VSRS Sklep II Ips 249/2018

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo stroškov postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da toženka z njim v notarskem zapisu sklene Sporazum o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem z določeno vsebino (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka), odločilo pa je tudi o pritožbenih stroških (II. točka izreka).

3Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 172/2018 z dne 5. 7. 2018 je tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podredno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Dejanski okvir spora

5Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, tvorijo naslednja dejstva:

- pravdni stranki sta dne 29. 6. 2011 sklenili sporazum, ki sta ga poimenovali »Sporazum o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem« (v nadaljevanju: Sporazum);

- v Sporazumu je med drugim zapisano, da je njuno skupno premoženje triinpolsobno stanovanje v Ljubljani, da v času sklepanja Sporazuma kljub nevzdržnim razmeram še vedno živita skupaj, da se bo tožnik izselil iz skupnega stanovanja in da mu bo toženka plačevala mesečno po 500,00 EUR za uporabo njegovega dela stanovanja, v primeru pravočasnega plačevanja pa bi se njena obveznost znižala na 300,00 EUR;

- v času zapisa Sporazuma sta bili stranki zakonca;

- toženka tožniku svoje denarne obveznosti iz Sporazuma ni izpolnila;

- Sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

6Po presoji sodišča prve stopnje sta stranki s Sporazumom, kot izhaja iz samega naslova pravnega posla pa tudi njegove vsebine, uredili njuna premoženjska razmerja, zato bi moral biti ta sklenjen v obliki notarskega zapisa. Ker Sporazum ne izpolnjuje obličnostnih zahtev, je pravni posel ničen, tožnik pa zato na njegovi podlagi ne more zahtevati plačila. Navedbe o neupravičeni obogatitvi je tožnik podal prepozno, višine uporabnine ni dokazal, poleg tega pa tožnik ne more hkrati trditi in dokazovati, da se je izselil na podlagi dogovora s toženko ter da se je bil iz stanovanja prisiljen izseliti zaradi nevzdržnih razmer med strankama. Glede podrednega zahtevka je sodišče prve stopnje zaključilo, da niti Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) niti kakšen drugi zakon zakoncema ne nalaga, da bi morala sklepati pogodbe o urejanju njunih premoženjskih razmerij, zato tožnik tega od toženke ne more zahtevati niti od nje ne more zahtevati, da Sporazum sklene v obliki notarskega zapisa (obličnost je namreč predpisana prav zaradi zagotovitve, da je izjava volje v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema resna in premišljena).

7Tudi po stališču sodišča druge stopnje že naslov Sporazuma pove, da gre za sporazum o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem. Z njim sta se zakonca, potem ko sta ugotovila obseg njunega skupnega premoženja, med drugim dogovorila o izselitvi enega izmed njiju in o plačilu uporabnine (pa tudi o odplačevanju kreditov), zato bi tudi glede na vsebino moral biti Sporazum sklenjen v obliki notarskega zapisa. Napačna je zato razlaga določbe 47. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), ki jo ponuja tožnik, da morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjeni tisti posli, pri katerih pride do spremembe v lastništvu. Prav tako pri Sporazumu ni šlo le za upravljanje s skupnim premoženjem v smislu 52. člena ZZZDR, saj se pojem upravljanja premoženja ne pokriva s pojmom uporabe. Tudi v ostalem izpodbijanem delu je sodišče druge stopnje pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje o zavrnitvi tako primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

8Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali sta nižji sodišči v konkretnem primeru pravilno uporabili določilo drugega odstavka 2. člena Sporazuma o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem z dne 29. 6. 2011 (vprašanje materialnopravnega preizkusa pravilne uporabe 47. člena ZN).

Povzetek revizijskih navedb

10Tožnik v reviziji navaja, da sta stranki s Sporazumom sklenili navadno najemno pogodbo za tožnikovo polovico stanovanja, saj ta vsebuje vse njene elemente. Sporazum ureja le začasni položaj (dokler ne stranki dokončno uredita premoženjskih razmerij) in zato v lastniškem smislu ničesar ne spreminja, saj se stranki svojega premoženjskega režima sploh nista dotaknili. Stranki sta s Sporazumom le upravljali s premoženjem, in sicer tako da sta določili režim uporabe. Določba 47. člena ZN določa obliko notarskega zapisa le za tisto pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, katere vsebina se razlikuje od zakonitega premoženjskega režima. Vsekakor ni treba, da je čisto vsak posel med zakoncema, ki se nanaša na njuno premoženje, sklenjen v notarskem zapisu. Tožnik se pri tem sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1844/2008 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 967/2007 ter navaja, da je sodišče z izpodbijano odločbo kršilo njegovo pravico do zasebne lastnine (33. člen v zvezi s 67. členom Ustave).

Presoja utemeljenosti revizije

11Revizija je utemeljena.

Opredelitev problema:

12Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja, »ali sta nižji sodišči v konkretnem primeru pravilno uporabili določilo drugega odstavka 2. člena Sporazuma o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem z dne 29. 6. 2011 (vprašanje materialnopravnega preizkusa pravilne uporabe 47. člena Zakona o notariatu)«. Revizijsko sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, ali je Sporazum, s katerim sta stranki začasno uredili razmerja v zvezi s skupnim premoženjem, in sicer tako, da se bo tožnik izselil iz stanovanja, toženka pa mu bo za uporabo njegovega deleža plačevala po 500,00 EUR oz. v primeru pravočasnega plačila 300,00 EUR, zaradi nespoštovanja zapovedi iz 1. točke 47 člena ZN, po kateri morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v obliki notarskega zapisa, ničen.

13Odgovor na revizijsko vprašanje je odvisen od razlage pravkar omenjene 1. točke 47. člena ZN. Pri tem je ključnega pomena besedna zveza »urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema«. Jezikovni prostor, v katerem se lahko giblje razumevanje tega pojma, je širok in pokriva tudi položaje, kakršen je obravnavani, torej tudi začasno ureditev premoženjskih razmerij, ko se eden od zakoncev drugemu, ki zapusti skupno nepremičnino, zaveže plačevati za uporabo te nepremičnine (stanovanja) določen denarni znesek. Pojem »urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema« je namreč nadpomenka, ki se razteza tako na medsebojna razpolaganja zakoncev s posebnim premoženjem, kot na sklepanje sporazumov o delitvi skupnega premoženja ter končno tudi na ženitne pogodbe. Z vidika pravil jezikovne razlage stališču sodišč prve in druge stopnje ni mogoče očitati ničesar. Vendar to še ne pomeni, da je taka razlaga, ki privede do sklepa, da so vse pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, ki niso sklenjene v obliki notarskega zapisa, nične, vselej tudi pravilna. Pomeni namreč, da so take pogodbe, ker niso sklenjene v obliki notarskega zapisa, brez nadaljnjega nične, nične ne glede na predmet pogodbenega urejanja to je, ne glede na kontekst in ne glede na trajanje s pogodbo urejenih razmerij, predvsem pa ne glede na namen, zaradi katerega je za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema sploh predpisana tako stroga oblika.

Namen oblike notarskega zapisa:

14Notarski zapis pomeni najstrožjo obliko sklenitve pogodbe, zaradi česar je treba pri razlagi tega pogoja za veljavnost pogodbe upoštevati namen, zaradi katerega je zakonodajalec predpisal tako strogost. Pri pogodbah med zakoncema (in zunajzakonskima partnerjema) je to nedvomno njun poseben družinski, družbeni, emocionalen položaj in temu specifičen kontekst, v katerem sta zakonca, ki med seboj sklepata premoženjskopravne posle. Zaradi kompleksnosti, občutljivosti in večplastnosti teh razmerij, ki daleč presegajo enostavne, predvsem z ekonomskimi premisleki obarvane poslovne odločitve, značilne za veliko večino drugih premoženjskopravnih pogodb, je zakonodajalec predpisal najstrožjo obliko, ki pogodbenika varuje pred slabo premišljenimi in prenagljenimi odločitvami, ki imajo lahko dolgoročne in usodne posledice za premoženjski položaj in s tem tudi za življenje enega ali drugega pogodbenika.¹ Sporazum o delitvi skupnega premoženja, s katerim zakonca trajno razpolagata s pomembnim, če ne celo najpomembnejšim delom svojega premoženja, vsekakor spada v kategorijo pogodb, ki pomenijo »urejanje premoženjskih razmerij« in za katere je predpisana oblika notarskega zapisa. Razen tega, govori za strogo obliko notarskega zapisa tudi preprečevanje potencialne nevarnosti, ko bi zakonca zaradi svoje osebne povezanosti z medsebojnim sklepanjem premoženjskih pogodb in razpolaganjem s premoženjem lahko lažje oškodovala upnike.²

Teleološka redukcija:

15Vprašanje pa je, ali je v to kategorijo mogoče uvrstiti tudi začasno ureditev premoženjskih razmerij. Vrhovno sodišče daje tu v izhodišču in načelno negativen odgovor. Sporazumi, ki so po svoji naravi začasni, provizorični in s katerimi se premoženjska razmerja uredijo le za čas do njihove dokončne ureditve, praviloma nimajo pomembnega, zagotovo pa ne odločilnega vpliva na premoženjski položaj zakoncev in z njimi praviloma tudi ni usodno ter nepovratno odločeno o prihodnosti in o vprašanjih, ki pomembno vplivajo na nadaljnjo življenjsko pot strank. Taka je tudi sporna pogodba. Z njo sta stranki, kot pove že njeno poimenovanje, le začasno, do dokončne razdelitve skupnega premoženja uredili razmerja v zvezi s tem premoženjem. Pojem »urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema« je treba zato v kontekstu stroge obličnostne zahteve, ki jo postavlja 47. člen ZN, razlagati zožujoče, torej v skladu z namenom postrožene oblike, ki varuje pred nepremišljenimi razpolaganji s premoženjem, ki so posledica občutljivih in kompleksnih ter večplastnih odnosov med zakoncema, in ki bi usodno vplivali na nadaljnje življenje kateregakoli od njiju. Zaveza enega, da bo začasno, dokler ne razdelita skupno premoženje drugemu kot odmeno za izključno uporabo skupnega stanovanja plačeval določen denarni znesek, ne pomeni pomembne, zlasti pa ne za bodoč premoženjski položaj kateregakoli od njiju usodne ureditve premoženjskih razmerij. S tem Sporazumom, ki ima le začasen, prehoden značaj, se premoženjskopravni položaj zakoncev glede njunega skupnega premoženja ni spremenil. Stanovanje, ki je predmet začasnega urejanja, še vedno ostaja njuno (nerazdeljeno) skupno premoženje. Prav tako ni nobene nevarnosti, da bi s tako začasno rešitvijo uporabe skupnega stanovanja kdo od zakoncev lahko izigral upnike. Stroga oblika notarskega zapisa iz 47. člena ZN zato za take sporazume ne velja. Ne velja zato, ker bi bila v izrazitem nasprotju z namenom, zaradi katerega je v 1. tč. 47. člena ZN za pogodbe o urejanju premoženjskih razmerj med zakoncema predpisana najstrožja oblika. Zato šele z zoženjem jezikovnega dometa 1. tč. 47. člena ZN dosežemo, da se tako utesnjeni pomen ujema z namenom, ki ga pravno pravilo ima.³

Odločitev o reviziji

16Odgovor na zastavljeno revizijsko vprašanje je tako negativen. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta tudi za začasni sporazum o tem, kdo od razvezujočih se zakoncev bo (začasno, torej do delitve skupnega premoženja) uporabljal skupno stanovanje in koliko bo za to plačeval drugemu zakoncu, zahtevali obliko notarskega zapisa, sta zmotno razložili materialno pravo (1. tč. 47. člena ZN). Ker se zaradi tega nista ukvarjali z vprašanjem, ali je toženka s spornim Sporazumom sploh soglašala (zaradi stališča, da je sporazum zaradi pomanjkljive oblike ničen, sta to vprašanje pustili odprto), je revizijsko sodišče, ki je reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

17Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

¹ Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 389/2003 z dne 16. 9 2004: »Namen stroge zahteve po obliki notarskega zapisa pri sklepanju pogodb o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema je zagotoviti resnost in premišljenost strank take pogodbe, ki sta kot zakonca tudi v posebnem položaju medsebojne odvisnosti.« O namenu in smislu stroge obličnosti pogodb glede premoženjskih pravic in obveznosti, ki jih sklepata zakonca med seboj, gl. tudi V. Žnidaršič Skubic in N. Erjavec v: B. Novak (red.), Komentar Družinskega zakonika, Uradni list, Ljubljana 2019, str. 177.
² Prim. V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex založba, Ljubljana 2002, str. 511.
³ Prim. M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 141, 142.