

11Pri tem je sodišče druge stopnje iz zaključka o tem, da „niti eden izmed poskusov vročitve ni bil opravljen na zakonit način itd.,“ avtomatsko prešlo na zaključek, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da so v obravnavanem primeru na strani tožene stranke obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči seznanitev s kršitvami in mu omogoči zagovor. Sodišče druge stopnje se je torej omejilo na vprašanje pravilne vročitve in že zaradi presoje, da vročitev ni bila pravilno opravljena, štelo, da je bila odpoved nezakonita. Glede na pojasnilo v 9. točki obrazložitve se revizijsko sodišče s takšnim stališčem ne strinja, saj izostanek pravilnega vročanja sam po sebi ne zadošča za presojo o nezakonitosti „postopka“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaključek sodišča druge stopnje je torej materialno pravno napačen, saj tudi nepravilna vročitev (če je takšna sploh bila) ne pomeni sama po sebi, glede na okoliščine primera, da morda niso podane druge okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči seznanitev in zagovor (in jih je ugotovilo sodišče prve stopnje).

12Ker sodišče druge stopnje zaradi napačnega stališča, da zadošča že nepravilno vročanje pisne obdolžitve in vabila na zagovor, ni napravilo celovite presoje po drugem odstavku 85. členu ZDR-1, je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo (tj. odločitev v prvi alineji I. točke izreka odločbe sodišča druge stopnje) razveljavilo in zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje – da opravi tudi to presojo.

13Odločitev o stroških odgovora na revizijo (toženka namreč stroškov revizije ni priglasila) se pridrži za končno določbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

14Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Za takšno odločitev so glasovali sodniki mag. Marijan Debelak, dr. Mateja Končina Peternel, Borut Vukovič in mag. Irena Žagar, proti pa sodnica Marjana Lubinič, ki je napovedala ločeno mnenje.

¹ Glej tudi Lea Kamnikar, Pravica delavca do zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, Pravnik 134, 2017, 7-8, str. 545-547.
² Glej 13. točko obrazložitve, v kateri sodišče prve stopnje obstoj izjeme iz 85. člena ZDR-1 povezuje tudi z vprašanjem izmikanja tožnika; v nadaljevanju (14. točka obrazložitve) sodišče prve stopnje tudi poudarja namen pisne obdolžitve in vabila na zagovor, s tem v zvezi dejstvo, da se tožnik o očitkih po vsebini sploh ni izrekel niti v sodnem postopku itd.

***********

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE MARJANE LUBINIČ

Povezava na pdf dokument