VSL Sklep VII Kp 30061/2014

I. Pritožba zagovornika obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeno se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Trebnjem obsojeni A. A. odredilo takojšnje plačilo denarne kazni v višini 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR to je 1.000,00 EUR ter odločilo, da jo je dolžna plačati v roku 3 (treh) mesecev po pravnomočnosti sklepa.

2Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obsojene A. A. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb kazenskega zakona in zakona o kazenskem postopku ter odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje ali sklep spremeni tako, da obs. A. A. ni potrebno plačati izrečene denarne kazni s sodbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa, podatkov spisa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je utemeljeno odredilo takojšnje plačilo denarne kazni.

5Pritožniki se brezuspešno sklicujejo na slabo obsojenkino finančno stanje in posledično neutemeljeno grajajo postopanje sodišča prve stopnje, ki teh okoliščin ni preverjalo. Če je storilec v zamudi s plačilom posameznega obroka denarne kazni, lahko po določbi petega odstavka 47. člena KZ-1 sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo le-te v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. Po tej določbi je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, saj je bila obsojenka v zamudi s plačilom kar sedemnajstih mesečnih obrokov izrečene denarne kazni. Obsojena vse do prejema sklepa, s katerim je sodišče odredilo takojšnje plačilo denarne kazni, ni z ničemer (razen s popolno pasivnostjo) nakazala, da posameznih obrokov ne zmore plačati. Obsojenka bi namreč lahko v zakonsko predpisanem roku zaprosila za nadomestitev izrečene denarne kazni z delom v splošno korist, pa te možnosti ni izkoristila. Slabši finančni položaj obsojenke je sodišče prve stopnje upoštevalo že pri izreku denarne kazni, ko je odločilo, da je denarno kazen dolžna plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih. Te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, ko je odredilo takojšnje plačilo denarne kazni, saj je določilo maksimalen rok za plačilo le-te. Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje pri določitvi najdaljšega možnega roka za plačilo denarne kazni poleg ostalih okoliščin, navedenih v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa upoštevalo tudi, da je obsojenka brez zaposlitve in premoženja.

6Pritožbene navedbe, glede zdravstvenega stanja obsojenke, da je srčna bolnica in si zaposlitve niti ne more poiskat so spisovno nepodprte in nekonkretizirane, zato sodišče druge stopnje nanje ne bo odgovarjalo. Prav tako je zmotno stališče pritožnikov, da bi sodišče prve stopnje moralo samo ugotavljati okoliščine, zaradi katerih obsojenka ni plačevala posameznih obrokov denarne kazni. Obsojenka je bila že v sodbi, s katero ji je bila izrečena denarna kazen, opozorjena na posledice, če bo prišla v zamudo z posameznimi obroki izrečene denarne kazni, pa se na to očitno ni ozirala.

7Prav tako pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da si sodišče prve stopnje povsem napačno razlaga določbo šestega odstavka 129. a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožnik nima prav, ko navaja, da sodišče uporabi to določbo, zoper tistega, ki ima premoženje oziroma dohodke, pa denarne kazni noče plačati, niti je ni mogoče izterjati. Obsojenka mora izrečeno denarno kazen plačati, za njeno izpolnitev pa ima na voljo več opcij. Če denarne kazni ne plača in se je ne da niti prisilno izterjati, se na koncu denarna kazen izvrši tako, da se za vsaka 2 dnevna zneska določi en dan zapora. Pri odreditvi takojšnjega plačila denarne kazni, če je obsojenec v zamudi s plačili posameznih obrokov, sodišče prve stopnje torej ni dolžno preverjati premoženjskega stanja obsojenca.

8Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, zato je pritožbo zagovornikov obsojene A. A. zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Iz podatkov spisa izhaja, da obsojena prejema denarno socialno pomoč, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. čl. ZKP in četrtega odstavka 95. čl. ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj ocenjuje, da bi zaradi njenega plačila lahko bilo ogroženo njeno preživljanje.