UPRS Sodba in sklep I U 1683/2019-7

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (prva točka izreka) in odločila, da Republika Slovenije te prošnje ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Italijanski republiki (v nadaljevanju Italija), ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (druga točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 30. 8. 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, tožnica pa je po preveritvi njegovih prstnih odtisov v centralni bazi Eurodac ugotovila, da je bil 4. 3. 2017 že vnesen v to bazo kot prosilec za mednarodno zaščito v Italiji. V skladu z 18.b členom Uredbe Dublin III je toženka zaprosila Italijo za sprejem tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito in 18. 9. 2019 prejela odgovor, da je Italija po 18.d členu Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

3Toženka je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III s tožnikom 30. 9. 2019 opravila ustni razgovor, kjer ga je seznanila s tem, da je Italija odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z 18.d členom Uredbe Dublin III.

4Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da ga je pristojni organ Italije nastanil v kampu Valoro Mantovano, ki je podoben Azilnemu domu v Ljubljani, imeli so tudi socialne delavce. Decembra 2018 je moral zapustiti ta kamp. Odšel je v Milano, kjer je bival na železniški postaji, z ostalimi migranti. Ljudje so jim prostovoljno prinašali hrano in tam je bilo zelo težko živeti. Ne ve, zakaj je moral kamp Valoro Mantovano zapustiti, uradne obrazložitve ni dobil. Ni prejel nobenega pravnega akta v Italiji. O tem se ni poskusil pozanimati, je sicer o tem vprašal socialnega delavca, vendar mu je ta odgovoril, da ne ve. V kampu so z njim zelo grdo ravnali. Vozili so ga na prostovoljno delo. Če bi ga zavrnil, bi ga pustili na miru in ne bi bilo nič narobe. Dovoljenje za delo pa so dobili tisti, ki so opravljali prostovoljno delo. V času bivanja v Italiji mu niso omogočili izobraževanja, hrana pa je bila slaba. Ljudje so bili negostoljubni, saj ne marajo priseljencev. Na vprašanje pooblaščenca je povedal glede ne/prostovoljne zapustitve kampa, da so mu v kampu dejali, da naj pobere prtljago in odide. Poklicali so socialnega delavca, ki je bil njegov prijatelj. Tožnik ga je spraševal, zakaj mora oditi, ta pa mu je dejal, da mu je žal, ampak da mora ubogati. Po izselitvi iz kampa se je preselil na železniško postajo v Milanu. Med bivanjem na železniški postaji so ga večkrat zaustavili policisti ter jih pozvali, da naj odidejo ven. Policistov za pomoč ni zaprosil. Edini, ki mu je pomagal, je bil duhovnik iz cerkve, kamor je zahajal. Duhovnik mu je dejal, da mu lahko uredi odvetnika, če ima denar. Povedal je, da denarja nima.

5Toženka še ugotavlja, da druge države članice na podlagi Uredbe Dublin III prosilce vračajo v Italijo ob dejstvu, da je Italija prevzela odgovornost za obravnavanje prošenj prosilcev za mednarodno zaščito. Večina držav članic Evropske unije ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Italijo. Toženka ugotavlja, da je tožnik opisal razmere v Italiji kot dobre in ter ni navedel, da bi z njim ravnali nečloveško, nehumano. Tožnik v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga ne bi smela na podlagi Uredbe Dublin III vrniti v Italijo. Meni, da v Italiji ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ v letošnjem letu ni obravnaval Italije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivosti in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

6Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz vseh 3 razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V konkretnem primeru je bila tožniku kršena pravica do obveščenosti. Tožnik ni prejel brošure z informacijami. Drugi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III namreč določa, da se informacije iz prvega odstavka tega člena Uredbe zagotovijo v pisni obliki v jeziku, ki ga prosilec razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume. Tožnik ni bil obveščen o vseh pravicah in informacijah, kot to določa prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III, zlasti o merilih za določitev odgovorne države članice in hierarhiji meril v različnih fazah postopka in njihovem trajanju, skladno s točko 1.b) 4. člena; o možnosti predložitve informacij o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali drugih svojcev v državah članicah, skladno s točko 1.c) 4. člena; o možnosti zaprositve za odložitev predaje, skladno s točko l.d) 4. člena; o pravici do dostopa do podatkov, ki se nanašajo nanj, pravici, da zahteva popravek takih podatkov ali izbris nezakonito obdelanih podatkov, kakor tudi postopkih uveljavljanja navedenih pravic, vključno s kontaktnimi podatki organov iz člena 35 in nacionalnih organov za varstvo podatkov, ki so odgovorni za obravnavo zahtevkov glede varstva osebnih podatkov, skladno s točko 1.f) 4. člena Uredbe Dublin III. Na osebnem razgovoru je dejal, da ne ve, ali je bil njegov postopek za mednarodno zaščito v Italiji zaključen ali ne ter da ni prejel nobenega pravnega akta. Toženka pri tem tožnika ni obvestila, da iz odgovora, »da je Italijanska republika v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje«, izhaja, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito v Italiji zavrnjena. V Italiji je bil nastanjen v kampu »Valoro Mantovano«, kjer so z njim zelo grdo ravnali. Niso mu omogočili šolanja. Hrana je bila slaba. Ljudje pa so bili negostoljubni, ne marajo priseljencev. Socialni delavci so bili rasisti, zmerjali so jih z najhujšimi žaljivkami. Kamp »Valoro Mantovano« je moral zapustiti decembra 2018. Niso mu pojasnili zakaj, le dejali so, da mora oditi in da ne bodo več skrbeli zanj. Ne ve, ali je dobil kakšno odločitev v azilnem postopku v Italiji. Nato je odšel v Milano na železniško postajo, kjer mu je bilo zelo težko živeti. Hrano je dobil le od prostovoljcev. V Italiji je bil brez pravne pomoči. Navajal je tudi protimigrantske ukrepe A.A. in da je bil zaradi njih pregnan iz begunskega kampa. Ugotovitev toženke, da tožnik ni navedel, da bi v Italiji z njim ravnali nečloveško ali ponižujoče, so zato protispisne. S svojimi izjavami bi tožnik pri povprečnem človeku nedvomno vzbudil utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Italiji. Toženka pa prav z ničemer ni ovrgla dvoma o tem, da v Italiji ni sistemskih pomanjkljivosti, saj ni pridobila prav nobenega poročila ali informacije v zvezi s situacijo v Italiji, vezano na tožnikove navedbe. Njena ugotovitev, da v Italiji ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, je brez dokazne podlage. Toženka ni razčistila dejanskega stanja in pridobila informacij, ki se nanašajo na ravnanje s prosilci za azil, ki so v Italijo vrnjeni po Uredbi Dublin III in jim je bila prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Posledično je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi pa ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Člen 4 Listine EU je treba razlagati tako, da je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena. V tožnikovem primeru gre namreč za ranljivo osebo, staro 21 let. Tožnik je zapustil matično državo še kot mladoletnik. Ob podaji prošnje je pojasnil svoje zdravstvene težave, in sicer da je bil v lanskem letu operiran na trebuhu in bi skoraj umrl zaradi tega. Še vedno jemlje zdravila. Toženka navedenega pri odločanju ni upoštevala. Tožnik predlaga, naj se tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj se odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek.

7Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 in sodišču predlaga, naj se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Italiji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Če bi se to zgodilo, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja za tožnika ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Italiji le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

8Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Navaja še, da je bil tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito s strani PIC-a seznanjen o pravicah in dolžnostih prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji v angleškem jeziku, kar je tudi potrdil s svojim podpisom. Prav tako je ob podaji prošnje potrdil, da je bil ustno seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilcev za mednarodno zaščito in da je to razumel (stran 2 prošnje za mednarodno zaščito). Tožnika je pred podajo same izjave ob podaji prošnje, kot to izhaja iz 32. točke prošnje za mednarodno zaščito, dodatno seznanila še uradna oseba, da bodo njegovi prstni odtisi po podaji prošnje v skladu z ZMZ-1 in Uredbe Dublin III posredovani v bazo Eurodac. Če se ugotovi, da je za mednarodno zaščito zaprosil že prej, v kakšni drugi državi članici EU, bo toženka v postopku ugotavljala, katera država članica je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (stran 5 in 6 prošnje za mednarodno zaščito). Tožnik je bil seznanjen z dejstvom, da je toženka s strani Italije prejela pozitivni odgovor. Na začetku osebnega razgovora je tožniku jasno obrazložila namen osebnega razgovora, in sicer, da je potrebno v postopku popolno ugotoviti dejansko stanje, ki bo omogočilo lažjo odločitev odgovorne države članice za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin III. Tožniku je bilo pred podajo izjave na zapisnik s strani toženke pojasnjeno, kaj Uredba Dublin III določa v d. točki prvega odstavka 18. člena. Tožniku je bilo tako pojasnjeno, da kadar je odgovor sprejet v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Tožnik je v tožbi navedel, da je na osebnem razgovoru izpostavil protimigrantske ukrepe A.A. in da je bil zaradi njih pregnan iz begunskega kampa. Tožnik v tožbi tudi na novo navaja dostope do spletnih strani o protimigrantskih ukrepih v Italiji. Niti tožnik niti njegovi pooblaščenci za te navedbe v postopku niso predložili nobenih relevantnih dokazov in gre za tožbeno novoto. Toženka je v postopku ugotovila, da je tožnik podal le splošne navedbe, ki jih ni z ničemer konkretiziral oziroma da ni navajal nobenih osebnih okoliščin, ki bi jih toženka morala upoštevati. Zavrača, da gre v tožnikovem primeru za ranljivo osebo. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 4. 3. 2017 in je bil ob podaji prošnje polnoleten, zaradi česar ga ni mogoče obravnavati kot mladoletnika brez spremstva. Tožnik je ob podaji prošnje na izrecno vprašanje št. 23 odgovoril, da je bil v lanskem letu operiran na trebuhu in bi skoraj umrl. V nadaljevanju pa je sam pojasnil, da je sedaj v redu, a da še vedno prejema zdravila in v primeru, da bo potreboval pomoč, se bo oglasil pri zdravniku v Azilnem domu. Glede na navedeno je toženka ugotovila, da tožnik nima nobenih takih zdravstvenih težav, da bi ga morala obravnavati kot ranljivo osebo. Prav zaradi navedenega je mogoče zaključiti, da je bila tožniku v Italiji nudena vsa ustrezna zdravstvena oskrba, kar dodatno kaže na to, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v Italiji iste oziroma podobne pravice in dolžnosti kot v Republiki Sloveniji.

K I. točki izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1). Iz upravnih spisov izhaja, da je pristojni organ Italije 18. 9. 2019 odgovoril, da je Italija v skladu z 18.d členom Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje.

11V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

12Med strankama ni sporno, da je Italija na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Sporno pa med strankama ostajajo vprašanja, ali je bil tožnik obveščen s strani toženke o svojih pravicah in dolžnostih prosilca za mednarodno zaščito, kakor tudi o tem, da je Italija sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi 18.d člena Uredbe Dublin III (ker je predhodno že zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito) in s tem povezanimi merili za določitev odgovorne države članice za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, nadalje, ali v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika v Italijo, ter nazadnje, ali tožnik velja zaradi svojega zdravstvenega stanja (in mladosti) za posebno ranljivo osebo in bi morala toženka navedeno upoštevati ob sprejetju svojega izpodbijanega sklepa v smislu člena 4 Listine EU.

13Sodišče sicer pritrjuje navedbi tožnika, da ni prejel brošure z informacijami o azilnem postopku v jeziku, ki bi ga razumel, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena Uredbe Dublin III. Vendar pa navedeno ravnanje toženke po mnenju sodišča ni vplivalo na pravilnost in zakonitost njene presojane odločitve, saj je bil tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito s strani PIC-a seznanjen o pravicah in dolžnostih prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji v angleškem jeziku, kar je tudi potrdil s svojim podpisom, kot je razvidno iz potrdila v upravnem spisu. Prav tako je ob podaji prošnje potrdil, da je bil ustno seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilcev za mednarodno zaščito in da je to razumel, kar je razvidno iz 2 strani prošnje za mednarodno zaščito v upravnem spisu. Tožnika je pred podajo same izjave ob podaji prošnje, kot to izhaja iz 32. točke prošnje za mednarodno zaščito v upravnem spisu, dodatno seznanila še uradna oseba, da bodo njegovi prstni odtisi po podaji prošnje v skladu z ZMZ-1 in Uredbe Dublin III posredovani v sistem Eurodac ter da če se ugotovi, da je za mednarodno zaščito zaprosil že prej v kakšni drugi državi članici EU, bo toženka v postopku ugotavljala, katera država članica je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (stran 5 in 6 navedene prošnje). Zato sodišče ugotavlja, da je navedeni ugovor tožnika o kršitvi njegove pravice do obveščenosti v postopku v tem delu neutemeljen.

14Tožnik se v zvezi z ugovorom kršitve pravice do obveščenosti v azilnem postopku sklicuje na sodbi Upravnega sodišča I U 439/2019 z dne 20. 3. 2019 in I U 1483/2019 z dne 20. 9. 2019, kjer je sodišče naložilo toženki, da bi moralo v okviru pravice do obveščenosti po Uredbi Dublin III tožnika obvestiti o njegovih določenih pravicah v zvezi z azilnim postopkom. Vendar je bilo v navedenih zadevah dejansko stanje drugačno in zato navedenih zadev ni moč uporabiti v konkretni zadevi. Gre namreč za postopka v zvezi z istim prosilcem, kjer najprej toženka sploh ni opravila osebnega razgovora s tožnikom, nato pa ga kljub napotilom Upravnega sodišča ob odpravi zadeve in vrnitvi v ponovno odločanje in kljub opravi osebnega razgovora ni seznanila z njegovimi pravicami v zvezi z združitvijo družine (pri čemer je tožnik drugače kot v konkretni zadevi predhodno zatrjeval, da ima v Evropi sorodnike), kakor tudi ni pojasnila meril za določitev odgovorne države članice, pri čemer se je tožnik v Sloveniji v času izdaje izpodbijanega akta nahajal na prestajanju kazni, drugače kot v konkretni zadevi, s tem pa je povezano tudi vprašanje obvestitve o možnosti zaprositve za odložitev predaje. Sodišče namreč ugotavlja, da ne obstaja izčrpna vseobsegajoča pravica do obveščenosti tožnika v postopku na način, da bi morala toženka pred oziroma med izvedbo vsakega osebnega razgovora tožnika obveščati o vseh njegovih pravicah v zvezi z azilnim postopkom, pač pa je njena dolžnost informiranja tožnika skladno s 4. členom Uredbe Dublin III odvisna od tožnikovih navedb v postopku – glede na navedeno mora toženka prilagajati obseg informiranja, kar je skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 138. člena ZUP. Ni namreč naloga toženke, da bi poskrbela za navedbo dejstev namesto tožnika. Ker tožnik ni ničesar navajal glede družinskih članov, skladno s točko 1.c) 4. člena Uredbe Dublin III, oziroma tudi ne glede kršitve njegovega dostopa do njegovih podatkov pri organih, skladno s točko 1.f) 4. člena Uredbe Dublin III, toženka ni bila dolžna o njegovih pravicah v zvezi s tem informirati tožnika.

15Pač pa je tožnik v konkretni zadevi v zvezi s pravico do obveščenosti o merilih za določitev odgovorne države članice v zvezi s točko 1.b) 4. člena Uredbe Dublin III navajal, da ni bil obveščen o tem, da je Italija zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Navedeno bi lahko predstavljalo kršitev pravice do obveščenosti v azilnem postopku, saj bi lahko tožnik, če bi bil o tem obveščen, navajal morebitne zadržke v zvezi z izročitvijo Italiji v takem primeru. Vendar pa očitek tožnika ne drži. Kot je razvidno iz uvoda zapisnika o osebnem razgovoru v upravnem spisu, je toženka tožnika med drugim na začetku razgovora obvestila tudi o tem, da se je na njeno zaprosilo Italija izrekla za odgovorno državo članico za obravnavanje tožnikove prošnje po 18.d. členu Uredbe Dublin III (sicer tega ni izrecno pojasnila, a to pomeni, da je Italija predhodno tožnikovo prošnjo zavrnila). To pa po mnenju sodišča zadošča, saj je bil na osebnem razgovoru prisoten tudi tožnikov pooblaščenec, univerzitetni diplomirani pravnik. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je navedeni ugovor tožnika neutemeljen.

16Tožnik je tudi ugovarjal, da je ranljiva oseba zaradi svojega zdravstvenega stanja in mladosti. Star je 21 let, lani pa je bil operiran na trebuhu in bi pred tem skoraj umrl zaradi tega. Še vedno jemlje zdravila. S tem je smiselno ugovarjal pravici do obveščenosti v zvezi z možnostjo zaprositve za odložitev predaje po točki l.d) 4. člena Uredbe Dublin III ter očitala toženki ravnanje v nasprotju s 4. členom Listine EU. Sodišče ugotavlja, da drži navedba toženke, da tožnik z 21 leti ne more biti obravnavan kot ranljiva oseba, saj ni več mladoletnik (niti ni bil to ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Italiji 4. 3. 2017, kot izhaja iz podatka sistema Eurodac v upravnem spisu). V tem delu je njegov ugovor neutemeljen.

17Tožnik pa je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji v točki 25 res navedel, da je bil v letu 2018 operiran na trebuhu, zaradi česar je pred tem skoraj umrl in da še jemlje zdravila, vendar pa je ob tem tudi dodal, da je sedaj v redu. Dodal je, da če bo potreboval pomoč, se bo oglasil pri zdravniku v Azilnem domu. Iz opisanega pa tudi po menju sodišča ne izhaja, da bi na strani tožnika obstajale okoliščine, ko bi zaradi svojega zdravstvenega stanja bil posebno ranljiva oseba. Tudi na osebnem razgovoru ni navajal, da bi zaradi svojega zdravstvenega stanja (pri čemer tudi ni navajal nobenega poslabšanja glede na stanje ob podaji mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji) želel, da se ne izroči Italiji. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženki, da je ravnala pravilno, ko ga ni obravnavala kot posebno ranljivo osebo (in ga ne posebej obveščala o možnosti zaprositve za odložitev predaje, skladno s točko l.d) 4. člena Uredbe Dublin III), s tem pa tudi ni ravnala v nasprotju s 4 členom Listine EU.

18Tožnik je na osebnem razgovoru sicer navedel, da je bil v Italiji nastanjen v kampu »Valoro Mantovano«, ki je sicer podoben Azilnemu domu v Ljubljani. Na vprašanje, ali so z njim v Italiji kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali, je tožnik povedal, da so z njim zelo grdo ravnali, tj. iz kampa so jih vozili na prostovoljno delo, niso mu omogočili šolanja. Če bi zavrnil prostovoljno delo, ne bi bilo nič narobe, pustili bi ga pri miru. Vendar si dobil dovoljenje za delo, če si opravljal prostovoljno delo. Hrana v kampu je bila slaba. Uradne osebe niso nikoli z njim nečloveško ali ponižujoče ravnale, je pa predsednik vlade A.A. pogosto govoril proti črncem. Ko je prevzel vlado, so ga napodili iz kampa. Ljudje so bili negostoljubni, ne marajo priseljencev. Socialni delavci so bili rasisti, zmerjali so jih z najhujšimi žaljivkami. Ne ve, ali je dobil kakšno odločitev v azilnem postopku v Italiji. Moral je zapustiti kamp, pa ne ve zakaj, četudi je o tem povprašal socialnega delavca, ki je bil njegov prijatelj. Nato je odšel v Milano na železniško postajo, kjer mu je bilo zelo težko živeti. Hrano je dobil le od prostovoljcev. Duhovnik mu je ponudil, da mu priskrbi odvetnika za denar, vendar ga ni imel, zato je bil v Italiji (to je že po zapustitvi kampa) brez pravne pomoči. Policisti so pogosto prihajali na postajo in jih pozivali, naj odidejo. Policistov ni prosil za pomoč. Na vprašanje, če ima še kake zadržke, če bo vrnjen v Italijo, je povedal, da bi rad ostal v Sloveniji, kjer je dobil priložnost za izobraževanje.

19Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Po presoji sodišča tožnik ni podal niti navedb, iz katerih bi kaj takega izhajalo, še manj pa je zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Glede na navedeno tožnik tudi v upravnem sporu s pavšalnim sklicevanjem na grdo ravnanje v kampu, slabo hrano, negostoljubnost Italijanov (četudi so jim ljudje na železniško postajo v Milanu prinašali hrano), o rasističnih socialnih delavcih, ki so ga zmerjali (čeprav je govoril o svojem prijatelju, socialnem delavcu), prostovoljnem delu (ki ni bilo prisilno) ter o nemožnosti izobraževanja ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Italije, ki je 18. 9. 2019 prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

20Sodišče lahko sicer verjame tožniku, da bi raje ostal v Republiki Sloveniji, kjer ima možnost izobraževanja in da ne mara biti v Italiji, ker tam ni dobil statusa. Vendar pa tožnik sploh ni navedel dejstev, ki bi kazale na to, da obstajajo v Italiji sistemske pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite oziroma da bi bil tam podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Da bi bil na tak način obravnavan s strani uradnih oseb v Italiji, je tudi sam izrecno zanikal. Preostale navedbe o razmerah v Italiji, opisane v predhodnem odstavku obrazložitve, pa ne kažejo na sistemske pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite v Italiji niti na nečloveško oziroma ponižujoče ravnanje s tožnikom v Italiji.

21Po presoji sodišča tako ni slediti tožnikovim navedbam, da bi se ga ne smelo izročiti Italiji. Pri presoji je treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve tožnik s svojimi navedbami in brez predlaganih ali predloženih dokazov v zvezi s tem po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. Sodišče pritrjuje toženki, da so v tožbi navedena poročila o razmerah v Italiji nedopustne novote, skladno z 52. členom ZUS-1 (upoštevajoč tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018), saj tožnik ni niti navedel, da jih predhodno v postopku ne bi mogel predložiti niti da bi nastali po zaključku postopka pred toženko, zato jih sodišče ni upoštevalo. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Italiji kot kritičen, pa dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni potrebno še dodatno utemeljevati. Zato ne drži navedba tožnika, da bi morala toženka ob njegovem pavšalnem zatrjevanju slabih razmer v Italiji preverjati informacije, ki se nanašajo na ravnanje s prosilci za azil, ki so v Italijo vrnjeni po Uredbi Dublin III in jim je bila prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena.

22Po presoji sodišča je tako pravilen zaključek toženke, da za Italijo ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki ga je toženka sprejela ob upoštevanju in oceni tako tožnikovih navedb ob njegovem bivanju v Italiji kot splošnem vedenju o razmerah v njej na področju mednarodne zaščite. V takem primeru po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni podlage za ugotovitev, da predaja tožnika v to državo ni mogoča, kot meni tožnik, pač pa je v takem primeru po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 dana podlaga za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Materialno pravo je po povedanem glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

23Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

24Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave in ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku in to tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru in da še eno zaslišanje tožnika pred sodiščem ne bi bilo pomembno za odločitev, saj ni razloga, da bi bilo drugačno od tistega v upravnem postopku in v tožbi ni navajal, da bi izpovedal o drugih dejstvih, o katerih je bil že zaslišan v upravnem postopku.

K II. točki izreka:

25Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

26Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasno odredbe, sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

27Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero odloži izvršitev izpodbijanega akta, le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, v obravnavanem primeru pa je s predmetno sodno odločbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tako je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.