VSL Sklep VII Kp 1301/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Brežicah je s sklepom, opr. št. II K 1301/2017 z dne 27. 9. 2019, na podlagi 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. zoper obdolžene B. B., C. C. in Č. Č. zaradi kaznivih dejanj krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 in krive ovadbe po drugem odstavku 283. člena KZ-1. Sodišče je oškodovancu kot tožilcu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebnih izdatkov obdolženih.

2Zoper sklep je pritožbo vložil oškodovanec kot tožilec z navedbo, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da „izpodbijani sklep razveljavi in spremeni tako, da obtožnemu predlogu sledi v izreku in zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje“.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zavrglo že v fazi materialnega predhodnega preizkusa na podlagi 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, saj je ugotovilo, da opis očitanih kaznivih dejanj, kot ga je podal oškodovanec kot tožilec v obtožnem predlogu, ne vsebuje vseh zakonskih znakov, kar je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno obrazložilo.

5Po presoji pritožbe oškodovanca kot tožilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da slednji ključnih razlogov sklepa, da zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj niso podani, z ničemer ne izpodbija. Oškodovanec kot tožilec v svoji pritožbi zgolj ponovno podaja svoje videnje obravnavane zadeve in obširno opisuje zatrjevane nepravilnosti obdolženih, navaja, da so ga nezakonito in načrtno oškodovali, ter opisuje posledice, ki so mu nastale zaradi očitanih ravnanj.

6Pritožbeno sodišče sprejema navedbe pritožnika o nepravilnem ravnanju obdolženih, vendar pa pritožnik s takšnimi navedbami, s katerimi podaja predvsem obrazložitev obtožnega predloga in ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve, ne izpodbija pravilnih razlogov sodišča prve stopnje za zavrženje obtožnega predloga, torej odsotnosti zakonskih znakov v opisu očitanih kaznivih dejanj. Opis v obtožnem predlogu mora biti namreč sestavljen tako, da so v njem konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, kar pomeni, da mora biti s konkretnimi dejstvi in okoliščinami opisano ravnanje obdolžencev, s katerim naj bi storili očitano kaznivo dejanje. Pritožnik zaključkov prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju zakonskih znakov v podanem opisu kaznivih dejanj ne omenja niti z besedo, pritožbeno sodišče pa preizkusa izpodbijanega sklepa ne more širiti izven meja in okvirov pritožbenih navedb.

7Iz razloga, ker je sodišče prve stopnje obtožni predlog zavrglo že ob predhodnem preizkusu ter zadeve ni vsebinsko obravnavalo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni argumentiralo, zakaj obdolženi niso krivi, ter ni pojasnilo pravilnosti njihovih ravnanj.

8Glede na vse navedeno in ker tudi niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

9Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).